Spet se oblačimo planinsko in pri zajtrku se dobro podložimo.
Lepo pospravimo, kar je serviranega na mizi, in mislimo, da je to vse. Potem pa prinesejo glavno: ajdovo kašo s pečenimi piščančjimi perutničkami. Danes bomo v hribe kar poleteli.
Le malo se peljemo po znani cesti proti Jablunici, potem pa zavijemo ob rečici Prutec, dokler skozi drevesne krošnje ne zagledamo vrha gore Homiak s kipom Marije na vrhu. Ivan z avtobusom zavije na rob, ki pa je čudno mehak in mimogrede je eno kolo v zraku.
Šofer se še najmanj sekira: spretno zmanevrira vozilo spet na cesto, ga obrne in gre parkirat v zaselek malo nazaj ob cesti. Najdemo pot v gozd in se pridno držimo v skupini, ker naj danes pot ne bi bila dobro označena in trasa ponekod spremenjena. Polagoma se vzpenjamo, pot je peščena, le tu in tam blatna in spolzka. Široka je dovolj le za enega povprečnega človeka, pogosto nas grmovje in nizko drevje boža s svojimi vejami. Prekoračimo potok, kar ob veliki vodi ne bi bil mačji kašelj, in začnemo hoditi po dolgih okljukih, ki se počasi dvigajo. Krasna pot ves čas po gozdu, levo in desno zeleni mahovi, vmes kakšna borovnica, tu in tam flišni kamen z rumeno zelenimi lišaji. Ponekod je treba malo više stopiti ali se skloniti zaradi podrtega drevja, ubrati kakšno že uhojeno bližnjico zaradi zatrpane prvotne poti, vse pa je lepo označeno in urejeno. Nekajkrat se pot malo bolj vzpne, malo pred planino pa je že prava avtocesta.
Premami nas tudi izvir dobre hladne vode, kjer si dopolnimo zaloge, potem pa: juhej, pred nami se odpre travnati greben med Homiakom (1544 metrov) in Siniakom (1664 metrov).
Krave nam zazvonijo za dobrodošlico, pogled pa sega daleč naokrog na sosednje hribe. Glavnina se odloči, da takoj nadaljuje pot, pet pa nas ostane na planini. V miru pomalicamo, si privoščimo poobedek iz borovnic, občudujemo mušnice in raziskujemo planino. Krave se mirno pasejo, na voljo pa imajo tudi krmila.
Sonce se kar naenkrat začne skrivati za oblake in našega uživanja je konec. Pospravimo in se odpravimo v dolino. S Fanči se kar ne moreva nagledati bogatih mahov, ki so po kratki plohi kot posuti z biseri.
Spet se pokaže sonce in ujeti je treba prav vsak vzorec lišajev na kamnih.
Oblaki pa so spet pričeli svoj ples, zato pospešiva korak. Prave smeri po oznakah ni težko najti, skrbna Olga pa je bolj dvomljiva mesta še posebej označila s koščki toaletnega papirja. Prehiti naju skupina okrog petdeset mladih iz mednarodnega tabora, ki tudi hiti v dolino. Skoraj naju zapeljejo po kar nevarno strmi bližnjici, midve se vrneva na uradno pot, oni pa kar navzdol. Nekateri samo v lahkih copatih ali natikačih. Mladost, mladost... Potemni se in močno se ulije dež. Ampak, kaj hočeva: treba je naprej. Dežnik in vetrovka ne pomagata dosti, sploh ne na ozki stezi, kjer naju veje lepo umivajo z leve in desne. Končno - cesta. Korajžno korakava po njej, dežuje še kar naprej in rodi se nova kitica za pesem Mi smo mi, planinci vsi, mi smo prva liga...:
Kaj bo dež in pa grom, tole malo moče,
mi kar v hribe hodimo, če se nam zahoče.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo,
ker naj vedno lušno bo, zato, zato! (melodija: Mi smo mi, fantje vsi)
Ko ob hoji zmrmram že vse kitice Regiment po cesti gre in me krave, ki vedrijo pod smrekami ob cesti nekam začudeno gledajo, se pokaže nekaj rjavo rdečega z napisom Weber. Avtobus! Pa kako toplo je v njem, pa preobleči se je mogoče v kaj suhega, pa energijo obnoviti s čim konkretnim in tekočim tudi.
Suh ni ostal na tej turi nihče in res je:
Goverla, Petros, Siniak
nas v soncu vabijo,
a na povratku vsi v en glas
nas blagoslavljajo. (melodija: Naša draga Lidija)
Mimogrede smo doma v hotelu, kjer razobesimo svoja mokra oblačila in delimo vtise z manjšo skupino, ki je ostala v Jaremči. Oni so se povzpeli do znamenitih skal in jam v bližini mesta in niti niso tako malo hodili. Vedrili pa so, kjerkoli so le mogli, celo stojnice na tržnici so si prisvojili.
Večerja se prileže, posebno zelenjava in palačinke s kislo smetano, belo vino pa je tudi veliko boljše od sinočnjega črnega.
Več fotografij:
Video:
Spletna stran:
Ni komentarjev:
Objavite komentar