Že pred peto uro zjutraj začne Vebrov avtobus pobirati upokojenke in upokojence iz Loke, Boštanja, Loga, Sevnice, Blance, Zavratca in Rovišč. Pred nami je dolga pot. Na postajališču Voklo si na hitro privoščimo stranišče in kavico, potem pa pohitimo v gostilno čisto blizu cerkve na Brezjah, kjer nas čaka golaž s polento. Začeli smo v stilu: božjepotno. Gorenjske gore nam želijo dobrodošlico na svoj najlepši način.
Meje z Italijo pri Ratečah sploh ne občutimo, v Fužinah pa zavijemo proti Mangartskim ali Belopeškim jezerom (Laghi di Fusine). Parkiramo pri zgornjem jezeru in budimo zaspance v avtodomovih. Vse okrog nas je sveže in rosno, nad jezerom pa se košatijo gore na čelu z mogočnim Mangartom. Sprehodimo se do jezera in delamo načrte za drugič, ko bo več časa za hojo do spodnjega jezera in okrog njega. Vidimo lepo stezo, ki pa jo je neurje poškodovalo in jo na enem odseku še popravljajo. En razlog več, da se danes le vozimo z avtobusom.
Ob vožnji skozi Trbiž obujamo spomine, kako smo včasih hodili sem na tržnico nakupovat, danes pa hitimo naprej do Žabnic (Camporosso). Spomnim se stare žičnice na Višarje, danes pa je tu moderna s kabinami po osem oseb. 12 minut naj bi trajala vožnja, pa jih je nekaj več, ker se med vožnjo nekajkrat ustavimo. Pod nami je neverjetno veliko smučišč in lahko si predstavljamo, kako živahno je tu pozimi. Danes je torek, pa je kljub temu veliko turistov in romarjev. Višarje so res stičišče Slovencev, Italijanov, Avstrijcev in Furlanov. V teh štirih jezikih so tudi glavne molitve pri mašah, ki so ob delavnikih trikrat na dan, ob nedeljah in praznikih pa štirikrat. Že takoj na zgornji postajo žičnice človeka prevzame krasen pogled na romarsko naselje in venec gora.
V lepem sončnem vremenu, ko je nekaj oblakov le za okras, se spet rojevajo načrti, kako bomo naslednjič šli vsaj na Kamnitega lovca, ki je manj kot dve uri oddaljen od Višarij. Od doline je do sem okrog tisoč metrov višinske razlike, saj smo 1792 metrov visoko, po drugih meritvah pa 1789. Pred 650 leti naj bi na tem mestu našel pastir svoje ovce, ki so klečale okrog grma z lesenim kipom Marije z Detetom. Kip je odnesel žabniškemu župniku, vendar se je ta dvakrat čudežno vrnil na Višarje. Postavili so kapelico in kasneje cerkev, ki je s kipom preživljala burna leta vremenskih neprilik in vojn. Zadnje večje obnove so bile leta 2000, poleg kipa pa v cerkvi pozornost pritegnejo tudi freske akademskega slikarja Toneta Kralja. Mi se sprehodimo po naselju, prisluhnemo vodiču, popijemo kapučino in že je treba nazaj v dolino. Tam nas čaka nenačrtovani daljši postanek zaradi težav z avtobusnimi ključi. Pa nam ni hudega: okrepčamo se s pijačo, poklepetamo in sprehodimo ob vzorni urejeni kolesarski stezi.
Po slikoviti dolini z reko, manjšimi naselji, železnico in avtocesto se peljemo proti Reziji. Ta odmaknjena dolina je zdaj dom le še okrog tisoč Rezijanom, leta 1911 pa jih je bilo okrog pet tisoč. Zaradi svoje izoliranosti so obdržali svoj poseben jezik in bogato ljudsko izročilo s pesmimi, pravljicami in plesi. Rezijan naj bi pomenil brusača in kramarja, kar sploh ni čudno, saj je bilo včasih samo iz vasi Solbica 80 brusačev, ki so predvsem pozimi šli po svetu služit kruh s svojo obrtjo. Le malo ljudi se danes preživlja s pridelavo znanega česna ali z živinorejo in mnoge pašnike na planinah pod Kaninom, ki zapira dolino, prerašča gozd. Mnogo je izseljevanja, zlasti je dolino prizadel potres leta 1976. Otroci govorijo italijansko, staro izročilo pa poskušajo gojiti v kulturnih društvih.
Mi obiščemo Rozajansko koltursko hišo na Ravanci, kjer nam prizadevni domačin ob projekciji razloži zgodovino, položaj in razmere Rezijanov. Poskusimo se v razumevanju njihovega jezika in se učimo korakov ljudskega plesa. Obisk snema Televizija Slovenija iz Kopra in nehote postanemo televizijske zvezde. Po tolerantnem vzdušju na Višarjih pa je v teh krajih drugače: skrajneži so že poškodovali kakšen avtobus iz Slovenije, na težave je naletel domačin, ki je želel imeti dvojezično osebno izkaznico, ki mu po zakonu pripada; za nameček pa župan Rezije odpira vprašanje, ali so Rezijani sploh Slovenci.
Bogatejši za različne vtise se spet po isti poti vračamo domov. V Medvodah se okrepimo z večerjo, potem pa se avtobus počasi prazni. Se vidimo na naslednji ekskurziji Društva upokojencev Sevnica!
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar