Zjutraj nas zbudi dež: res smo ga vzeli s sabo.
Pri zajtrku ugotavljamo, da tako bogate izbire pri samopostrežnem pultu že dolgo nismo doživeli: poleg vseh mesnih, sirovih in kruhovih dobrot tudi veliko sadja in tisti nesramno dobri rogljički, ki se jim ne morem nikoli upreti.
Zaradi slabega vremena odpade ogled Budimpešte, kar takoj se odpravimo proti domu.
Kljub vetru in dežnim kapljam nas zamika kratek sprehod ob Blatnem jezeru, kjer veter buta z valovi ob obalo. Kar hitro se poberemo v toplo zavetje avtobusa.
Ko se vreme malo ustali, na sveže počiščenem postajališču še zadnjič malicamo. Hrane je še toliko, da jo moramo vzeti tudi domov, uničiti pa poskušamo tudi še zadnje zaloge pijače.
Čas je za vrednotenje in analize. Veseli smo, da smo izpolnili predvideni program brez posebnih težav in poškodb. Vsak izmed udeležencev in udeleženk je dodal svoj kamenček v mozaik tabora, nekateri pa so se še posebno trudili:
Vedno pravo najde pot,
prepelje nas povsod;
to gotovo Ivan je
in avtobus - se ve.
Ko Fanči nam CD gor da,
zadremamo prav vsi.
V sanjah nas le to skrbi,
da tud Ivan ne zaspi.
Kak z dnarjem gospodari se,
nam Franc je bil porok.
Skrbno pazi on na vse,
račun ni previsok.
Damjan teka sem in tja,
se vedno mu mudi.
Krvavi pot za nas poti,
pokazat vse želi.
Olga je kot mamica,
ki za nas skrbi:
išče, kuha, streže nam,
vedno nas bodri.
Janez vodi ves program,
krasen šef je naš.
Vedno zlahka znajde se,
kamorkol ga daš. (melodija: Naša draga Lidija)
Skoraj spregledamo oznake za Slovenijo, ko na desni zagledamo gričke Lendavskih goric. Slovenija, od kod lepote tvoje... Vedno se je lepo vrniti domov. Postopoma iztovarjamo potnike in se poslavljamo:
Družba ta, najboljša vsa,
zdaj se bo razšla.
Spomini naj ostanejo
do druzga tabora. (melodija: Naša draga Lidija)
Pozno popoldne smo spet v Orešju pri Sevnici, od koder smo krenili na pot.
Kam pa naslednje leto?
Kam pa naslednje leto?
Za vsak slučaj imejmo pri roki naslov Damjanove spletne strani (http://www.damjankoncnik.com/
in njegovih vtisov (http://www.damjankoncnik.com/utrinki_s_poti.htm).
Kaj pa, če nam še kaj pride prav. :-)
Več fotografij:
Video:
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Spomini Fanči Moljk
POTOVANJE V UKRAJINO 2010
s planinci Posavsko - Zasavskega območja - od 16. do 25.julija 2010
Pred odhodom
Reakcija ljudi pred našim odhodom je bila podobna: vsem so prišle najprej na misel Ukrajinke... Neverjetno, kako lahko takle stereotip zamegli vse drugo: da se je v tej deželi zgodil Černobil, da obstajajo teorije o naših koreninah za Karpati, da je bila to najbogatejša, vendar najbolj izkoriščana in zatirana dežela nekdanje Sovjetske zveze...Tudi sama sem se šele kasneje spomnila, da smo Slovenci v določenih obdobjih, posebno v Prešernovem času, lepo sodelovali z Ukrajinci.
Ta največja evropska država s skoraj petdeset milijonov prebivalci in tridesetkrat večjo površino kot Slovenija predstavlja mejo (meja = ukrajina) med Evropo in Centralno Azijo. Bila je tudi križišče med Baltikom in Črnim morjem. Kljub krvavi zgodovini je ohranila svojo kulturo, kar smo opazili v odlični kulinariki, arhitekturi pa tudi v muzejih. Urejeni so, ljudje pa jih radi obiskujejo. Revščina, velike socialne razlike in korupcija po osamosvojitvi, ki se je zgodila leta 1991, po razpadu SZ, ostajajo. Spremenila se je le politična elita. Vendar tako velike države ne gre prezreti. Ima bodočnost. Tudi v turizmu, ki je trenutno še v povojih. Skoraj nobenih Kitajcev in Japoncev še nismo srečevali.
Upravno je razdeljena na štiriindvajset pokrajin – oblasti, na eno avtonomno republiko ter dve mestni občini. Mi smo se vrteli po treh: Zakrpatski, Lvivski in Ivano Frankovski pokrajini. Rodnost podobna kot v Sloveniji. Povprečna starost je 75 let za ženske, za moške 62.
Prvih nekaj dni smo osvajali hribe, potem pa spoznavali še druge zanimivosti te lepe dežele z vodnikom Damjanom Končnikom iz Topolšice. (damjankoncnik@gmail.com> www.damjankoncnik.com). V našo skupino ga je povabil Janez Levstik iz Sevnice, vodja te odprave, član PD Lisca Sevnica. Damjanu pa se je v UA priključil mladi Ukrajinec Ostap, ki se preživlja s planinskim vodenjem. Kot profesor športne vzgoje bi imel le 150 evrov plače. Izkazali so se kot odlična vodstvena ekipa.
Petek, 16.julija 2010
Užgorod, mesto ob reki Už
Kot navadno se dobimo pri Vebrovih, v Orešju pri Sevnici. Zasavčani, kar dobra četrtina nas je, bi lahko vstopili v Rimskih Toplicah, pa si gremo rezervirat sedeže pri sredinskih vratih že dobro uro pred odhodom. Peljala sem se s Halzerjema, prijateljema, vozil pa je njun sin Miha. Sredinski sedeži pa so že razprodani. Tako se pomaknem bolj spredaj, v drugo vrsto, kar tudi ni slabo. Pred mano je Janez Levstik, vodja potovanja, in sem tako blizu vira informacij. Desni sosed na sedežu je Metod iz Zagorja, na levi pa znani maratonec Franc, prav tako Zagorjan. Ob 24. uri poberemo v Celju zadnjega, a pomembnega potnika, vodnika Damjana in potovanje se začne. Ker bo trajalo celo noč, sem si položila na tla časopisni papir, nanj zložila dekco in tako za nekaj ur razbremenila hrbtenico. Bolj ugodno kot spanje na sedežu. Okoli pete ure se ustavimo za dalj časa. Oblačno je, grmi in celo nekaj kapljic dežja smo po dolgem vročem poletju deležni. Olgi, Janezova desna roka, razdeli majčke z napisom UKRAJINA 2010 in kape, darilo podjetja Tajfun s Planine pri Sevnici, ki izdeluje stroje za predelavo lesa. Razveselita nas tudi dva velika pladnja jabolčnega in skutinega zavitka – štrudla, ki jih je tudi tokrat spekla Marjanova žena Minka. Nismo vedeli, da je to poslednja pošiljka njenih zlatih rok. K zadnjemu počitku jo je spremila v ponedeljek, 26. julija, ogromna množica ljudi iz Brežic in drugih krajev Posavja in Zasavja. Enkrat je bila z možem Marjanom na enem naših potovanj. Drobna in krhka kot kakšna Edith Piaf. vendar trpežna in dobro voljna. S hvaležnostjo se je bomo spominjali...
Nadaljujemo z vožnjo po Madžarski, kjer nas pozdravljajo polja sončnic, ki še niso v polnem razcvetu. Vodnik Damjan nas seznanja z nekaterimi ukrajinskimi besedami, ki bi nam utegnile koristiti: apteka – lekarna, banja – kopalnica, boršč - juha iz pese, devuška – deklica, gazeta – časopis, likar – zdravnik, likarna – bolnica, prospekt – široka ulica... Zanimive bodo oznake na wecejih: človički so moški in taka bo tudi oznaka: Č. Ž pa za ženske. V cirilici seveda. Izvemo tudi za grivne, ukrajinski denar (Hryvnya) . Deset grivn je en evro. Zelo poceni je hrana - za dva evra so kupili na primer deset kilogramov kruha. Poceni je tudi javni prevoz. Tramvaj nas je popeljal pet, šest postaj za eno grivno. Damjan je bil v zadnjih letih že šestkrat v Ukrajini. Dvakrat raziskovalno, ko sta prehodila z Ostapom številne gorske verige, ki so še povsem neokrnjene, raziskal pa je tudi Krim, Odeso, Kijev... Zdaj je prvič potoval z avtobusom. Njemu bolj ustreza spalnik do Kijeva ali Lvova, potem pa organizira tamkajšnje prevoze. Pozna že kar nekaj navad Ukrajincev kot na primer uživanje sladoleda skozi vse leto, ki je zelo poceni. Redkim turistom družine rade odstopijo svoja stanovanja in gredo tačas stanovat k sorodnikom. Spomni nas tudi na njihovo popularno letalo Antonov, največje transportno letalo na svetu. Preleti tudi zgodovino od naselitve do današnjih dni, kjer so bili v igri Hrvati, Madžari, Poljaki, Italijani, Židje, Tatari, Avstrijci in seveda Rusi. Danes je tu osemdeset odstotkov Ukrajincev. Vprašam ga, če pozna kakšne podobne izraze med prebivalci Ukrajine ob Karpatih in nami, Slovenci, pa se spomni na besedo črnice, ki jo uporabljajo na Koroškem in v Ukrajini.
Damjan nas začne psihično pripravljat na mejni prehod z Ukrajino, kjer se bomo gotovo zamudili dve uri. Meni gre kar na smeh, saj se spomnim čakanja na ruski meji, ko smo potovali po Baltiku leta 2005. Takrat nas je imela v šahu neka obilna blondinka, ki smo ji nadeli ime Marlinka in si tako s pripombami krajšali čas. Tukaj je nisem zasledila. Pregledovali nas sicer niso, smo pa izpolnili prijavnico, ki smo jo polovico vrnili, drugo polovico pa skrbno hranili, saj jo bomo pokazali ob vrnitvi. Prišli smo ob 10.45 in nadaljevali pot z mejnega prehoda Zahony malo po 13.uri. Ure pa smo naravnali na 14.00 po ukrajinskem času.
Preden se pripeljemo po približno 760 kilometrih v Užgorod, trideset kilometrov oddaljen od meje, vozimo po panonskih vaseh, podobnim našim v Prekmurju, le da so te vasi bolj neurejene. Pred vsako hišo je brajda z vinsko trto. Kot v Prekmurju, so tudi tu doma cimbale, pa gosli.. pove Damjan. In da se imena vasi tudi tu končajo kar pogosto na -ci. Večina polj je neobdelanih.
Bližamo se hotelu v Užgorodu, kjer bomo prvič prespali in nekateri so se kar križali, ko je zaradi lukenj na cesti naš voznik Ivan vozil kakih petnajst kilometrov na uro. Kakšen bo šele hotel!? Pa nas je presenetil na vsej črti:
Hotel Ungvarskiy iz leta 1876 je lepo urejen in zadnje prenove je bil deležen leta 2007. Sobe lepe, hrana odlična, dvorišče v cvetju. Posebno zanimiva je arhitektura, saj še nismo nikjer videli postrani oken, ki učinkujejo zelo posrečeno. Naslednji dan si ogledamo tudi muzejsko zbirko predmetov, značilnih za osemnajsto stoletje. Večino predmetov lahko najdemo tudi v naših muzejih. Hotel nudi z različnimi terapijami tudi zdravstvene in rehabilitacijske usluge.
Pred večerjo se podamo še v mesto, kjer se še bolj od blizu srečamo z neurejenostjo na vsakem koraku. „Ekoloških tem tu še ne poznajo,“ nas je opozoril vodnik. Ko hodimo preko reke Už, poslikamo vse srčke in ključavnice zaljubljencev, ki so jih simbolično montirali na ograjo. Doma pa berem, da jih obešajo po novem tudi na nov most nad Ljubljanico. In da se že zdaj bojijo, kam z njimi, ko jih bo preveč. Halo!? Kje pa imamo smisel za romantiko? Kljub pozni popoldanski uri je še vroče in brez pomisleka bi se priključila kopalcem na obrežju, če bi utegnila. Pa se nam mudi v menjalnice, kjer se ob klimi ohladimo in nabavimo prve grivne. Lahko si privoščimo kavo, sladoled in brezalkoholno pivo kvas, ki ima odličen okus. Fotografiram nekaj prodajalk sladoleda, lepotice z ulice in prodajalke zelenjave. Da bodo v mili domovini lahko sami ugotavljali, če so res lepote take kakor slave. Na hotelskem dvorišču pa se ob vrnitvi oskrbimo še z mineralno vodo, ki teče kar iz pipe.
Sobota,17.julija 2010
Vožnja ob Tisi do gradu v Mukačevem
Pred odhodom še poslikam nekaj muzejskih eksponatov simpatičnega hotela v Užgorodu in že se podamo v nove dogodivščine tega Zakrpatskega območja. Smo v vinogradniškem predelu čisto spodobne sorte, kot se je izrazil naš vodnik in spominja na naše vinograde Goričkega, dodaja. Preseneti nas tudi reklama za nogometno evropsko prvenstvo leta 2012, ki bo tudi v Ukrajini. Na strmo brežino ob cesti so postavili simbolično nogometno igrišče. Na fotografiji se vidi kot pravo. Začrtano, z goli, vendar je v zmanjšanem merilu. Hudomušno. Kar daje upanje, da Ukrajina še ni umrla, kot poje njihova državna himna. Ukrajinci so v dolgotrajnem obdobju ruske nadvlade izvedli številne upore, ki so bili krvavo zadušeni. Tega morečega pečata se nekako ne morejo znebiti. Ustvarjalnost te vrste pa kaže, da njihova želja po boljšem življenju še živi.
Kmalu v daljavi opazimo obrise veličastnega gradu Palanok v Mukačevem, ki je bil zgrajen v 15. stoletju. Gradili so ga tristo let, najprej iz lesa, kasneje iz kamna. Zanj je značilna izjemna zaščita, zaradi česar ga niso nikoli zavzeli. Ima osem obrambnih linij. Stene so debele več kot pet metrov. V njem je bival tudi srbski princ Đurađ Branković, regent Madžara Hunjadija. Grad lepo vzdržujejo in občutili smo neverjetno pozitivno energijo, ki nas je obdala takoj ob prihodu. Ali pa smo bili veseli, da nismo več pod udarom vročine. Ali pa so nas očarale tri glasbenice, ki so na dvorišču izvajale klasične melodije. No, malo sem sumila, da imajo CD in igranje na violino le imitirajo. Na vrhu gradu imajo razstavljene stare predmeti iz kmečkega življenja in neke izkopanine, v neki drugi sobi - eni izmed 130 - pa prikazujejo zgodovino gradu. Ob izhodu se nisem mogla upreti nakupu ukrajinskih igralnih kart, ki jih sama sicer ne igram, jih pa rada podarjam. Pa lepi leseni podstavki so bili poceni – deset grivn. Dražji pa je bil obesek s poldragim kamnom, umeščenim v usnje – 330 grivn. Izdelke iz slame in lesa bomo srečevali na vseh tržnicah pa še na primer lončene umetnine in izdelke iz volne. Ročno izdelano.
Napravimo še nekaj panoramskih posnetkov mesta, ki je bilo v 15. stoletju mesto obrtnikov, razlaga Damjan. Bilo je v madžarskih rokah, saj so bili del habsburške države. Včasih je bilo mesto tudi letališka baza. Je tudi železniško križišče v tem delu Ukrajine. Ima okoli devetdeset tisoč prebivalcev. Obiščemo samopostrežno trgovino, ki je odlično založena, izdelki pa poceni.
Ko zapuščamo Mukačevo, nas prehiti avtobus na metan, ki je precej eksploziven, pravijo moški poznavalci. Izvem, da jih imamo tudi pri nas, a na propan, ki ni tako hud. Damjan nam v daljavi kaže hribe, rezervat, konkurenco naši Golici. Narcise cvetijo konec aprila, v začetku maja, pravi. Ob cesti prodajajo paradižnik, beličnik, breskve, izabelo, čebulo. Beličnik, prva jabolka v sezoni, nosim še od doma in so ravno tako drobna kot ukrajinska. Ura je 14.00, radi bi se ustavili za kosilo, pa do reke, kamor si želimo, ni in ni primernega dostopa. Vasi so tudi tukaj panonske. Vozimo se čez most reke Teresva. Na desni vidimo romunske hribe in tam je tudi meja. Hiše so bogate, visoke, vsaka drugačna, kot kakšni dvorci. Tukaj poteka tihotapska pot z mamili, cigaretami in še česa iz Ukrajine v Romunijo. Od tam pa potem še naprej v Evropsko Unijo. Na ta način številni zelo bogatijo. Zapustimo vožnjo ob meji z Romunijo in v ostrem ovinku zavijemo ob Tisi navzgor, proti izviru. Po kakih 15 minutah se ustavimo ob potoku, pritoku Tise, kjer je tudi izvir pitne vode. Milka in še nekaj deklet v trenutku pripravijo narezek in kavo, posavski možje pa prinašajo pridelke svojih vinogradov. Neusahljive zaloge. Vse do konca zdržijo, do zadnjega dne. In seveda boljše kot ukrajinska izabela. V bližini, v vasi Dilove pri Rahivu poslikamo geografsko središče Evrope. No, jaz sem enega že videla. Na potovanju po Baltiku, kjer je zraven tudi izjemno velik in lep park z različnimi umetniškimi skulpturami iz lesa, žice, kamna... Tu naletimo tudi na prvo tržnico. Lepo urejena, polno lesenih in volnenih izdelkov. Avtomobilčki, izrezljani iz lesa, ob našem obisku skoraj izginejo s stojnic.
Tisa, ob kateri se vozimo, se nam zdi domača, saj nam je v ušesih še iz nekdanje skupne države. Dolga je 1358 kilometrov in razdeli Vojvodino v Bačko in Banata. Je levi, največji pritok Donave in plovna celih 532 kilometrov. Izvira v Ukrajini, na področju Bukovinie v Karpatih in nadaljuje pot po Madžarski in Romuniji, do Srbije. Ker je silovito poplavljala, so jo na Madžarskem skrajšali za 450 kilometrov. Za regulacijo so zgradili še veliko umetno jezero, ki je na Madžarskem skoraj tako priljubljena turistična točka kot Balaton.
Ker bomo naslednje tri dni grizli kolena po hribih, se seznanjamo z deželo, v katero prihajamo. Poslušamo razlago o raznolikosti verske razdelitve, saj najdemo v Ukrajini pripadnike ukrajinske, grške in ruske pravoslavne vere, prav tako pa so številni katoliki in Judje. Sploh so Ukrajinci verni ljudje in Damjan pove, kako se je voznik, ki jih je letos vozil po deželi, pokrižal pred vsako kapelico ali cerkvijo, mimo katere so se peljali. Lotimo pa se tudi literarnih veličin, ki so zaslužne, da je ukrajinski jezik obstal in se uveljavil kot literarni jezik. Taras Ševčenko (1814–1861) je veliko ime ukrajinske književnosti. Doma pobrskam po internetu, kjer izvem še več. Da je prvi slovenski prevod njegovega epa Kobzar izšel pri nas že leta 1907, prvi prevod pesnitve Hajdamaki pa leta 1908. Za Ukrajince pomeni to, kar za nas Prešeren.
Klikni: Kulturni stiki med Slovenci in Ukrajinci, Le Monde, 8.10.07 ali http://www2.arnes.si/~ahevka/dogodki.htm
Izvem tudi, da obstaja pri nas ukrajinsko društvo Karpati, pod katerim imenom se družijo Ukrajinci, ki so prišli v Slovenijo na različne načine. (drustvo.karpati@gmail.com) Če bi v Sloveniji upoštevali obdobje zadnjih tristo let, bi z gotovostjo našteli več kot dvajset tisoč ukrajinskih priimkov, berem. Večina ukrajinskih priseljencev se je asimilirala, saj so se Ukrajinci radi poročali s Slovenkami. Zdaj se je to obrnilo - Slovenci se radi poročajo z Ukrajinkami. Poznam nekaj lepih zgodb, ko so ukrajinske ženske ostale na kmetiji, kjer so delale. Te veljajo kot zelo pridne in poštene. Ne smemo pozabiti, da sta Zahodna Ukrajina (Galicija) in Bukovina bili v sestavi Avstro - Ogrske monarhije, iz česar izhaja, da je več kot pet milijonov Ukrajincev, vključno s Slovenci, Hrvati in Bošnjaki živelo v skupni državi. V tem času je v Lvovu več let predaval klasično filologijo naš poliglot Matija Čop in z ukrajinsko literaturo gotovo seznanjal tudi Prešerna. Na sorodnosti med jezikoma je opozoril slavist Jernej Kopitar, odličen poznavalec ukrajinske ljudske in gališke kulture pa je bil poljski zbiralec ljudskega blaga Emil Korytko, pa še Slovenca Stanko Vraz, Š. Kočevar in predvsem slavist Fran Miklošič. Desetletja kasneje pa je potoval po Ukrajini pesnik Anton Aškerc in pod tem vplivom napisal pesmi Ukrajinska stepa, Teče Dnjeper in Ukrajinska balada. Ukrajinsko ljudstvo pesništvo in Ševčenkova poezija sta mu služila kot zgled za pisanje in z njim je navdušil prijatelje - Murna, Župančiča in Ketteja. Po ukrajinskem vzoru je nastala veličastna pesnitev Otona Župančiča Duma. Do našega srečanja ukrajinskih popotnikov, ki bo najbrž 3. septembra, bo treba poiskati kakšno ustrezno pesmico, če je že prej nismo.
Pot nadaljujemo navzgor ob Tisi in lovimo posnetke simpatičnih visečih mostov, ki so skoraj na vsakem ovinku. Kamnitih je bolj malo. Zanimivo, da so vrtovi ob hišah lepše obdelani kot v dolini. Fižol je pred vsako hišo. Opazimo tudi tire železnice, ki je gotovo služila za spravilo lesa. Prevozimo Rahiv, najviše ležeče ukrajinsko mesto z okoli 15 tisoč prebivalci ob sotočju Bele Tise, ki priteče iz Karpatskih Črnih gora in Črne Tise, ki izvira v Gorganijskih gorah. Potem zavijemo pri naselju Yasinija desno v hrib in tako zapustimo Tiso. Do izvira bi imeli še kakih deset kilometrov, pa avtobus mogoče še obrniti ne bi mogel. Damjana prosim, da mi pove natančno lokacijo izvira Črne Tise: to je Apshinetski rezervat, izvira pa izpod hriba , ki je hrbet Svidovetsa. ( Ga bo treba vprašat, če sem prav zapisala; zdaj je v Islandiji). Naš cilj je prelaz Jablunica na 931 metrov, kjer zapustimo Zakrpatsko oblast (Užgorod, Mukačevo) in preidemo v Ivano Frankivsko. Po prelazu Jablunica se spustimo v Tatariv, turistično naselje, nekakšno pomanjšano Kranjsko goro, kjer se namestimo v hotelu Petros. Petros bo tudi prva gora našega jutrišnjega podviga. Nekateri se odpravijo k cerkvi, jaz pa fotografiram po naselju, ker je ravno prava svetloba. Naletim na dva otroka za hišo in kravo, ki se ji raje ne približam. Ob cesti pa so prijetni, leseni moteli. Zimski šport je tu popularen. Žal mi je, da nisem šla pogledat od blizu reke Prut, ki izvira v Goverli, najvišji ukrajinski gori, ki jo bomo tudi osvajali in teče v tem kraju za cerkvijo. Za večerjo je zeljna solata pa krompirjeva juha z dvema kosoma mesa. Lahka večerja, bi rekli. Zdrava. Vendar slabo spim. Mogoče me podzavestno skrbijo hribi? Ker bomo dvakrat prespali v nekakšni brunarici, smo si sortirali prtljago, saj vsega ne bomo nosili s seboj. Posebno pomemben je nahrbtnik in palice.
Nedelja, 18.julija 2010
Vzpon na Petros (2020), najlepšo ukrajinsko goro
Zapustimo hotel Petros v turističnem naselju in se spet odpeljemo v Zakrpatje preko prelaza Jablunica. Okoli nje se bomo vrteli še vse naslednje dni. Vodnik nas seznanja s smučarskim središčem Bukovel v vasi Polyanytsaya, kjer so pozimi njegovi obiskovalci predvsem bogati Ukrajinci in Rusi in kjer lahko srečamo na smučišču tudi gospe v krznenih plaščih in visokih petah. V bližnji prihodnosti načrtujejo gradnjo 278 kilometrov smučarskih prog, do katerih bo vodilo 35 vlečnic, kar bi Bukovel uvrstilo na seznam dvajset največjih smučišč na svetu. Za zdaj deluje 50 kilometrov prog različnih zahtevnostnih stopenj. Soba z zajtrkom je za štiri osebe okoli 130 evrov, izven naselja pa petkrat manj.
Mi zavijemo levo, proti vasi Lazeščina, kamor bosta okoli devete ure pripeljala tovornjaka in nas naložila s prtljago vred. S sabo prenašamo tudi lonce, hrano in plinsko bombo za kuhanje. Tega sem se ves čas nadvse veselila. Zaprt tovornjak je v stilu Ko to tamo pjeva, jaz pa izberem tistega brez strehe. Tako se bom po več kot pol stoletja spet vozila na odprtem tovornjaku. Ne bom namreč pozabila vožnje z Dola proti Radečam, kamor smo se peljali na predstavo Miklova Zala. Na prostem. Radečani so pod mentorstvom ravnatelja in režiserja Janeza Pešca vsako leto kaj pripravili, a jaz sem kot osnovnošolka videla le Miklovo Zalo. Do Radeč smo imeli z Dola po makadamski cesti dobre pol ure, tokrat pa po razritem kolovozu do planinskega zatočišča nekaj podobnega. Vožnja s tovornjakom me je spomnila tudi na divjo vožnjo s čolnom po reki med skalami, ki sem jo doživela lani novembra v Novi Zelandiji. Obakrat smo se morali močno držati, da nas ni izstrelilo. No, kljub temu sem ujela nekaj lepih posnetkov smrekovega gozda, razritega kolovoza in sopotnikov.
Ko smo se v leseni baraki s štirimi sobami in pogradi okoli enajste ure za silo utaborili, smo že kar startali. V programu je bilo predvideno šest do osem ur hoje, kar bi bilo ravno prav, da se vrnemo v poznih popoldanskih urah. Pot po gozdu je bila v začetku položna in blatna, kar me je zabavalo, saj sem si predstavljala, kako bi kakšni otroci ob tem uživali. Vendar je bilo lepega kmalu konec in kolovoz se v najhujši vročini in sopari postavi skoraj pokonci. K sreči je bil tempo res umirjen, saj so nekateri ves čas odhajali s poti nekam v notranjost in se nazaj prismejali z lisičkami ali jurčki, ki so zvečer končali v Milkini božanski enolončnici. Srečujemo tudi družine z otroki, ki nosijo cele vrečke ali vedra gob. Jaz žal nikoli nobene ne najdem, čeprav jih imam zelo rada. Je pa res, da jih tudi ne iščem. Po dobri uri in pol se nekateri že obrnejo, mi pa rinemo naprej. Včasih zaidemo na travnate površine, ki so zelo močvirne, kar hojo še otežuje. Na kakih 1700 metrov srečamo čredo ovac, ki jih poslikam, da bo Valter, mož, lahko ugotavljal, katere pasme so. Čeprav ima on zdaj kakih dvajset koz. Začne se bliskati in grmeti in pojavijo se prve kaplje. Smo že skoraj na čistini ob vznožju najlepše gore, le tu in tam kraljujejo trojčki razkošnih smrek, ki bodo v naslednje pol ure naše zatočišče. Nikoli še nisem tako vedrila. Znajdem se skupaj z Janijem in Ireno in ker nimam dežnika, zaščitita še mene. Ko poneha, se polovica skupine odpravi do vrha, mi pa se počasi vračamo. Joj, kako lepo se dvigujejo meglice! Tudi Petros se je malo pokril z njimi. Pa kakšne lepe rože so ob poti! Prej jih sploh nisem opazila. Fotografiram tudi Damjana, ki fotografira mušnico. Ni šel do vrha, saj nima s seboj vetrovke. Ker še kar prši, bo treba malo pohiteti. Mene rešuje icepeak, ki je res prava izbira. Le kapuca na glavi me moti, ker mi ves čas pada na oči, zato jo ob vratu lepo zadrgnem in hodim brez nje. Zakaj pa ne. Kaj pa če plavamo!? Voda je voda. Seveda pridem v bazni tabor kot polit cucek in si nadenem ruto, da bi se hitreje posušila. Zavežem si jo kot kaka Krajnska Micka, sopotniki pa me imajo za muslimanko. Halo?! Prijateljicam izročim drobne črne kamenčke svetleče barve, ki mi jih je pokazal v blatnem kolovozu naš vodnik. „To je vulkansko steklo, poldragi kamen, obsidijan,“ mi razloži. Škoda, da se je mudilo, sicer bi jih poiskala še več in jih dala še drugim.
Topla večerja tekne, ob tabornem ognju nedaleč od barake se pogrejem, zabeležim nekaj stavkov, obesim mokre cunje na vrvi in se odpravim na pograd. Saj že prejšnjo noč nisem dobro spala. Robi mi pomaga usposobiti novo samo napihljivo blazino, preko trenerke se z dekco ovijem kot dojenček..., pa ne zaspim, ker me zebe. Spalko sem namenoma pustila doma: naj me malo zebe, bom vsaj pozabila na neznosno vročino, ki nas je doma pestila že nekaj tednov, sem razmišljala. Računala sem tudi, da bo na skupnih ležiščih toplo in ne bo potrebna. Saj tudi ne bi bila, če ne bi bila jaz bolj zmrzljive sorte. Tako pa telovadim s prsti na nogah in rokah, se obračam, pretegujem, štejem ovce... Vem, da ni nobenih omar, kjer bi bile kake pomožne odeje, zato se spomnim na icepeak, ki se suši v veži na vrvi. Vstanem, se pokrijem z njim in proti jutru končno zaspim. Zjutraj mi Branka iz Boštanja pove, da svoje spalke ni rabila, ker ji je bilo prevroče, zato mi jo obljubi za zvečer. Sem ji bila hvaležna sto na uro, saj še ene take noči ne bi preživela. Spalko pa bom v bodoče vzela s seboj tudi v Afriko.
Ponedeljek, 19.julija 2010
Goverla (2061), najvišja gora v Ukrajini
Za Goverlo (2061), najvišjo goro v Ukrajini, nas je Damjan pripravljal že prejšnji dan: „No, ta pot bo pa takoj bolj strma, vmes malo položna, pa spet strma do grebena...“ In tako je tudi bilo. Kolovoz je peljal levo od našega zatočišča, preko potoka, ki je bil tudi kopalnica in pralnica za tiste, ki se nismo hoteli drenjati pri vodnjaku ob hiši. Kljub strmini je kar šlo. Dobro pri vsem tem je bilo, da smo se odpravili kmalu po sedmi uri in ni bilo nobene vročine. Pot skozi gozd je bila slikovita, razgledi so se odpirali tu in tam. Tudi oznake po drevesih smo opazili. Olgi mi za spodbudo prinese peščico borovnic, ki so ob poti že obrane in nazaj grede stopamo bolj v notranjost, kjer jih je dovolj. Kar se tiče borovnic... Damjan je že prej enkrat opozoril na zanimivost, da obstaja v Ukrajini troje vrst borovnic, toliko kot na Islandiji. Nismo raziskali. Ob robu gozda vidimo na travniku sledi divjih prašičev, ki smo jih ob vračanju, ko je bilo več časa, veselo zabeležili.
„Leto 2010 je bilo razglašeno za mednarodno leto biodiverzitete,“ še izvemo, „in Gozdni Karpati imajo največjo biodiverziteto...“ Se pravi, da imamo srečo, ker smo se znašli na tem posvečenem prostoru. Doma pogledam razlago, kjer na spletu lepo piše:
Biodiverziteta ali biološka raznolikost je relativno nov pojem, ki so ga prvič uporabili leta 1986 . Po sprejetju konvencije o biološki raznovrstnosti v Rio de Janeiru leta 1992 se je število raziskav na tem področju znatno povečalo, vzporedno pa so se zvrstile številne študije o ravnanju z biodiverziteto. Biodiverziteta omogoča smotrno izrabo bioloških virov (za hrano, farmacevtska sredstva, turizem) in razumevanje pomena posameznih ekosistemov v biosferi. Znanje o biodiverziteti je pomembno, ker daje argumente za učinkovito varstvo narave. Gre torej za število različnih vrst organizmov, ki poseljujejo določen prostor in raznolikost nekega območja...
Gozdni Karpati se razprostirajo vse od Slovaške do Romunije. Tvorijo lok, dolg okoli 1.500 kilometrov, zaradi česar so največje gorovje v Evropi. Zagotavljajo habitat za največje evropske populacije rjavega medveda, gamsa, volka,... So povečini neokrnjeni, ker so tako neprehodni. Spravilo lesa je oteženo, četrtina področja pa je zaščitena. Tu so največji strnjeni gozdovi breze in bukve in so pod zaščito Unesca. V Karpatih najdemo več kot eno tretjino vseh evropskih rastlinskih vrst. Na naši poti pa smo opazili predel gozda, kjer je drevesa napadel lubadar.
Ukrajinski Karpati so tudi privlačno območje za trekinge v Vzhodni Evropi. Trekingi v gorski verigi Čornogora in v Gorganjskih gorah so primerni za manj zahtevne pohodnike in tudi za prave avanturiste. Damjan večkrat omenja Gorgany razy, orientacijsko tekmovanje v Karpatih, kjer nikoli ne pridejo vsi na cilj. Letos so ga izvedli 18.junija in na spletu lahko najdemo nekaj slikovnega gradiva.
Končno pridemo na greben, od koder je še kaki dve uri nezahtevne, položne hoje. Del sobork pa že sedi na mehki travi in se pripravlja za malico in potem na povratek v dolino. Prisedem tudi sama, saj nima smisla, da pretiravam z napori. Saj je že 1800 metrov zame lep uspeh, saj je pot zahtevna, kar smo opazili tudi ob vračanju. Najprej uživamo v nabiranju borovnic in slikanju, potem pa se začno spet pojavljati dežne kaplje. Romana nas priganja, da uidemo nalivu. Res ni bilo hujšega, vseeno pa smo blatni do ušes, tako da se s polno vrečo cunj spravim ob prihodu k potoku, kjer opravim veliko žehto. Kar se ni posušilo, sem spravila v vrečko in sušila še v hotelu naslednjega dne, kjer bomo tudi dva dni in celo na poti proti Lvovu. Razgled z najvišje gore pa si privoščim doma, ko odtipkam Howerla, Najwyzsa Gora Ukrainy.
Po dežju se pojavi mavrica, ki postane hvaležen objekt fotografiranja. Na trati pred barako sta tudi Ostap in Damjan, ki mi tudi ne uideta. Ostapu povem, da bi ga rada predstavila v slovenski reviji Šport mladih in si zato obraz kar zakrije z rokami. Pa se bova v naslednjih dneh vseeno zmenila. Kot planinski vodnik je odličen, zgovoren pa ravno ni, tako da je treba iz njega vse izvleči. Zato smo pa drugi preveč gostobesedni, haha.
Dan zaključimo s praznovanjem rojstnega dne Lojzeta Ruparja. Neumorna Romana dIvačič mu je sestavila prigodnico, dobil je šopek karpatskih rož, njegova Milena pa nam toči cviček. Letos je dobil Lojze na Cvičkariji v Novem mestu veliko zlato medaljo. V Križah nad Zavratcem v Posavju ima sedemsto trt, iz katerih priteče v glavnem cviček. Tam blizu je doma tudi moja draga sošolka Štefka s celjskega učiteljišča, ki jo bo lepo pozdravil, saj je njegova svakinja. Svet je majhen.
Torek, 20.julija 2010
Od Lazenščine do Jaremče
Kar žal mi je, da po zajtrku zapuščamo prijetno zatočišče, kjer smo bili res v stiku z naravo. Mogoče bi bilo za koga bolj udobno v „hotelu“, ki stoji streljaj od tu in menda nikoli ni bil dokončan, vendar taka lesena hišca bolj sodi v to okolje. Spet uživamo na vožnji s tovornjakom, ki nas pelje v civilizacijo, le da gremo na začetku vasi Lazeščina peš do avtobusa, da bomo bolj od blizu začutili tukajšnje življenje. Po bregovih kosijo kosci in niti pod razno ne slišimo ropotanja kake kosilnice. Veseli smo, da lahko od blizu fotografiramo lesene trikotnike za sušenje sena, ki smo jih doslej videvali le iz avtobusa. Ujela sem tudi nekaj lepih panoramskih posnetkov pokošenih travnikov. Zanimive so tudi lesene fasade na hišah, ki spominjajo na parket. Cesta ni asfaltirana, luknje sta ravno takrat zasipala s peskom dva možakarja v bata škornjih. Ostap pove, da za ceste skrbijo ljudje sami, ne država, zato so v slabem stanju. Vrtovi so precej zanemarjeni, krasijo pa jih gredice cvetja, ki je pri nas že v pozabi. Bele lilije na primer. Pri tem sprehodu, dolgem kakih pet kilometrov sem imela dober tekaški trening. Preden sem poslikala kak objekt, mi je skupina že ušla in morala sem teči za njo. Potem sem spet zagledala kaj zanimivega in se je stvar ponovila. Poleg tega se mi je dogajala smešna zgodba z nekim ukrajinskim dekletom, ki je izstopalo v tem kmečkem okolju. Po makadamu je korakala v visokih petkah, urejena, imela je dolge lase. V rokah je nosila vrečko. Ko sem jo prvič dohitela, sem jo slikala od zadaj. In ko sem naslednjič pritekla do skupine, sem vedno naletela nanjo, najmanj petkrat. Postala mi je domača in hotela sem jo vprašati za ime in jo prositi, če jo lahko slikam, pa sem predolgo odlašala. Na koncu se mi je zgodilo, da sem pomotoma zbrisala še tisti edini posnetek, ki sem ga napravila v začetku. Me prav zanima, če jo je ovekovečil kdo od naših fotografov, saj je hodila ves čas v naši bližini. Kozice in pastirja, ki jih je vodil po cesti, pa sem ujela zadnji hip.
Ivan, ki je imel ta dva dni „dopust“ in nič ne vemo, kako sta ga z ženo Faniko izkoristila, nam je spet na voljo. Naš današnji cilj je mesto Jaremča oziroma hotel ob reki Prut, kamor bomo prispeli popoldne. Vmes imamo še kar nekaj postaj. Prva je simpatična tržnica na prevalu Jablunica, ki jo že poznamo, in smo spet uživali ob domači volni, lesenih izdelkih in starinah.
Naslednja postaja je vojaško pokopališče ob cesti, z belimi kamnitimi križi v travi. „Pojdite na kakšno pokopališče,“ so nam naročali pred odhodom, „gotovo boste naleteli tudi na slovenska imena, saj so se tu borili naši stari očetje na strani Avstro Ogrske države...“ Pa jih nismo našli. Križi so brez imen, le nekaj zastav je na njih – poljska in madžarska. Drugič bomo prinesli še slovensko. Franček, naš zastavonoša, ki slovensko zastavo ves čas nosi s seboj in jo po potrebi razvije, jo zdaj še rabi.
Posvetim se fotografiranju, sopotniki pa me medtem presenetijo s petjem otožne vojaške ljudske pesmi, ki je nisem slišala že celo večnost. Take pesmi so nastajale v času, ko so naši dedje služili vojsko drugod po svetu, od koder se jih mnogo ni nikoli več vrnilo. Pesmi pa so se prenašale v mnogih različicah iz roda v rod, dokler jih niso naši književniki zapisali. Žal se zdaj bolj malo pojejo, zanimive pa so nekatere priredbe, ki dajejo upanje, da se bo povečalo zanimanje za našo ljudsko poezijo.
Mati piše pismo belo: sin si živ, ne pišeš nič?
Pismo v ogrsko deželo v kljunčku nese droben ptič.
Tam, kjer gore so Karpati, kjer ni cest ne belih hiš,
tam na zeleneči trati grob stoji, na grobu križ.
Tam se droben ptič ustavi, pismo belo izpusti.
Veter zašumi po travi, tiho ptiču govori.
Reci mamici ljubljeni, da mi je prav dobro tu,
naj še ona pride k meni, jaz ne morem več domu.
Mati čaka, čaka, čaka. Kje si ptič tak dolgo bil?
Droben ptiček pa zaplaka: Mati, sin tvoj ni več živ.
Na področju Galicije - vzhodni del je bila Ukrajina, zahodni pa Poljska - je potekala na Karpatih v prvi svetovni vojni vzhodna fronta, ko so se Nemci in Avstrijci bojevali proti Rusom.
Vorohta je ukrajinska Planica, slišimo, ko Ivan ustavlja avtobus v opustošenem smučarskem središču. No, Planica je kljub vsemu v boljšem stanju. Verjetno pa bodo skakalnico, kjer so včasih trenirali ruski športniki, spet usposobili za tekmovanja. Tržnica je bolj skromna, spominki pa privlačni. Privoščimo si njihov okusni sladoled.
Ustavimo se tudi ob lepi leseni cerkvi ob cesti, ko se vozimo proti Jeremči. Pritegne nas vodnjak ob njej, ki ga krasi še nasad cvetja. Vodnjaki so za Ukrajino še vedno zelo značilni – kot so bili pri nas pred nekaj desetletji.
Pred Jaremčo nas vodnik seznani z mestom, kjer so Avstrijci zgradili klimatske terme že okoli leta 1772, ko so bili Ukrajinci z nami vred pod Avstro Ogrsko. Sem so pripeljali tudi železnico in nekaj ur kasneje bomo lahko videli v mestu mogočno postajo. „Lahko bi rekli, da se je turizem začel ravno v tem mestu. Krim, Odesa..., pa so bili v tem času ruska destinacija.,“ razlaga Damjan. Opozori nas tudi na zanimivost hotelskih streh – bele so in rdeče. Tudi zimski turizem je tukaj razvit, saj je kraj obdan s hribi.
Ker si še nismo privoščili kosila, se utaborimo kar na trati pred hotelom med skulpturami raznih živali. Nekateri hodimo bosi, saj sonce še kar pripeka. Ko Janez uredi s ključi, se postrojimo po sobah. Z Ivico, mojo cimro, sva v prvem nadstropju. Kmalu se spet dobimo in se usmerimo proti mestu. Ko hodimo po pločniku, je spet treba paziti, da si ne bi zvili gležnja v kakšni luknji. Prut je slikovita reka, le bližnji most za pešce bo vsak čas razpadel. Železniški most preko reke pa je atraktiven. Obiščemo mogočno pravoslavno cerkev. Zanimivo je pogledati restavratorje pri delu. Opazujem mater, ki dvigne svojega otroka, da poljubi kopijo torinskega prta. Veličasten je tudi lestenec iz stekla.
Zunaj naletimo v stranski ulici na star model ruskega vozila volgo, začudi nas tipičen socialističen spomenik, kakršne smo imeli pri nas po vojni. Bližamo se stopnicam, ki vodijo na most, kjer so slapovi Pruta. Nekateri se spustijo tudi pod most, na skale ob slapovih, na drugi strani mosta pa nas pričaka najbolj bogata tržnica doslej. Kupujemo kakšne malenkosti in ko gremo naprej po cesti, se spet znajdemo pred našim hotelom Stanislavski. Ugotovimo, da je bil sprehod krožne narave. Ker je tržnica čisto blizu hotela, jo nekateri obiščejo pred večerjo še enkrat.
Sreda, 21. julija 2010
Siniak, greben Gorganijske verige
Navadno protestiram, če kdo govori o slabem vremenu, kadar dežuje. Dež je odlično vreme za sušne kraje pa tudi za naše rastline in živali. Mene nekako razbremeni in pomirja, zato ga imam rada. In na današnji dan sem se ga spet naužila...
Prej pa moramo pojesti še zajtrk v našem lepem hotelu ob Prutu, kjer dobimo tudi ajdovo kašo. Se bo treba še doma večkrat spomniti na to odlično, a pozabljeno jed. Odpeljemo se spet proti prevalu Jablunica in potem zavijemo ob pritoku Prutec. Kakšne tri četrt ure vožnje med gozdovi po asfaltni cesti. Ivan ustavi na robu cestišča in mehak teren povzroči, da mu prednje kolo obvisi v zraku. Romana I. mi je poslala „akcijsko“ sliko, ko sem to situacijo zabeležila na digitalcu. Pot na današnji vzpon – 1664 metrov visok greben Siniak, vodi kar s ceste navzgor v gozd. Siniak spada v nenavadno gorsko verigo Evrope - v Gorganijske gore. Prijetna, romantična pot za enega v vrsti, včasih pa se tudi malo razširi. Dvakrat sicer pokaže zobe, ko se postavi pokonci, pa tudi to preživimo. Hodim takoj za vodstveno ekipo, da ne bi bili prehitri. Malo klepetava z Lenčico, da ne razmišljam, kaj mi je tega treba bilo. Zadaj so zadovoljni z mojim tempom. Še dobro, da sem po naravi zategla, saj za računalnikom ne moreš nabirati kondicije. No, zadnjih deset dni sem vsaj po pol ure kolesarila, ko sem se vozila v Hrastnik na neko fizioterapijo.
Med potjo nas poživljajo pogledi na mahovita tla, ki so tu res nekaj posebnega. Kot preproga je položen mah po gozdu. Ob vedno vlažnem vremenu ima dobre pogoje za rast. Nazaj grede bo spet več časa za fotografiranje. Po dobrih dveh urah hoje Janeza vprašam, kdaj bomo že prišli na tisto lepo planino, ki nam jo že nekaj dni obljublja Damjan in on takoj odgovori: „Čez eno uro.“ Pa se že čez dve minuti, potem ko si nalijemo vodo ob izviru, odpre pred nami raj na zemlji... Lepa, široka, dolga travnata planina, ki se konča pred vzponom na Siniak. Človek svobodno zadiha kot na primer na Veliki planini, na zasavskem Kalu ali na Morinah v Bosni. Govedo, vajeno obiskovalcev, se ne da motiti. Pet se nas odloči, da bomo ostali kar tukaj, glavnina pa gre naprej. Priporočajo nam sosednji hrib Homiak (1544) s kipom Marije na vrhu, ki smo ga videli že s ceste, pa nas ne potegne, čeprav bi se zamudili le pol ure. Raje uživamo med borovnicami, malicamo, opazujemo čredo in sosednje planine. Voznik Ivan si je privoščil tudi popoldansko spanje. A po stari navadi sonce zakrijejo oblaki. Ivan in Fanika sta jo kar takoj ucvrla in prišla v dolino še dokaj suha, me z Romano Ivačič pa se kljub dežnim kapljicam ustavljava pri vsakem flišnem kamnu, ki je pokrit z rumenim lišajem, saj bova za velike površine teh kamnov na vrhu, značilne za Siniak, prikrajšani. Tudi blazine maha, ki so zaradi dežnih kapljic še lepše, naju kar naprej zaustavljajo. Nimava strahu, da bi zašli, saj je Olgi na križpotjih okrasila veje z belimi trakovi. Ona že ve, kako se je treba obnašati v gorah!Ker dežuje vedno huje, vedriva pod gosto smreko, pa tudi to ne vzdrži več dolgo. Greva naprej, zato prosim Romano, da mi pridrži dežnik, da vzamem iz nahrbtnika icepeak. Napaka. Z roba dežnika se je kot iz škafa ulila voda v nahrbtnik in mi vse zmočila. Le dvodelne kopalke v vrečki so ostale suhe, kar mi bo prišlo v dolini še kako prav. Paziti je treba na vsak korak, saj je že precej spolzko in ponekod blatno. Za nama pride kakih petdeset otrok trinajst, do petnajst let starih, večinoma v majčkah in copatah. Počitnice preživljajo v mednarodnem taboru v Miškolcu. Tudi iz Amerike so prišli. Pomahajo, ko jih fotografiram (k sreči fotoaparatu dež ni škodil) in odletijo naprej. Me se ob kakih 16.30 spustiva na cesto in potem hodiva še kake tri kilometre, ker je Ivan prestavil avtobus niže, do nekega motela. V avtobusu sta Ivi in Fanika in obe ponudita suha oblačila. Vzamem zgornji del trenerke od Ivice, drugo imam sama. Po kakih dveh urah se zberejo tudi ostali, ki jim
čestitamo
, saj so zavzeli celo dva vrhova. Nihče ni imel kakih pripomb čez vreme. Sicer je pa Damjan pametno izjavil: „Slabega vremena za planince ni – problematična je lahko le oprema...“V hotelu spet žehta in sušenje. „Sem pa zadovoljna,“ govorim Ivici, „ da letos nič ne založim oziroma izgubljam...“ Ona pa se potoži: „Jaz pa sem izgubila - lepo ogrlico, ki mi jo je prinesel Radovan s Kitajske...“ Svetujem ji, naj še vse enkrat pregleda, saj na potovanjih stvari največkrat založimo, ona pa mi odvrne, da je že vse dvakrat pregledala. „Kaj pa sv. Antona si prosila za pomoč?“ pravim. „Kakšnega sv. Antona?“ se čudi. In ji lepo razložim, da je treba pri izgubljenih predmetih prositi za pomoč tega svetnika, da pomaga iskati... Ne vem, če je to storila, ampak čez pet minut mi je sporočila, da se je spomnila, kam je ogrlico spravila. No?!
Od Ivice lahko vsak dan izvem iz prve roke, kako njen mož, ultramaratonski kolesar Hilarij, kolesari. Za njim je bilo že več kot pol poti, ki jo je namenil v devetdesetih dneh prekolesariti za zeleni rekord Zemlje. Vsak dan prekolesari krožno pot tristotih kilometrov, ki jo začne v Termah Snovik. V devetdesetih dneh, do konca avgusta, bo to zneslo okoli 25.000 kilometrov. V posameznih občinah, skozi katere vozi, z župani podpisuje listino, ki bo spodbujala ekološko zavest.
Pri večerji slišimo tudi zgodbe tiste manjše skupine, ki je iz različnih razlogov ostala v Jaremči in obiskala neke znamenite skale in jame v bližini. Čeprav so ostali v dolini, so kar veliko prehodili in tudi zmočilo jih je. Itak!
Četrtek, 22. julija 2010
Iz Jaremče do Lviva
Do Lviva, glavnega mesta zahodne Ukrajine, današnjega cilja, imamo menda osem ur vožnje, kar ni nič stresnega. V avtobusu je kot v kakšni sobi, kjer se razpravlja, opazuje, smeje, spi, bere, fotografira, se preteguje, sprehaja, ...tako da ni nikoli dolgčas. Tudi zamaške za slepo deklico iz Zidanega Mosta zbiramo. Včasih sem imela med vožnjo celo sedečo jogo, ko smo si z asanami sproščali hrbtenico. Tokrat pa se mi je zdelo, da ne bi potegnilo, čeprav me je Jelka nekajkrat spomnila, da bi se nam prileglo. Tudi pogoste šove po mikrofonu sem opustila; le enkrat ali dvakrat sem se pojavila in še to zato, da povem, da ne bom nič govorila o svojem Dolu kot najlepši vasi daleč naokrog, še manj o Antonu Sovretu, prevajalcu, s katerim se ponašamo. Saj že večina vse ve o tem. Nisem pa se mogla izogniti povabilu, da 12. septembra navijajo za našega Petra Kauzerja ml., ko bo v Tacnu branil naslov svetovnega prvaka.
Damjan večkrat postreže s kakšnimi podatki o deželi, po kateri se vozimo. Opozori na črno zemljo, ki je zelo rodovitna (črnozjom), ker ima poleg humusa še veliko drugih hranljivih snovi. Sicer pa so se na tem predelu, kjer so živeli Slovani še pred obdobjem selitve, ves čas ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo. V preteklem obdobju pa je bila UA žitnica Evrope. Po razpadu Sovjetske zveze je obdelane zemlje zelo malo, kar lahko z žalostjo opazujemo iz avtobusa. Na nekem predelu je bilo vse polno cvetoče ajde, pa so nas poznavalci lepo poučili, da je to plevel. Kar je obdelanega, delajo na roke ali pa s predpotopnimi stroji. Na neki požeti njivi pa vidimo, da žito odvažajo s tovornjaki. Ti so pa res popularni. Tako je tudi v Rusiji in povsod, kjer so razpadli kolhozi, ki so delavce strogo usmerjali. Sami pa se zdaj ne znajdejo. Naravnih nesreč v UA nimajo (potresi, poplave), če odštejemo Černobil (1986), ki ga zdaj tržijo. Izlet iz Kijeva do tja stane na primer sto dolarjev, pove Damjan. Iz avtobusa poslikamo tudi objekte velike termoelektrarne in umetno jezero, pa goske, za katere pravijo, da so napadalne.
Ker se bo naš simpatični planinski vodnik Ostap v Lvivu poslovil in ker vožnja še kar traja, se lotim pogovora z njim. Za prevod najamem našega vodnika Janeza. Ostapa vprašam, kateri meseci ga najbolj zaposlujejo za vodenje v hribe, pa pove, da od aprila do decembra. Vmes pa opravlja kakšna težja dela na visokih objektih (stolpnice, mostovi..), kamor si drugi ne upajo. Alpinistično znanje si je pridobil v družini, saj je plezal že njegov stari oče. Rad smuča, plava, se ukvarja z borilnimi športi (ima črni pas), v čemer je bil trikrat državni prvak. V Ukrajini imajo radi nogomet, odbojko in košarko. Poleg tega tekmujejo tudi v biljardu, ki se igra malo drugače kot pri nas, po rusko, z belo žogico. In v žep mora bela žogica.. Vprašam ga za kajak na divjih vodah, ker imamo v Hrastniku slučajn svetovnega prvaka (SP v Španiji 2009) in zdaj, ko to pišem, tudi evropskega ( Bratislava, 15.julija 2010) in čakamo na Tacen 12. septembra letos... Ostap pove, da ta šport pri njih še ni visoko na lestvici uspešnosti. Petra Kauzerja st., Petrovega očeta in trenerja, doma kasneje vprašam, kako je z Ukrajino na divjih vodah, pa mi je povedal, da so še bolj v povojih. „So pa Ukrajinci naši veliki feni,“ je dodal.
In kako poteka pri njih šolanje? Začnejo s šestim letom in hodijo v šolo devet let. Srednja šola traja tri leta in potem še pet let univerze. Ostap je končal Inštitut oziroma fakulteto za telesno vzgojo v Lvivu pri svojih triindvajsetih letih. Zanimalo me je, če je že bil v slovenskih hribih, pa je dejal, da ne, a da si to zelo želi in upa, da mu bo kdaj uspelo priti. Po moje bo za kakšno povezavo pri tem poskrbel Damjan, saj sta prava kompanjona in se lepo ujemata. Je bil pa Ostap že dvakrat na Elbrusu (5641 metrov), najvišjem vrhu Evrope. Pripomnil je še, da občuduje našo skupino, ker se podajamo v hribe, saj pri njih starejši v glavnem obsedijo. Na koncu se je fant kar odprl in povedal, da bo septembra postal prvič očka. Zaželeli smo mu, da bi bilo vse v redu in in naj bo čim več veselja z novim članom družinice. Piše se Jarmoluk, njegova e- pošta pa je ostap09@gmail.com
V Gori pri Jaremči smo šli do lesene cerkvice iz leta 1935, potem se ustavimo v Kolomyji, kjer bomo deležni ogleda dveh zanimivih muzejev. Najprej se hladimo v Muzeju ljudske umetnosti, kjer je razvidno, da raznovrstna kultura (plesi, glasbila, oblačila...), ki jo poznamo, izhaja iz Ukrajine. Mi pa smo včasih deželo enačili – z Rusijo. Romana I. v svojem potopisu opisuje stara ukrajinska glasbila, ob čemer se je spomnila na evrovizijsko zmagovalko Ruslano iz leta 2004 s pesmijo Divji ples: „Začne se s trobljenjem trembit - starih dolgih glasbil iz smrekovega lesa. Baje je najboljši iz drevesa, ki ga je oplazila strela. To so značilni instrumenti Guculov in Ruslana je tako predstavila svoje korenine, saj njen oče izhaja s področja Guculov.“ In postreže še s posnetkom popevke: http://www.youtube.com/watch?v=48XfMRxp6IM. Zanimive so usnjene torbe s kovinskimi dodatki, občudujemo izdelke iz lesa, keramike in seveda tkanino in raznovrstno narodno nošo. Fotografi slikanje plačamo.
Še posebej slikovit je muzej pisanic, ki ima ob vhodu ogromno, štirinajst metrov visoko pisanico. Med tisoči pisanic v muzeju zaman iščemo slovenske iz Bele krajine, Prekmurja.. "Bo treba nekaj napisat o tem, da se priključimo tudi Slovenci," modruje Damjan. Doma pobaram prijateljico Jožico Hafner, zaposleno v arhivu Televizije Slo, ki se že trideset let vozi z Dola v LJ, če kaj ve o tem. Povedala mi je, da v njihovem arhivu hranijo nekaj oddaj na to temo; nastale so v okviru sodelovanja
CIRCOM REGIONAL, kjer velikokrat predstavljajo etnološke znamenitosti evropskih dežel. Sicer pa več o sodelovanju na tem področju vedo v Slovenskem etnografskem muzeju - za to skrbi kustosinja Nena Židov. (Nena.Zidov@etno-muzej.si).
Oddajo Mednarodna obzorja o razmerah v Ukrajini pa je posnel njihov dopisnik Andrej Stopar. Predvajali so jo marca letos in on res odlično pozna vse te države, saj že nekaj let živi tam, je dodala Jožica. V njihovem arhivu se dobi vse mogoče od začetka televizije dalje. Gradiva iščejo in dobijo tudi posamezniki, ne samo društva, občine ali lokalne televizije.
V muzeju si nekateri nabavijo razglednice, ki jih v tej deželi res težko dobiš. V kioskih so navadno cigarete in časopisi. Jaz sem jih zamudila, ker sem vneto slikala
skoraj vsako pysanky posebej.
Vozimo se skozi mesto Ivano Frankovski s sto tisoč prebivalci, kjer opazujemo avstro ogrsko arhitekturo, potem pa si v prijetnem obcestnem postajališču ob gozdu privoščimo malico. Jaz pa na leseni ograji še vedno sušim premočene čevlje in kose oblek, saj nas greje prijetno sonce. Nadaljujemo vožnjo mimo neobdelanih polj proti Lvivu.
In že smo pred imenitnim hotelom Georg iz leta 1793 v centru mesta Lviv. Na začetku Prospekta Svobodny (Avenija svobode), čez cesto, je velik, trimetrski kip Adamu Mickiewiczu, ki ga z Ivico lahko vidiva iz sobe, če se malo nagneva. Sobe so luksuzne, celo bel kopalni plašč je v omari in bele copatke naju pričakajo. Metod je bil iznajdljiv in si jih je vzel za spomin. Mene je bilo v začetku malo strah starinskega dvigala. Če bi se ustavilo, bi bilo po meni! Pa je zdržal, hvala bogu.
Seveda nas Damjan ne špara. Odložimo prtljago in že smo na začetku Avenije svobode, v širokem, lepem parku s klopmi, cvetjem, spomeniki, obdanim z dvema cestama na vsaki strani. Avenija sega od našega kipa na začetku, do operne hiše, ki si jo bomo ogledali naslednji dan. Mestu z zanimivo arhitekturo so vladali Rusi, Avstro ogrska, Švedska, Nemčija... in pustili svoj pečat. Ustanovil ga je leta 1256 kralj Danilo Galicijski v čast svojemu sinu Levu; njegov kip stoji sredi mesta. Zanimivo, da je na tem mestu avenje včasih tekla reka Poltva, a so jo leta 1887 speljali pod zemljo. Od leta 1859 je tu veličasten Marijin kip in Ukrajinci se prekrižajo, ko hodijo mimo. Prej je bil na otočku reke. Rusi so ga hoteli odstraniti, pa so ga tačas skrili v neki cerkvi. Je pod Unescovo zaščito, kot nam je povedala naslednji dan turistična vodnica; pod zaščito je center Lviva v celoti. Nocoj si ogledamo še zemljevid zahodne Ukrajine, narejen iz cvetja in zelenja, iz rož je tudi znak za EP v nogometu, ki bo leta 2012 in ga bodo organizirali skupaj s Poljsko. Se že lotevajo obnove cest, ki niso tako slabe, kot bi bilo pričakovati.
Navdušeno kot otroci opazujemo tramvaj in Damjan nam obljubi vožnjo naslednjega dne. Večer zaključimo z večerjo v samopostrežni, ki je bila res nekaj posebnega. Takoj ob vhodu velik, lep umivalnik z ogromnim ogledalom! Nikjer še nismo naleteli na kaj takega. Prostori pa lepo razporejeni, funkcionalni, z dušo. Sporazumevanje je bilo sicer na ničli, zato smo bolj kazali z rokami, pa tudi Damjan nam je dal nekaj napotkov. Kulinarična ponudba je bila pestra, značilna za UA in obvezno je treba poizkusiti vareniki, vrsto sirovih ali mesnih cmokov. Znan je tudi boršč, juha, kjer prevladuje pesa, bolj všeč pa so nam bile juhe z drugo vrsto zelenjave. Nekateri si v spodnjih, tudi zelo lepih prostorih, privoščijo imenitne sladice, jaz pa se jim krepostno odrečem. Ta PUZATA HATA, samopostrežna restavracija za hrano, je nedaleč stran od Avenije svobode, kakih pet minut v levo po dolgi ulici, če gledamo od našega hotela.
Večer zaključimo na nekem trgu, kjer igrajo rok n roll, mladi in stari pa se veselo vrtijo. Poskušamo tudi mi, a se mi zdi, da je vse skupaj prehitro. Ali pa smo že opešali.
Petek, 23.julija
Lviv
Na Aveniji svobode nas pričaka mlada vodnica, ki nam bo nekaj ur razkazovala slikovito ukrajinsko mesto, ki šteje okoli 750.000 duš. Dalj časa stojimo pri spomeniku Prešernovega sodobnika Tarasa Ševčenka, romantika 19. stoletja, ki je prvi pisal v ukrajinskem jeziku in dvigal njihovo narodno samozavest. Pozornost sem mu posvetila že v sestavku za soboto, 17. julija. Šolal se je v Rusiji in car ga je imel za sovražnika, ker ni pisal v ruskem jeziku. Rojaki bi mu radi postavili spomenik, pa ga niso smeli ne pod rusko ne pod poljsko in ne pod avstro ogrsko oblastjo. Postavili so ga izseljenci, Ukrajinci iz Argentine, šele leta 1992, eno leto po razglašeni neodvisnosti. Zraven je kot kakšna velika perut spomenik zgodovine UA od 10. do 19. stoletja. Priimek Ševčenko pa je dokaj pogost, saj poznamo tudi politika Andreasa Ševčenka.
Premaknemo se v neko stransko ulico do spomenika Ivana Podkve, kozaškega vodje iz 16. stoletja, znan po izjemni moči, saj je z rokami zlomil tri podkve hkrati. Bojeval se je proti Turkom, Poljaki pa so ga zahrbtno ubili. Na spomeniku je bila neka hvalnica SZ, čeprav jih sploh ni bilo tukaj v tem času, zato so Ukrajinci ta zapis zbrisali in dali čezenj novega. Kip je treba še poslikati z vseh strani in potrpežljivo čakam, da sopotniki to storijo in se umaknejo...
Sem se nekaj dni nazaj hvalila, da na tem potovanju nisem ničesar založila ali izgubila? Pozabila sem na neko malenkost: izgubila sem sebe... In to ravno pri tem spomeniku.
Navadno vedno gledam, da nisem zadnja v skupini. Tokrat je fotografiral še Vinko. Jaz zaključim in stečem na ulico. Nikjer nobenega. Stečem nazaj, pa tudi Vinka ni več. Ni šel za mano?! Ja, lahko bi se šlo na vse štiri strani. V nasprotni smeri sicer vidim neko cerkev, vendar nikjer nobenega človeka. Vanjo ne upam, ker se spomnim pravila, da ostani na mestu, kjer so te nazadnje videli, ker te bodo prišli iskat. In če bi šla v cerkev, mene ne bi bilo tukaj... Čakam, čakam, čakam celo uro, pa nič. Nihče me ne pogreša!?! Skupina je res velika in zato nepregledna. Kasneje mi je sicer neka sopotnica zaupala, da me je pogrešala že ves čas, vendar se ji nekako ni zdelo opozarjati. Zelo ljubeznivo. Sem ji svetovala, naj drugič to le stori, saj je pozabljeni potnik prikrajšan za marsikakšen ogled. Kasneje me zafrkavajo, kako bom opisala ta del dneva, pa jim povem, da bodo dobili opisano izkušnjo pozabljene... Vrnila sem se v hotel, klicala na vse strani, pa se nihče ni oglasil. Damjanove številke na recepciji niso imeli. Potem pa me pokliče Alenka, ko so ji tudi drugi potrdili, da me ni. Damjan zadolži Romano I., da v nekem muzeju prevaja namesto njega, on pa mi pride nasproti.
Seveda sem si zapisala tudi vse zamujene oglede: armensko, krščansko in grško cerkev, staro lekarno s prikazom predelave zelišč (tu so kupovali tudi železno vino), upodobljenega hudička v steni z zanimivo zgodbo, pa še enega možakarja pred kavarno z več rokami, velikim žepom in luknjo v srcu, kjer je gola ženska... Ko čakava z Damjanom skupino, pa od uličnega prodajalca kupim še CD mesta Lvov (mi pišemo Lviv, ker je o v njihovi cirilici i). Potem si ogledamo na vzpetini še eno najlepših baročnih cerkev sv. Jurija, ki je zdaj grška oziroma uniatska.
Tudi za operno hišo bi mi bilo žal, če bi jo zamudila. Napravil jo je isti arhitekt, Poljak, ki je projektiral tudi dunajsko državo opero, zgrajeno leta 1900. Vse je v marmorju in v ogledalih, povsod razstavljeni kipi, dvorana pa ima tisoč sedežev. Zapojemo Vsi so venci vejli, da vidimo, kakšen je odmev.
Čaka nas še obljubljena vožnja s tramvajem. S številko dve se zapeljemo kar nekaj postaj izven mesta, kjer si bomo ogledali v gozdu muzej na prostem. To je prikaz ljudske arhitekture in kmečkega življenja od leta 1749: lesene cerkve, opremljene kmečke hiše in razstavljena orodja okoli njih, razne naprave za kmečka opravila, … pa še eno obstoječo kmetijo z ovcami, kozami in konji. Razstava slik v neki hiši pa ni bog ve kaj. Moram pa dodati, da vse skupaj ni tako lepo vzdrževano kot smo vajeni pri takih skensenih drugod po svetu.
Ko se vrnemo v center mesta, se z veseljem odpravimo v naš puzata hata.
Sobota, 24. julija 2010
Iz Lviva do Budimpešte
Po zajtrku zapuščamo udoben, starinski in veličasten hotel Georg sredi Lviva. Ko se zbiramo, poslikam še nekaj imenitnih stavb v stranskih ulicah in že smo na cesti sredi polja in pokošenih travnikov. Spet se srečamo z nogometnim igriščem na vzpetini ob cesti in slikam ga še enkrat za vsak slučaj. Vodnik nam še zadnjič niza podatke o Lvivu, cesta MO6 pa nas približuje Užgorodu, našemu staremu znancu, kjer bomo malicali in v veliki samopostrežni trgovini zapravili zadnje grivne. V avtobusu si krajšamo čas na različne načine. Ljuba pove pesmico Ferija Lainščka, jaz pa dam na avtobusni TV DVD o Lvivu, ki sem ga kupila na črnem trgu. Da preverim, če sploh dela. Je delal. Posnetke vseh mogočih spomenikov in ljudi je spremljala mila narodna glasba, komentiral pa je umirjen moški glas. V trenutku so vsi zaspali.“Hvala, Fanči,“ mi vsa ganjena reče kasneje Branka, „nikoli ne morem spati v avtobusu, tokrat sem pa lahko...“
Ob neki črpalki nas ustavi cestna kontrola. Vozniku in vodniku pregledali vse dokumente: spisek potnikov, dnevnik voženj, tahografe... Pa nismo utrpeli nobenih kazni. Ko smo čakali, sem šla pogledat v trgovinco čez cesto kaj dogaja in vidim, kako se naši turisti oskrbujejo z vodko. Ljuba je imela steklenico v tako lepi embalaži, da mi je bilo res žal, ker nisem imela s seboj nič denarja. Še potem ji tožim, v avtobusu: „Res mi je žal, da si nisem vzela tiste lepe steklenice...“
„Saj je tudi jaz nimam...“
„ ???“
„Je prišel lastnik in povedal, da mu je zaštekal računalnik in naj damo vse nazaj...“
Res prisrčno. Kaj vse se še dogaja po svetu!
Zanimivo je bilo tudi v super marketu v predmestja Užgoroda, ko smo zapravljali zadnje grivne. Spet vodko, kaj pa češ drugega prinesti za darilo. Ko plačam, vidim, da mi je ostalo še nekaj drobiža. Pustim robo pri blagajni in skočim še po eno čokolado. Medtem pa že stoji pred menoj na blagajni Ukrajinec srednjih let z zvrhanim vozičkom robe... Prosim ga, če me spusti naprej in on mi prijazno dovoli – blagajničarka pa me lepo disciplinira in pokaže nazaj v vrsto. Tako se moram po svetu učiti manire.
Ko se spravimo k malici ob avtobusu, se ulije kot iz škafa in zato jo mahnemo počasi naprej proti meji. Cariniki odprejo nekaj kovčkov in brskajo po njih, kaj hujšega pa ni bilo. Ampak dve uri smo pa vseeno tam taborili. Opozorijo, da je treba v formularje ob vstopu v državo napisat v s e kraje, kamor bomo šli in to si moramo zapomniti za drugič. Ure naravnamo za eno uro nazaj.
Ker imamo do Budimpešte še 350 kilometrov, spet postrežem s kulturnim programom. Najprej predvajam osem minutno animacijo Dušana Kastelica Čikorja an kafe, ki jo je ustvaril po umetnini Iztoka Mlakarja. Tako lepa je in toliko dela je vložil vanjo, da jo pokažem vsakemu, ki ima pet minut časa. In vedno so vsi pretreseni ali vsaj navdušeni. (Glej www.bugbrain.com/chicory)
Ker je precej sopotnikov iz okolice Boštanja, predvajam še zadnji nastop Coronk, pojočih tršic, AL-BERT V DEVETIH NEBESIH – musical z modnim dodatkom, ki so ga predstavile lani septembra v atriju sevniškega gradu z Jernejem Kuntnerjem v glavni vlogi. Ena izmed njih se je primožila namreč na Dol, zato sem na tekočem z njihovim delom. Ker pa ni pravega zvoka, njihov nastop ne pride najbolj do izraza.
Potem med cedeji vsa vesela najdem Budapest Gypsy, madžarski simfonični orkester, 100 Gypsy Violons Tziganes. Dala mi ga je prijateljica Staša, ko smo spomladi poslušale koncert tega odličnega ciganskega orkestra v Celju. Tam je bila kot častna gostja tudi njihova velika fenica Svetlana Makarovič, naša umetnica, ki o njih piše monografijo. Res lepo. Predvajanje posnetka so v avtobusu kar nekajkrat ponovili, pa se ni nihče pritoževal. Sicer smo pa že v hotelu Platanus blizu centra Budimpešte. Ker nekaj obnavljajo, smo morali s kovčki kakih sto metrov peš. Večerja okusna, sobe v redu, posebno voda pod tušem je imela nenavadno dober pritisk.
Nedelja, 25, julija 2010
Proti domu
Zbudimo se v deževno jutro. Oskrbimo se s primerno obleko, z dežniki, saj bomo svet okoli sebe spet gledali skozi deževno zaveso. Veselim se pogleda z vzpetine na čudovite mostove nad Donavo, saj sem že pozabila, kakšni so. Ivan pa kar gasa skozi madžarsko prestolnico... Saj se nam je kar dobro zdelo prvi hip. Zadnji dan se vsem mudi domov. Če pa sem zadevo premislila, mi je bilo žal. Če smo zdržali v dežju v hribih, bi verjetno preživeli tudi na trdnih tleh velemesta kake pol ure. Da bi dobili vsaj malo vtisa. Ah, nič, bo pač treba še enkrat posebej tja.
Je pa naš voznik bolj milosten ob Blatnem jezeru, ki ga fotografiramo že iz daljave. Ko pa pridemo blizu, se počutimo kot ob morju nekje na Baltiku. Piha kot za stavo, malo še prši, zato se ne mudimo predolgo. Na vožnji uživamo ob pogledu na obdelane njive. Predvsem na sončnice. Ko se ustavimo za malico na lepem postajališču, jo mahnem preko suhega kanala ob stranski cesti na drugo stran, kjer se začne polje sončnic. Tako blizu teh lepotic še nisem bila. Ali pa sem že pozabila. Posnetek ene same sončnice na macro se mi je res posrečil. Primeren za razglednico.
Osupli smo tudi med griči lendavskih goric, kamor zdrknemo brez postanka na meji. Kako je pri nas vse lepo! Kako urejeno! Kako slikovito! „Lepa je ta naša Slovenija,“
reče moj sosed na desni.“Čuvati jo moramo, kjerkoli že smo...“
Fanči Moljk
Tik pred tiskanjem tega potopisa sem dobila prijazno pismo – odgovor tajnika društva Karpati::
Moram priznati, da sem bil zelo presenečen, ko sem prejel vaš e-mail. V začetku sem mislil, da ste se zmotili in da je bil e-mail namenjen udeležencem vašega izleta. Zdaj pa vidim, da ste mislili tudi name in na člane ukrajinskega društva KARPATI. Zelo lepo se zahvaljujem za vašo prijaznost in velik trud, ki ste ga vložili v opis vašega popotovanja v Ukrajino. Zelo dobro ste opravili svojo nalogo. Hvala vam za omembo našega ukrajinskega društva. Vaše pisanje je zelo pomemben prispevek k boljšemu spoznavanju Ukrajine in ukrajinskega naroda. Nobene skrbi ni treba imeti zaradi osebnega pisanja. Kvečjemu je to hvale vredno in zaželeno. Vsi imamo radi osebne izpovedi in opise realnega stanja. Ni potrebno ničesar polepševati ali dodajati.
Moram pohvaliti tudi g. Vinka, ki je naredil odlične fotografije. V kombinaciji z vašim pisanjem je to odlična predstavitev vašega doživetja (zahodne) Ukrajine. Z vajinim dovoljenjem bi lahko vse skupaj prevedel v ukrajinščino in predstavil vsem bralcem, ki ne razumejo slovenščine.
Lep pozdrav vam in vsem izletnikom ter članom Planinskega Društva Lisca
Andrij HEVKA , tajnik Društva KARPATI
Ni komentarjev:
Objavite komentar