Po obilnem zajtrku se kar težko poslovimo od udobnega hotela. Ampak čas je za pot proti Madžarski.
Ob cesti nas spremljajo hribčki s pašniki, travniki s pokošeno travo, ki se suši na tistih njihovih rogovilah, vmes slikovite vasice.
Z organizacijo evropskega nogometnega prvenstva leta 2012 pa Ukrajinci mislijo resno: povsod je veliko reklam. Najbolj posrečena je v obliki pomanjšanega nogometnega igrišča kar na vzpetini nad cesto.
Da nam ne bi bilo dolgčas, nas ustavi policijska kontrola. Vodič in šofer morata z vso dokumentacijo v policijski avto, mi pa raziskujemo okolico stoječega avtobusa. K sreči je na nasprotni strani manjša bencinska postaja in zabavamo se z opazovanjem redkih strank, ki pridejo tankat.
Vmes je tudi čisto prava dolga bela limuzina, ki vozi mladoporočenca. Je pač sobota. Narava zahteva svoje, zato gremo iskat ustrezne prostore na črpalko. Na vratih nas pričaka napis, po katerem sklepamo, da je stranišče zaprto. Ne samo zaprto, celo zaklenjeno je. Kaj pa zdaj? Nekatere potnice počepnejo kar za zadnjo steno črpalke, jaz pa rinem nekam proti primernemu grmu. Ni kaj izbirati, ker je v bližini samo eden, ob njem pa stezica na spodnjo cesto. Tole bo kar v redu! Ko ravno začnem z operacijo, po cesti pod mano prikoraka krava, za njo pa še lastnica s kozo. K sreči živali ne zavohajo slanega potočka, ženska pa tudi gleda dovolj naravnost in se ne ozira. Gremo še malo raziskovat zaloge trgovinice! Kolega je že kupil lepo oblikovano steklenico vodke, navalimo še drugi. Uslužbenec zaskrbljeno gleda vrsto pred svojo blagajno in želi izvedeti, če razumemo rusko. Na žalost ne. Potem pa mu le uspe razložiti, da nam ne more nič več prodati, ker je računalnik ne dela. V redu, razumemo in gremo ven. Tam stoji avtomat za kavo in zamika nas kakšna topla tekočina. Le to se nam čudno zdi, da stoji okrog kar nekaj kozarcev s čisto vodo. Ker dolgo mencamo, nas prehiti šofer tovornjaka, ki je pravkar napojil svoje vozilo, zdaj bi pa še sebe. Vrže kovanec, izbere pijačo in v kozarec se natoči - čista voda. Zdaj je tu že uslužbenec, ki pove, da je tudi avtomat pokvarjen. Da ne bi odkrili še kaj neprijetnega, se vrnemo v avtobus. K sreči se vrneta tudi Ivan in Damjan z veselo novico, da ni bilo treba policiji nič plačati. Čudno, pa pravijo, da v Ukrajini cveti podkupovanje in korupcija.
Na vsak način moramo zapraviti še zadnje grivnje in samopostrežna trgovina v Užgorodu nam nudi priliko za to. Ostali iščejo predvsem vodko, jaz pa odkrijem mamljive jabolčne krhlje in zasežem kar vso zalogo s police. Še vedno imam dovolj ukrajinskega denarja, zato mrzlično iščem kaj primernega. Vsa srečna odkrijem prodajalno z zgoščenkami in si zaželim kakšne ukrajinske narodne. Ko po prostoru zazvenijo ritmični zvoki veselih karpatskih, se starejša stranka domačinka čisto razneži. Kupim dva cd-ja in še sopotnike napotim k viru. Kasneje na avtobusu ob poslušanju ugotovimo, da so posnetki v mp3 obliki in jih je na vsakem cd-ju okrog sto. Dobra zaloga!
Vreme se že vse dopoldne kisa, zdaj se pa res ulije - ravno, ko hočemo na parkirišču pred trgovino malicati. Z jedačo in pijačo se umaknemo v avtobus in izkoristimo pač dane možnosti. Vid ugotovi, da se da pod curkom vode s strehe avtobusa pri zadnjih vratih krasno prati kozarce. Znajti se je treba! Izgleda, da s Karpatov domov vozimo edinstveni spominek - dež, ki ga doma tako primanjkuje.
Za spomin pa vzemi si,
kar ti pač je všeč:
dež karpatski pride prav,
da neb blo suše več. (melodija: Naša draga Lidija)
Na meji se nam ne zdi dolgo čakanje, le do drugič si bomo zapomnili, da je treba v vse formularje zapisati vsa mesta predvidenega bivanja. Večina je od Užgoroda naprej uradno potovala na črno. Pa so nas vseeno spustili na Madžarsko, kaj bi pa z nami. Takoj pridobimo tudi eno uro časa in veselo napredujemo proti Budimpešti. Hotel ni tako zelo daleč od središča mesta, le dela na cesti otežkočajo naše izkrcavanje in moramo s prtljago do hotela lep kos poti peš. Povprečna kvaliteta, pa imava z Elko kljub temu majhno sprejemnico z mizico in stoli, kjer ne bova imeli časa sprejemati gostov. Tudi soba je dovolj udobna: v redu postelji, televizor, hladilnik, klimatska naprava. Klasična večerja in kozarec dobrega madžarskega vina. Nobenih forintov ne rabimo, plačamo kar z evri in drobiž vračajo natakarji v evrih in centih. Pod oknom nama sicer drdra tramvaj, kljub temu pa kaj hitro zapreva oči.
Več fotografij:
Video:
Spletna stran:
Ni komentarjev:
Objavite komentar