Lepo sončno jutro je in s z Elko se že pred zajtrkom odpraviva na potep po Lvivu, mestu z okrog 760 tisoč prebivalci in evropsko dušo. Malo čudno nam izgleda to ime z "i"-jem (ukrajinsko), saj smo bolj navajeni na Lvov (rusko) ali Lwow (poljsko), nemško govoreči pa so ga imenovali Lemberg. Spet dediščina razgibane zgodovine, saj so mestu vladale Poljska, Švedska, Avstro-ogrska, Nemčija in Sovjetska zveza; poznavalci pa bi znali našteti na teh tleh okrog sto narodnosti.
Mesto je leta 1256 ustanovil kralj Danilo Galicijski v čast svojemu sinu Levu in v središču mesta lahko obiščemo njegov kip.
Sicer pa občudujeva lepe fasade in prijetno hortikulturno ureditev, najino pozornost pa pritegnejo tudi lesena ohišja telefonskih govorilnic na stenah zgradb. Čistilci pridno urejajo ulice in jih polivajo z vodo, veliko ljudi hiti v službo, s primestnimi avtobusi pa prihajajo tudi "mamice" z vedri, polnimi rož za prodajo.
Zajtrk v slikoviti jedilnici je res bogat: na ajdovo kašo smo se že navadili, zdaj je tu poleg ostalih dobrot še kuhan krompir, dve vrsti palačink, sadje...
Za ogled mesta pa dobimo mlado vodičko, ki nas prepriča s svojim znanjem in zanimivim načinom opisovanja znamenitosti. Pohvali se, da je pravkar končala študij zgodovine, poleg tega pa je študirala še kar tri tuje jezike: angleščino, nemščino in francoščino. Perspektiven kader, ni kaj! Takoj za nami je dobila že drugo skupino. Rusko pa ne zna, je izjavila. Blizu hotela se začne Avenija Svobode, ki je sestavljena iz dveh cestišč s pločniki na vsaki strani, vmes pa je park.
Od spomenika Adamu Mickiewiczu do operne hiše poteka avenija, v bistvu je tu včasih tekla reka Poltva (ali Peltiva), ki so jo leta 1887 speljali pod zemljo. Kaj pa dela spomenik velikemu poljskemu pesniku iz obdobja romantike v ukrajinskem mestu, bi marsikdo vprašal. Ne smemo pozabiti, da je tu do leta 1944, ko so se morali izseliti, živelo zelo veliko Poljakov. Marsikdo vam bo zatrdil, da je Lviv v bistvu poljsko mesto. Spomenik je iz italijanskega granita, steber je visok 21 metrov, kip pesnika tri metre, teža spomenika pa je 16 ton. Postavili so ga pa leta 1904.
Takrat so Marijin kip, ki je stal na tem mestu že od leta 1859, prestavili malo niže in ga obdali z vodometi. V veri nenaklonjenih časih so ga skrili v neki kapelici, njegovo kopijo pa po osamosvojitvi Ukrajine spet postavili. Veliko domačinov je mogoče videti, kako se križajo pred kipom, molijo in prinašajo rože - na žalost v grdih plastičnih posodah.
Park je sicer lepo oskrbovan: med rožami je največ petunij, iz zelenja so postavili zemljevid zahodne Ukrajine, iz rož in zelenja je oblikovan tudi znak, ki napoveduje evropsko nogometno prvenstvo, ki ga bo Lviv skupaj s Poljsko gostil leta 2012. Baje stadion še ni postavljen, izboljšati bo treba cestne povezave, razširiti letališče...
V parku vrvi življenje velikega mesta, predvsem je priljubljeno zbirališče in prostor za nastope na prostem pred spomenikom Tarasa Ševčenka, ki so ga leta 1992, ob prvi obletnici osamosvojitve, postavili predvsem s sredstvi Ukrajincev iz Argentine. Ta pesnik, umetnik in humanist (1814 - 1861) velja za ustanovitelja ukrajinske literature in do neke mere tudi ukrajinskega jezika. Za kipom se dviga neke vrste jadro 12 metrov visoko in na njem so upodobljeni prizori iz ukrajinske zgodovine.
Na obeh straneh avenije se vrstijo stavbe z bogatimi fasadami, med njimi tudi nekdanja banka Galicija s sedečim kipom Svobode, kjer je sedaj etnografski muzej.
V stranski ulici pa nas prizadevna vodička popelje do spomenika Ivanu Podkovi, ki je bil kozaški vodja izv 16. stoletju in tako močan, da je z golimi rokami trl podkve. Vodil je boj proti Turkom, Poljaki pa so ga zahrbtno ubili. Zanimiv je tudi napis na spomeniku, kjer so bili omenjeni Rusi, je danes preko kovinska tablica s podkvijo.
Ne vem, če je kdo vsaj približno preštel vse cerkve v Lvivu, že v centru jih je nešteto. V času Sovjetske zveze so bile mnoge skladišča ali v najboljšem primeru muzeji. Po osamosvojitvi je bila večina vrnjena ukrajinski grški pravoslavni cerkvi, ki priznava papeža. V zahodni Ukrajini je to tudi prevladujoča vera.
Frančiškanska cerkev, ki je včasih s samostanom veliko pomenila na področju šolstva, je še danes skladišče ene od univerzitetnih knjižnic. Na strehi pa rastejo kar velika drevesa, gotovo je ni že dolgo nihče oskrboval.
Prva mestna hiša iz 14. stoletja je zgorela, zgradba iz 15. stoletja pa je doživela več dozidav in povečav. Stolp iz 17. stoletja dve stoletji kasneje ni bil več dovolj stabilen, zato so postavili 65 metrov visok posnetek originala. Ko smo zgodaj popoldne malo prosti za kosilo, z Mileno skleneva, da se povzpneva nanj.
Najprej je treba po stopniščih kar mimo pisarn, potem pa plačaš 50 centov in se začneš vzpenjati po 306 stopnicah. Skupaj s tistimi v stavbi pa jih je baje 408, preverjala nisem. Tik pod vrhom je viden mehanizem za uro, tu je še manjša prodajalna spominkov, potem pa: RAAAZGLEEED! Mesto nama leži pod nogami in se razteza v daljavo na vse strani.
Kmalu se nama pridruži še Vinko. Tudi on se ni mogel upreti izzivu. Fotografiramo, potem pa se že mudi navzdol. Stolp je ozek samo proti vrhu, drugače pa dovolj širok in zračen, stopnice pa so široke le za eno povprečno osebo. Kar dosti izogibanja je treba, ko srečujeva veliko skupino domačinov, ki tudi želi navzgor. Pri vhodu v stolp čakata tudi mladoporočenca v slavnostni opravi in z Mileno ugibava, ali bo ženin nevesto mogoče ponesel do vrha.
Pred tem pa nas vodička vodi naprej po cerkvah.
Katedrala spreobrnjenja iz 19. stoletja je bila prva vrnjena ukrajinski grški pravoslavni cerkvi. Za cerkve ni vstopnin in mirno si lahko ogledamo tudi notranjost, le za fotografiranje in snemanje je treba ponekod plačati 30, oziroma 50 centov.
Nasproti katedrale nam vodička pokaže kipec, ki naj vernike ob odhodu iz cerkve spomni na dejstvo, da je v vsakem človeku nekaj dobrega in slabega. Pove nam zgodbo o tem, zakaj je tako. Ko je Bog napravil človeka, ga je pustil na zraku, da se posuši. Mimo je prišel vrag in želel božjo stvaritev pokvariti, zato je pljunil nanj. Ko je kasneje Bog to videl, je človeka samo obrnil od zunaj navznoter in skril slabo mesto. Tako je to še vedno skrito v vsakem človeku.
Armencev je danes v Lvivu okrog 1500, začeli pa so se sem naseljevati v 14. stoletju in takrat zgradili majhno cerkev, ki je v požaru 1527 zgorela. Leta 1571 so zgradili novo, ki so jo tekom stoletij večkrat obnavljali. Tako je danes sestavljena iz treh delov, v tretjega smejo stopiti le verniki.
Bogato je okrašena, posebno zanimive so tudi freske. Poleg cerkve je še dvorišče in nagrobni kamni nekdanjega pokopališča. Med stavbami pri cerkvi je tudi nekdanja armenska banka in najstarejša zastavljalnica v Lvivu.
Ulice v starem mestnem jedru so sorazmerno ozke, kljub temu pa je povsod dovolj lokalov z lepo urejenimi vrtovi. Na enem izmed njih je kip možakarja, ki sedi za mizo s svetilko, skozi okno zgradbe pa mu namiguje drugi moški. Izumitelja plinske svetilke sta to.
Tudi pročelje hiš so zelo razgibana, v spominu mi je ostala "hiša letnih časov" iz 19. stoletja, ki jo krasijo tudi nebesna znamenja.
Dominikanski samostan s cerkvijo je bil prvotno ustanovljen v 13. stoletju, nova zgradba cerkve pa je iz 18. stoletja. V samostanu je muzej religije in ateizma, cerkev pa je tudi vredna ogleda.
Pred njo je spomenik slikarju naivcu, ki se mu nos in prst na roki zelo svetita. Ljudje verjamejo, da prinaša srečo, če ju podrgneš. Za cerkvijo je velik prostor za prodajo starih knjig, prodajalcev se kar tare, kupcev pa je veliko manj.
Lokali so res domiselno urejeni. Enega so opremili s starimi mizami in stoli, kvačkanimi prti, tudi natakarice so oblečene v starinske obleke z velikimi belimi predpasniki.
Pred drugim stoji kip čudnega možakarja z več rokami, ki nosi v srcu slike gole ženske, če pa vtakneš roko v njegov žep, lahko obtipaš tudi njegovo spodnje premoženje. V lokalu se gosti zabavajo, ko na velikem platnu vidijo posnetke tega ogledovanja in otipavanja. Sicer pa se ti lahko zgodi, da te vklenejo ali z lisicami privežejo za mizo.
Ukrajina je znana po tem, da ima veliko lekarn, nekaj posebnega pa je vogalna hiša iz 16. stoletja, ki je od leta 1735 lekarna, obenem pa danes tudi farmacevtski muzej z več kot 5000 eksponati. Stene prvega prostora krasijo freske štirih osnovnih elementov: ogenj, voda, zrak, zemlja; prostor pa se ponaša tudi s kopijo prve kerozinske svetilke v Lvivu. Za prodajnim pultom je za 30 centov vstopnine prehod v druge prostore, kjer so različni farmacevtski inštrumenti in priprave, stare tehtnice in posode. Zanimiva je klet za "železno vino", ki krepi kri, in alkimistični muzej. Vodička razlaga, kako so alkimisti iskali možnost za pridobivanje zlata in so svojo uspešnost dokazovali tako, da so na vsaki strani lesene palice izdolbli jamici, ju napolnili z zlato barvo ter zalili z voskom. Potem pa so konec palice podržali nad ognjem in res se je pocedilo nekaj zlatega, ko se je vosek stopil.
Na žalost se moramo tu posloviti od prepričljive vodičke, ker jo čaka nova skupina, z nami je že tako krepko prekoračila predvideni čas. Naprej zaupamo Damjanu, ki se tudi odlično spozna na svoj posel. Dovoli nam nekaj časa za počitek in kavico, s katero nepričakovano častita Alenka in Robi. Za "kar neki"! Tudi prav, prileže se.
Potem pa se sprehodimo mimo univerze, ki je bila ustanovljena leta 1661, in se imenuje po Ivanu Franku, pesniku in lingvistu.
Namenjeni smo na grič s katedralo svetega Jurija. Še sreča, da hodimo po senčnem parku, ker je sonce že precej vroče. Razkošna stavba katedrale je iz 18. stoletja in je zgrajena v stilu rokokoja.
Tudi notranjost je rokokojsko bogata, verniki z velikom spoštovanjem prihajajo sem molit in poljubljat kopijo Torinskega prta. (http://sl.wikipedia.org/wiki/Torinski_prt)
Vrnemo se k stavbi opere, katere notranjost si je mogoče s plačilom vstopnine ob določenih urah tudi ogledati. Že zunanjost napravi velik vtis: upodobljena je v emblemu mesta in na bankovcu za 20 grivenj. Načrtoval jo je poljski arhitekt, katerega delo je tudi dunajska državna opera. Zaradi reke Poltve je prvi v Evropi uporabil betonske temelje, kljub temu se je pogrezala in so morali temelje kasneje še utrditi. Končana je bila leta 1900 in je prava lepotica v renesančnem stilu z baročnimi elementi. Že v vhodni avli nas prevzame imenitnost prostora, še bolj pa ostrmimo v avli z ogledali: večbarvni marmor, poslikave, reliefni elementi, kipi, detajli iz zlata, mozaična tla.
Dvorana za 1002 obiskovalca je pogreznjena v skrivnostno poltemo, da si laže predstavljaš, kako tu zazvenijo toni svetovno znanih oper in baletov. 90-članski simfonični orkester, več kot 40 solistov svetovnega formata, zbor, baletna skupina so poroki za kvalitetne predstave.
Damjan nam po kratkem odmoru za kosilo obljubi še poslastico: vožnjo s tramvajem v muzej na prostem. Z Mileno pohitiva na živahno tržnico, se povzpneva na stolp mestne hiše, za kosilo pa zmanjka časa. Kako pride prav vitaminska tablica moje sotrudnice, v lokalu pa si izprosim pivo v plastičnem kozarcu "za sabo". Tako na zborno mesto prikorakam v pivskem vzdušju.
Javni prevoz je v Ukrajini res poceni, za tramvaj plačaš eno grivnjo, torej deset centov. Ker nas je veliko, se razdelimo v dva tramvaja in srečno pripeljemo nekam na severovzhod mesta. V bistvu že v predmestje, kjer je v gozdu na površini 59 hektarov muzej ljudske arhitekture in kmečkega življenja. Odprli so ga leta 1972 in obsega 124 stavb, od tega šest lesenih cerkev.
Predstavljene so vaške hiše iz različnih področij zahodne Ukrajine, najstarejša je iz leta 1749. Veliko področje, da se skoraj zgubiš.
V nekatere stavbe je mogoče tudi vstopiti in so opremljene s starim pohištvom, orodjem in drugo opremo. Uslužbenke v njih razumejo v glavnem le ukrajinsko.
Odkrijemo tudi staro šolo, galerijo, mlin na veter... Suhemu grlu privoščimo okusno pivo pri vhodu, utrujenim nogam pa sedež na tramvaju.
Za večerjo zamenjamo: tokrat smo "ta levi" na vrsti za samopostrežno restavracijo. Krasen lokal v dveh etažah! Pri vhodu so namestili umivalnike za roke, potem pa navali narod: solate, boršč, mesne jedi, testenine, "varenyky" (neke vrste žlikrofi z različnimi nadevi), v kleti sladice, zraven pivo ali kaj drugega tekočega. Hrana in pijača - malo manj kot šest evrov.
Na sprehodu do hotela se vse zaužito malo poleže in po tako bogatem dnevu se prileže nočni počitek.
Več fotografij:
Video - Lviv:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar