Še enkrat se sprehodimo po obali, Ivan spretno spravi avtobus skozi vhod, že smo na poti proti Costi Smeraldi. To je bila včasih samotna pokrajina z nekaj malimi bivališči pastirjev. Potem pa je konzorcij vključno z Aga Khanom v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja tu ustvaril Costo Smeraldo in med drugim zgradil naselje Porto Cervo (http://www.360sardinia.net/itineries.php?tour=42).
To združuje prilagajanje okolju z bolj modernimi oblikami in bogatim ter slavnim nudi luksuzno bivanje, ekskluzivne trgovine in restavracije, priveze za jahte... V vodniku beremo: "če imaš denar, zasidraj svojo jahto in uživaj v okolju; če ga nimaš, si ga ogleduj z zavistjo". No, mi smo si naselje ogledali, občudovali z okusom urejene kotičke, preveč zavistni pa nismo bili.
Zamikal nas je še Palau s svojimi nenavadno oblikovanimi skalami, med katerimi izstopa oblika medveda (http://www.sardegna.com/en/palau/). Domačini so uredili parkirišče, napravili stopnice in ograje, turistov ne manjka.
Že tretjič smo srečali vandrovce, ki potujejo v hotelu na kolesih, tako kot mi. Tokrat so bili to Čehi z agencijo Pangeotours (http://www.pangeotours.com/). Očitno imamo veliko somišljenikov oziroma sorodnih duš.
Zdaj pa počasi proti trajektu. V mestu Santa Teresa Di Gallura (http://en.wikipedia.org/wiki/Santa_Teresa_Gallura) smo tako zgodaj, da si po njem lahko privoščimo sprehod. V predoru za pristanišče nas napis opozarja, naj si turisti zapomnimo, da nismo v Italiji. Sprašujemo se, kaj naj bi to pomenilo. Dopoldansko degustacijo vin smo sicer zamudili, zato pa dobro prečešemo trgovine s spominki, kjer tu in tam tudi kaj ponudijo. Sprehodimo se še do razgledišča na stražni stolp in verjamemo, da je imelo mesto zaradi strateškega položaja na skrajni severni točki otoka burno zgodovino. Na začetku 19. stoletja je igralo pomembno vlogo v boju proti tihotapcem, danes ga "napadajo" samo še turisti.
Trajekt že poznamo. Z njega najprej še ogledujemo pristanišče ter mesto, pa tudi bogate vile v okolici, na drugi strani pa se vidi tudi Korzika in po eni uri zavijamo okrog slikovitega Bonifacia.
Kar takoj nadaljujemo vožnjo proti kraju Porto Vecchio, po vzhodni obali otoka. Odkrijemo kar veliko hrasta plutovca, med njimi pa bolj slabe pašnike. Mesto nas ne zanima preveč, želimo si najti cesto na prelaz Col de Bavella v masivu Alta Rocca. Kmalu se začnemo vzpenjati po gladki in lepo speljani cesti po masivu Ospedale (http://www.portovecchiocorsica.com/ospedale.html). Okrog nas sami gozdovi bora in plutovca, nazaj pa razgledi na morje. Adrenalinski park je na voljo turistom, kasneje se pripeljemo še do umetnega jezera - skratka kraji za uživanje. Mi pa kar naprej! Smo že v vasi Zonza (http://www.portovecchiocorsica.com/zonza.html) na višini 800m, v kateri je nekaj poslopij še iz 17. stoletja, turistom pa ponuja veliko lokalov in izhodišč za hojo.
Zdaj pa ni več daleč do prevala Col de Bavella (1218m - http://www.portovecchiocorsica.com/col-de-bavella.html). Najprej parkiramo avtobus na kar velikem parkirišču, potem pa se zazremo v sedem "igel" Aiguilles de Bavella, ki se dvignejo tja do 2134 metrov (http://www.lonelyplanet.com/france/corsica/sights/mountain/aiguilles-de-bavella). Informacije o pohodnih poteh iščemo v obeh restavracijah, kjer nam pohodniki zaupajo svoje izkušnje in svetujejo, kako in kaj. Ženska polovica norveškega in francoskega para si v zameno za informacije želi ogledati naš hotel na kolesih, seveda jima ustrežemo. Se mi zdi, da še nikoli prej nismo imeli tako razmetano. Pa, kaj? Saj smo na počitnicah! Zaspimo v varstvu kipa Noterdamske Marije.
Več posnetkov:
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar