V spanje nas je zazibalo šumenje Pruta, pri prebujanju pa malo pomagata vlak in lepa jutranja zora.
Pa se mi utrne:
Šumijo valovi od Pruta in vmes tud kak vlak se dobi,
jaz spim pa kot klada lesena, me nič na tem svet ne skrbi.
(melodija: Šumijo gozdovi domači)
Spakirati je treba, gremo naprej. Pri zajtrku nam servirajo tudi makarone s hrenovko - dovolj energije za začetek.
V Gori pri Jaremči obiščemo samostan in leseno cerkvico iz leta 1935, potem pa hitimo naprej proti mestu Kolomyia ob reki Prut. Okrog 70 tisoč prebivalcev šteje to mesto in po fasadah se pozna, da je bilo vsaj sto let pod avstro-ogrsko oblastjo.
Pogoste so reklame za zabozdravnike. Izgleda, da je to donosen posel. Muzej ljudske umetnosti je bil odprt že leta 1934 in v osemnajstih prostorih s približno 50 tisoč razstavljenimi objekti lepo predstavlja ustvarjalnost Guculov (Hutsulov) in drugih gorjanov ukrajinskih Karpatov.
Ogledamo si izdelke iz lesa, kovine, keramiko, usnjene izdelke, tkane stvari, vezenine z različnimi značilnimi vzorci...
Kasneje se spomnim, da je leta 2004 na tekmovanju za evrovizijsko popevko zmagala Ukrajinka Ruslana s pesmijo Divji ples. Začne se s trobljenjem "trembit" - starih dolgih glasbil iz smrekovega lesa. Baje je najboljši od drevesa, ki ga je oplazila strela. To so značilni instrumenti Guculov in Ruslana je tako predstavila svoje korenine, saj njen oče izhaja s področja Guculov.
Muzej ima premalo prostora, zato nekatere eksponate predstavijo na občasnih razstavah: tokrat so to vezena oblačila. Vse si natančno ogledamo, fotografirati smemo za tri grivnje, filmati pa za pet. To prakso kasneje srečamo še v nekaterih cerkva v Lvivu.
Poleg muzeja ljudske umetnosti si je v mestu vredno ogledati še nekaj čisto posebnega: muzej pisanic, ki je bil odprt leta 2000. Sama zgradba je v obliki 14 metrov visoke pisanice, v njej pa je zbirka okrog deset tisoč primerkov pisanic iz mnogih držav sveta, tudi od ukrajinskih izseljencev v Kanadi in drugod. Značilna izdelava je tista z voskom in barvami:
Med pirhi zastonj iščemo slovenske, ki bi si gotovo zaslužili svoje mesto v tem muzeju.
Že ves čas po malem iščemo primerne razglednice. V Jaremči so jih imeli samo na eni stojnici, pa še to samo v kompletu z zanimivimi in manj zanimivimi motivi. V muzeju pisanic imajo spet komplete z vsemi pomembnimi stavbami v mestu, ki pa nam niso tako zelo pomembne. Potem uslužbenka le najde pod pultom kartonsko škatlo z razglednicami Goverle in drugih hribov. Takoj jih pokupimo, potem pa na lov za znamkami. Pošta ni daleč, a po nekaj nakupih je dekle pri okencu že v zadregi in si mora znamke izposoditi pri kolegici, zame jih gre iskat že k drugi sodelavki. Časa imamo ravno še za kavo, jaz si privoščim še kepico sladoleda, misel na zanimivo ponudbo kompletnega kosila za dva evra pa lahko kar odženemo. Mimo prodajalk cvetja pohitimo na avtobus in že smo na poti proti mestu Ivano-Frankivsk z okrog sto tisoč prebivalci. Ne namenimo mu veliko pozornosti, niti postanka ne, čeprav je glavno mesto Ivano-Frankivske pokrajine. Pokrajin je v Ukrajini 24 z 11 do 25 rajoni, Krim pa je avtonomna pokrajina. Mi smo se gibali po Zakarpatski pokrajini (oblasti), zdaj smo v Ivano-Frankivski, namenjeni pa smo še v Lvivsko. Ob cesti se vrstijo ravna zanemarjena polja s plevelom. Jaz sem nekaj časa sveto prepričana, da na njih cveti ajda, potem me pa sopotniki prepričajo, da so tiste bele rože navadni plevel.
