Še zadnjič na tem vandranju pripravimo zajtrk.
Poslavljamo se od vinogradov in raznolike korziške pokrajine. Veliko smo videli, vračamo se bogatejši. Kaj vse bi še lahko raziskali, če bi imeli več časa in prilike? Mogoče kaj več o značilni glasbi? O štiriglasnem petju, posebnih inštrumentih (recimo flavta iz kozjega roga s tremi ali petimi luknjicami), tekmovanju v skladanju verzov o aktualnih dogodkih na ohcetih in ob praznikih, skupinskih plesih, ki so v bistvu že gledališke igre (tarantela, moreška)... Vedno mora kaj ostati za drugič. Prisluhnemo pa lahko posnetkom skupine I Muvrini (http://www.muvrini.com/gioia_eng.html) ali si preberemo kaj na spletnih straneh (http://www.corsica-isula.com/music.htm).
Proti pristanišču Bastia se ravnina spet zoži, hribi na levi se nam približajo, na njih pa kot gnezdeca čepijo sive vasice. Mesto ima okrog 45 tisoč prebivalcev in se je razvilo iz manjšega ribiškega pristanišča. Pred francosko revolucijo je bilo nekaj časa glavno mesto Korzike, danes pa je glavno pristanišče in trgovsko središče otoka. Za naš prihod ga še posebej pripravljajo, saj kar z motorko obrezujejo palme. V pristanišču smo zgodnji, po posebnem postopku, ko nas na pravo mesto vodi uslužbenec na motorju, parkiramo in odkorakamo v mesto, nekateri pa na plažo. Ob pogledu na trdnjavo, palače, muzeje in cerkve nam je takoj jasno, zakaj je Bastia na seznamu francoskih umetnostno-zgodovinskih mest (http://sl.wikipedia.org/wiki/Bastia).
Najprej si privoščimo kavico in dolg klepet, potem pa sprehodimo mimo spomenika padlim v obeh svetovnih vojnah in do starejšega dela mesta. Tu in tam pokukamo v kakšno trgovino za zadnje nakupe, potem pa je že čas za povratek v pristanišče. Na poti vse dni nismo imeli posebnih problemov z vročino, včeraj in danes pa nas kar dobro grejejo.
Trajekt je spet velikanski - devet etaž skupaj z garažami: ob prihodu je bil MEGA EXPRESS THREE, zdaj pa MEGA EXPESS TWO, oba sta pa od firme Corsica Ferries Sardinia Ferries (http://www.corsica-ferries.co.uk/ferry/corsica-sardinia.html). Prvi sprejme 2100 potnikov, 650 vozil in ima 1450 postelj v kabinah. Danes bi lahko naložili 1756 potnikov, 550 vozil, na razpolago pa imamo tudi 1200 postelj. Tokrat imamo tudi še posebno stopnišče z razgledom.
Sicer pa se je mogoče zadrževati v prijetno hlajenih prostorih ali na prepišni terasi ob bazenu. Nekateri v njem namakajo noge, zaplavati pa si ne upa nihče. Vsak po svoje preživlja čas: dremanje, lenarjenje, sončenje... Z Nevenko se spraviva h kartam in pridobiva še Mimi. Spet se Nevenka izkaže kot "strup" za igro in vneto zmaguje. Po štirih urah pa je čas, da se izkrcamo v Livornu.
Kar hitro se izmuznemo iz mesta in ob sedmih zvečer drvimo proti Firencam. Zunaj je še vedno 31 stopinj, nam pa to nič ni mar, ker sedimo na prijetno ohlajenem avtobusu. Tik pred temo se ustavimo na postajališču in še zadnjič skuhamo kočerjo, tokrat je to res večerja. Med vožnjo sledi kratek obračun stroškov z veselo ugotovitvijo, da smo porabili manj, kot je bilo predvideno. Zapojemo pa tudi najbolj zaslužnim za to prijetno vandranje:
Ivan - ta suka nam vešče volan,
Fanika pazi, da nič ni bolan. Ti hojladrija...
Vojko nam skrbno varuje denar,
računa, plačuje - pravi je dar. Ti hojladrija...
Milka nam kuha, iz kuhne diši,
lačni in žejni smo vandrovci mi. Ti hojladrija...
Vinko je faca, on je ta prav:
vse nam on zrihta, vse on prprav. Ti hojladrija...
Potem pa v horizontalo. Ko se zbudim tam med drugo in tretjo uro zjutraj, smo že v Sloveniji. In 25. maja smo. To je bil včasih praznik.
Lepo je v naši domovini biti mlad...
Ob dnevu mladosti iskrene čestitke mladim po srcu!
Iščemo stvari in pakiramo, zunaj pa se že dani, ko okrog pol petih izkrcamo Mimi in Radeta v Tržišču. Čaka ju Tone, ki prav danes slavi 60 let.
Tone se pa heca, da jih 60 ima,
pa kakorkol pogledaš, se nič mu ne pozna.
Zdravja, sreče tebi zdaj vsak od nas želi
in, da še večkrat skupaj veseli bi bil.
Tako mu zapojemo po napevu Moj fantič je prijezdil. Pa še Kolker kapljic, tolko let... In kljub zgodnji uri nazdravimo s penino. Ob takem času je verjetno še nihče ni pil.
Pri Vebru v Orešju smo pet minut pred peto. Ne bi mogli na ovinku malo počakati, da bi bila ura okroglo pet? Razhajamo se, vsak krene svojo pot.
Pride trenutek - razidemo se.
Spomini na čas ta naj večno žive. Ti hojladrija...
Več posnetkov:
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar