Naš dopoldanski obisk velja obali Costa Paradiso: osem kilometrov skal, ki jih je oblikovala narava, kristalno čista voda, za ozadje pa zeleno sredozemsko rastje. (http://www.sardegna.com/en/costa-paradiso/)
Sprehodimo se po turistični vasi z istim imenom in potrdimo to, kar opažamo že od izkrcanja na Sardiniji: zgradbe se po obliki in barvi lepo prilagajajo naravi, prava milina jih je pogledati od blizu ali od daleč. Lep izgled dopolnjujejo še skrbno izbrani grmički in rože, zanimiva vrata in drugi detajli.
Dobro shojena pot nas popelje do zavetnega zaliva s plažo, vendar je voda premrzla za uživanje.
Je skala, je hiša, v sozvočju so si,
vmes rožce, grmički in pa še mi. Ti hojladrija...
Na poti proti Castelsardu nas spremljajo travniki in njive krompirja, obrobljene z zelenjem, nekaj je tudi vinogradov, na obzorju pa vidimo veternice - vetrne elektrarne.
Pet kilometrov pred mestom se ob cesti pojavi pet metrov visoki kamniti slonček - Roccia dell'Elefante. (http://www.castelsardoweb.altervista.org/roccia-dell%27elefante.htm) V nuraških časih (1800 do 750 pred našim štetjem) je bila to grobnica z majhnimi nišami za posode s pepelom umrlih, narava pa je skalo po svoje oblikovala.
Castelsardo je slikovito mesto z okoli šest tisoč prebivalci na skali nad morjem. (http://en.wikipedia.org/wiki/Castelsardo)
Parkirati moramo še na ravnem novejšem delu in se v stari del popeljemo z lokalnim avtobusom. Vanj se zgnetemo skupaj z italijanskimi turisti in, da bi bilo prostora več, snamem nahrbtnik in ga stisnem k sebi. Najbližja gospa si to narobe razlaga in mi hiti zatrjevati, da so Italijani dobri in ne kradejo. Vsaj toliko jo razumem, kako pa naj ji razložim situacijo? Upam, da so jo moji nasmeški prepričali. Staro mesto je značilni primer srednjeveškega mesta, ki se je razvilo okrog gradu, tudi obzidje je dobro ohranjeno. Ustanovila ga je družina Doria iz Genove v 12. stoletju, kasneje pa je nekaj časa pripadalo Aragoncem. Danes je obrtno središče, predvsem je znano po košarah in koših, spletenih iz rastlinskih vlaken. Z njimi lovijo tudi jastoge. V muzeju si ogledamo nekaj teh izdelkov, naš pogled pa pritegne tudi galebka z dvema mladičema na polici grajskega okna. V grajskih sobanah iz več sten moli skala, s terase pa se odpira krasen razgled na mesto in okolico. Obiščemo tudi katedralo s sliko Marije iz leta 1500, občudovanja vredni pa so tudi stranski oltarji (les s pozlato) iz 17. in 18. stoletja. V cerkvi svete Marije se začenjajo znane velikonočne procesije, v času katerih dobi mesto še poseben čar: vse luči pogasijo in ulice osvetljujejo le bakle.
Nas pa zanimajo tudi bolj posvetne stvari: iščemo trgovino s kruhom, ki jo najdemo v novejšem delu mesta. Ugotavljamo, da so cene hrane precej nižje kot na Korziki, sadje je na voljo že za pol korziške cene. Prileže se nam malica ob polju, potem pa se zapeljemo na apnenčasti trikotnik Capo Caccia, ki slovi kot eden najbolj divjih krajev na Sardiniji. (http://www.sardegna.com/en/capo-caccia/)
Povzpnemo se na rob klifov, nekateri so skoraj 300 metrov visoki, podzemne Neptunove jame pa zaradi del ne moremo obiskati. Pa smo si prihranili 656 stopnic v eno smer, bili pa prikrajšani za dva kilometra in pol lepot podzemlja z jezercem.
V bližini mesta Alghero poiščemo kamp, ki je res velik, zato dekleti na recepciji rabita precej časa, da nam najdeta prostor. Zelo strogi sta in moramo iz avtobusa izstopati posamično ter oddati osebni dokument. Malo v zadregi, vendar neomajno pa nastopita, ko ugotovita, da ste se pri računanju zmotili v našo korist in moramo poravnati to razliko. Kaj hočemo: godrnjamo, vendar plačamo. Saj je zeljna solata že skoraj na mizi in tudi sicer diši po večerji.
Priprava kočerje družabni je del,
mal vinčka, mal pira, užitek je cel. Ti hojladrija...
Kako je z večerjo, Gal? Velik dober!Več posnetkov:
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar