Vse skupaj se v bistvu začne že v petek s pakiranjem in poskušanjem uloviti nekaj počitka. Navadno me popoldne kaj hitro zmanjka za kakšno uro, tokrat pa to nikakor ne gre. Tudi zvečer se oči zaprejo le za kratek čas, proti polnoči pa je pri Prahu čez cesto že zelo bučno: oba avtobusa sta se vrnila iz Gardalanda. Ob pol enih se že začnemo zbirati potniki za dvodnevni planinski izlet v Srbijo in Bosno, uradno je odhod z avtobusne postaje ob enih zjutraj. Pridruži se nam še Vebrov avtobus in kmalu hitimo proti hrvaški meji. Vsak po svoje kinka in drema do meje s Srbijo, ko nas spet budijo. Kar dolgo nas zdržijo, potem pa je čas že za zajtrk in kavo nam uspe dobiti tudi za evre, kljub napisu, da ne sprejemajo tujih valut. Južno od Sremske Mitrovice se na poti proti Loznici nagledamo polj in vasi v ravnici. Hiše so nanizane z ožjo stranjo proti ulici, pogosto pa se potem nadaljujejo še daleč v gospodarsko poslopje. Obvezne so sušilnice za koruzo, dvorišča so travnata ter lepo pokošena in pospravljena, med hišo in cesto pa je še pločnik in pas trave. Poleg koruze je na poti še pšenica, seno pa je lepo v kopicah. Ko se na obzorju pokažejo hribi, na desni pa se približamo Drini, smo že bliže cilju. Zamujamo pa samo uro in pol. Naši gostitelji iz Planinskega društva Loznica (http://www.psdgucevo.org.rs/) so potrpežljivi in nas počakajo ter najprej se zapeljemo do spomenika iz prve svetovne vojne pod najvišjim vrhom Gučeva (779m). (http://www.mn.co.rs/delatnosti_turizam_gucevo.php)
To je kostnica umrlih v grozljivi bitki, ki nam jo podrobno predstavijo. Odpira se nam lep razgled na mesto Loznica z okrog 50 tisoč prebivalci, mejno reko Drino in griče v sosednji Bosni. Gučevo je najbolj zahodni del podrinjsko-valjevskih planin in je z obsežnimi gozdovi bukve ter drugih listavcev, pa tudi nekaj bora, prava zakladnica čistega zraka, bistre vode in zdravilnih vrelcev. (http://www.psdgucevo.org.rs/index.php?option=com_content&view=article&id=44&Itemid=15) Razteza se 15 kilometrov daleč in premore tudi nekaj letoviških domov, sanatorij pa životari in čaka na boljše čase. Bolje se godi Banji Koviljači, ki v zdravstvene in rekreativne namene izkorišča zdravilno vodo - bogato z žveplom in železom, ter zdravilno blato predvsem pri revmatičnih in kožnih obolenjih. Črpajo pa tudi mineralno vodo.
Spet se zapeljemo skozi Loznico, ki ima sicer lepo urejeno središče, v smeri proti Drini pa razpadajo nekdanje uspešne tovarne celuloze, svile, kemična tovarna Viskoza (včasih zaposlovala 12 tisoč delavcev), termoelektrarna... Je tudi sedež občine, ki pa spada med deset najmanj razvitih v Srbiji. Mogoče bodo manjša podjetja in turizem potegnila voz naprej. (http://www.gradloznica.com/)
Mi se z druge strani po dolini rečice Štire prebližujemo planini Gučevo. Ob cesti je veliko nasadov malin in robid, pred nami pa se pokaže tudi cel hrib, porasel z lipami. Izkrcamo se v naselju Zaječa, kjer je bil včasih pomemben rudnik antimona, zdaj pa dela samo še manjša topilnica. Naprej bo treba peš, peščica potnikov in potnic pa se odloči ostati v avtobusih in se nam bo pridružila kasneje.
V kar hitrem tempu se začnemo vzpenjati in ob poti opazujemo redke majhne hišice. Srečujemo vozove s konji, ki prevažajo drva, in vozniki se gostoljubno ustavijo, da gremo mimo. V soparnem vremenu prelijemo kar veliko potu.
Pot nas vodi skozi gozdove, preko travnih jas z veliko kukavicami, okrog 80 pohodnikov in pohodnic se raztegne v dolgo vrsto.
Vzponov ni veliko, zato hitro pridemo v vasi Korenita do kapele Svetega Pantelejmona z vodnjakom devet Jugovića, kjer se osvežimo s hladno vodo in češnjami ter malinami.
V bližini je cerkev in samostan Tronoša iz 13. stoletja, ki sta bila večkrat uničena. Sem je hodil v šolo tudi Vuk Stefanović Karadžić. Včasih je bil to moški samostan, danes je ženski. Zelo lepo urejeno dvorišče s pravim bogastvom rož obkroža cerkev, ki nam jo razkaže prijazna vodička. (http://www.pravoslavlje.nl/foto_manastiri_crkve/manastir_tronosa.htm)
Pot nadaljujemo spet malo navkreber, potem pa po skoraj ravnih terenih do kmečkega turizma Konak Milica. (http://www.selo.co.rs/listingview.php?listingID=376)
Tu je še vse tako kot leta 1920: staro pohištvo in ostala oprema, orodje... Vmes pa ogromno rož. Prileže se nam počitek, hladno pivo in prava pojedina s kajmakom in mladim sirom, ocvirki, fižolom, solato, koruzno pogačo, lepinjami... Ko že ne moremo več, prinesejo še "pečenje".
Slabe pol ure hodimo navzdol in ob rečici Žeraviji do rojstne hiše Vuka Stefanovića Karadžića (7. 11. 1787 - 7. 2. 1864).
Naselje Tršić je res posvečeno temu etnografu in tvorcu srbskega jezika, ki je poleg zbiranja narodnega blaga reformiral pravopis, izdal slovnico, slovar, prevedel Sveto pismo. Zanimivo je, da ga je ob tem vzpodbujal naš Kopitar. Ob hiši se sprašujemo, kako so številčno močne družine lahko živele v tako majhnih stavbah. (http://www.znanje.org/i/i22/02iv01/02iv0120/trsic.htm) Mlin, različne obrti, amfitiater za prireditve, šola, kjer je vsako leto tekmovanje v srbskem jeziku - vse to je Tršić. Tu pa nas tudi počakata avtobusa, da nas po približno štirih urah hoje popeljeta v Banjo Koviljačo.
Namestimo se na robu parka v hotelu Podrinje, ki je bil pred leti res imeniten. Čas je napravil svoje, nekaj so dodali tudi begunci in zdaj je stavba precej zanemarjena. Ampak stuširamo se lahko, prespimo v miru, dobimo tudi kar solidno večerjo, ki je niti ne rabimo, k bolj prijetnemu vzdušju pa pripomore tudi živa glasba, ki plesne pare dvigne že pred večerjo. V okolici hotela je nekaj starih vil, ki so tudi več ali manj zapuščene, bolj urejene pa so stavbe za rehabilitacijo, kopeli in blatne obloge. Najlepši pa je park.
Več posnetkov:
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar