Upajmo, da je vse prav prepakirano: nekaj stvari ostane v avtobusu, druge vzamemo s sabo v hribe. Zajtrk je nekaj posebnega: med drugim tudi ajdova kaša z meseno polpeto. Sploh ni slaba ideja: ne obremeni preveč želodca in je nasitno.
Preko prevala Jablunica se vračamo nekaj časa v smeri Rahiva, potem pa zavijemo v vas Lazeščina. Od tu naprej z našim avtobusom ne moremo.
To je bil en velik špas,
ko nas je vozil GAZ.
Prtljage kup in bled obraz,
na klopci stisnjen jaz. (melodija: Naša draga Lidija)
Pretovorimo se na dve vozili GAZ: dva stara tovornjaka z lesenimi klopmi in kup prtljage v sredini. Eden izmed njiju ima streho, drugi ne. Pod našo streho je vzdušje čudovito: smejimo se, pojemo, komentiramo vožnjo po nekaj kilometrov dolgi vasi, potem pa še naprej po cesti "sama jama", po lužah in blatu. Enkrat te vrže v zrak, potem na prtljago, te stisne ob levega soseda, pa desno sosedo. Ampak se je že bolje tako peljati, kot z vso to kramo pešačiti. Iztovorijo nas na prijetni jasi ob sotočju dveh potokov in vselimo se v prijetno leseno hišo s štirimi velikimi prostori. Vsak prostor ima zidani štedilnik, ob stenah pa lesene pograde. Žimnic ni, pa saj imamo spalne vreče in podloge. Vse je suho, čisto, po zraku je tudi dovolj vrvi za sušenje mokrih oblačil. Na travniku je vodnjak, zraven mize in klopi, malo dlje dve pokriti kurišči. Mi imamo s sabo veliko plinsko bombo, lonce in dovolj hrane. Preživeli bomo! Kje pa je stranišče?
Dolga potka vodi nas
tja do lukenj treh.
Izločkov tam odrešiš se
in pa grehov vseh. (melodija: Naša draga Lidija)
Kakšnih sto metrov daleč je treba po travniku, preko ali pod leseno ograjo, pa najdeš tri lesene hišice nad potokom, ki imajo luknjo v tleh.
Dolga potka vodi nas
tja do lukenj treh.
Izločkov tam odrešiš se
in pa grehov vseh. (melodija: Naša draga Lidija)
Sonce lepo osvetljuje to našo jaso, ni prevroče, na koncu doline pa nas vabi današnji cilj: gora Petros z 2020 metri. Kar korajžno se odpravimo po gozdni poti, ki pa postaja vse bolj blatna. Pot sicer ni naporna, rahlo se vzpenjamo, nekateri domačini pa si upajo po njej celo z avtomobili. Srečujemo veliko skupin nabiralcev gob, ki se vračajo s polnimi košarami in vedri jurčkov. Posušeni bodo pristali tudi v naših trgovinah. Ni treba daleč od poti, pa se tudi nam nasmehne sreča. Še posebno veliko je lisičk.
Po uri in pol hoda se začne bolj strma steza, na nebu pa se zbirajo tudi grozeči oblaki, zato se nas nekaj odloči, da tu pomalicamo in delamo družbo kravam, potem pogledamo še malo bolj za gobami in se vrnemo.
Ob povratku blata ni nič manj, še bolj ga pomešajo kolesarji, ki se vračajo z gore in na spolzki površini padajo kot za stavo. Tu so že tudi prve kapljice dežja, zato malo vedrimo pod smrekovimi vejami, si pomagamo z vetrovkami in dežniki ter srečno prijadramo v naš začasni dom. Tam že diši juha, ki ji dodamo še gobe.
Milka pa nas še posebej pogosti s pečenimi primerki. Sotrpini se počasi vračajo: eni bolj, drugi manj mokri. Še posebno so veseli tisti, ki so dosegli vrh. Vsem tekneta čaj in topla hrana, zakurimo tudi taborni ogenj, h kateremu pa prav pristoji dobra volja s pesmijo. Sicer pa je treba zgodaj spat: jutri nas čaka najvišji vrh Ukrajine. Smrčači se sicer niso dobro uglasili, kljub temu pa se spočijemo.
Več fotografij:
Video:
Spletni strani:
http://www.discover-ua.info/cities-and-regions/zakarpatia-oblast/Mountain-Routes-In-Carpathians.html
Ni komentarjev:
Objavite komentar