Kaj po polju se beli?
Kje si ajda ti?
To le gosti je plevel,
a ne v ohišnici. (melodija: Naša draga Lidija)
Malicamo na postajališču enega izmed zaščitenih področij. Za polji se dvigajo grički, vmes se raztezajo vasi. Najbolj so vidne cerkve, oziroma njihove strehe. Elka komentira, da se bleščijo uro daleč.
Uro daleč se blešči,
kaj to neki je?
Cerkve in kapelice
so bogate vse. (melodija: Naša draga Lidija)
Ena izmed redkih delujočih industrijskih objektov na naši poti je termoelektrarna, potem pa spet neobdelana polja, vodne površine z jatami gosi, nekaj goveje živine. Končno polja žita, ki ga žanjejo s prastarimi kombajni, zrnje pa odvažajo s starimi tovornjaki.
Popoldne prispemo v Lviv, kjer nas nastanijo prav v središču mesta - na začetku Svobody Prospekta (Avenije Svoboda).
Hotel Žorž (George) je prava legenda z začetkom v letu 1793, velika neorenesančna zgradba pa lahko spravi pod streho 150 gostov v turističnih, standardnih in luksuznih sobah. Spravljanje prtljage preko prometne ulice je prava avantura, pričaka pa nas prijetno hladna avla in uslužbenec z nasmehom. Starinsko dvigalo dela bolj počasi, ampak zanesljivo. Hodnik z mehko preprogo in umetniškimi slikami, soba v stilni izdaji. Na voljo imamo celo kopalne plašče in natikače, televizor je plazma. To je že drugi hotel zapovrstjo, da ima hladilnik s pestro izbiro za plačilo, na mizi pa sta steklenički vode, ki sta za dobrodošlico in zastonj. Kar težko mi je po tem lepem pohištvu razvesiti na pol mokra oblačila, zelo prav pri sušenju pa pridejo tudi ogrevane cevi v kopalnici. Nič počitka! Gremo na prvi ogled mesta, ki premore celo tramvaje.
Glavna avenija ima na sredini zeleni otok, kjer začutimo pravi utrip tega mesta: mladi imajo svoj koncert, veliko je sprehajalcev, na klopeh na veliko šahirajo, mlada slikarka riše portret, lepa dekleta v starinskih oblekah prodajajo rože...
Še bolj živahno je pred opero, kjer se najmlajši lahko vozijo z avtomobilčki, malo starejši preizkusijo v vožnji z dvokolesnikom, najbolj vroči pa se celo hladijo pod curki vodometov - tudi naša Ljuba je med njimi.
Danes nimamo večerje v hotelu. Ker smo velika skupina, polovico (desni del avtobusa) odpelje vodič Damjan v samopostrežno restavracijo, nas "ta leve" pa usmeri v klasično. Dobimo jedilne liste v ukrajinščini in natakarico, ki govori samo ukrajinsko, morda še rusko. Ko se že dolgo pogovarjamo vsak po svoje, le staknejo še jedilni list z angleškimi prevodi in potem pri vsaki mizi nekaj naročimo. Prav bogate so solate, juha boršč ne izgleda, da bi bila iz rdeče pese, zrezek je bolj žilav, zelo okusna pa je "casserole" v ponvi, ki jo zaradi vroče posode servirajo na leseni deski. Lepo pečen krompirček se druži z gobami in svinjsko vratovino, vse skupaj pa je prelito s kislo smetano z rahlim okusom česna. Božansko! Pivo se tudi prileže zraven.
Ker smo pri naši mizi naročile med prvimi, se je potem še kdo zgledoval po nas. Po osebi plačamo malo manj kot 6 evrov. Štiri najbolj vnete punce si potem še privoščimo sprehod po starem delu mesta, stikamo okrog armenske cerkve, najdemo projekcijo filma na prostem, potem pa še živahni rock'n'roll na trgu pred mestno hišo. Preizkusimo tudi javna stranišča, ki pa niso tako zanemarjena, kot svarijo v vodičih. Za uporabo je treba plačati 20 centov. Še pivce za živce in boljše spanje na enih izmed gostinskih vrtov in na zasluženi počitek.
Več fotografij: http://www.mojalbum.com/RomanaIv
Video:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar