Po zajtrku se vrnemo v naselje Barumini in zdaj brez težav najdemo pravo smer za nuraški kompleks Su Nuraxi, ki ga je leta 1997 vzel pod svoje okrilje UNESCO. (http://www.360sardinia.net/itineries.php?tour=56)
Zelo lepo urejeno nahajališče iz bronaste dobe tako zgodaj še ni uradno odprto, od daleč pa si lahko ogledamo ostanke stolpa, ki je bil v originalu še za eno nadstropje višji in je imel kupolo. Okrog utrdbe se je širila tudi naselbina okrog 200 koč, pokritih z vejami in listjem, rezidenco vladarja, svetišči... Ena izmed zgradb je bila neke vrste dvorana za sestanke s kamnitimi klopmi okrog sten. To je bilo pravo vojaško in versko središče z dvojnim obzidjem in enajstimi stolpi. Sicer pa je nurag (kar naj bi pomenilo kup kamenja ali votlino v zemlji) navadno do 20 metrov visok stolp v obliki prisekanega stožca brez posebnih temeljev in stoji zaradi teže kamnov, ki lahko tehtajo celo nekaj ton. Gradili so jih že v srednji bronasto dobi (18. do 15. stoletje pred našim štetjem) in so jih uporabljali vse do prihoda Rimljanov v drugem stoletju pred našim štetjem. Od 30 tisoč takih zgradb se jih je do današnjih dni ohranilo okrog osem tisoč v severozahodnem in južnem delu Sardinije. Tudi mi smo jih tu in tam opazili ob cesti, v Baruminiju pa jim posvetimo posebno pozornost. V dolini nam domišljijo bega koničasti hrib z ostanki trdnjave Castello di Marmilla iz desetega stoletja (http://www.italyaround.com/it/sardegna/castelli/lasplassas.html), okrog pa je še več stožčastih gričkov, ki mogoče skrivajo ostanke davne civilizacije. Zdijo se nam razporejeni v nek sistem in spomnimo se patra Gržana in njegovega stavka "kakor na nebu, tako na zemlji". Okrog nas pa je še mnogo drugih lepot: gaj oljk med ovsom in rdečim cvetjem detelje, živordeči maki na polju, kot sonce rumena brnistra...
Pot proti mestu Nuoro nadaljujemo spet po ravnini z vetrnimi elektrarnami in po avtocesti hitro napredujemo. Na reki Tirsu je veliko jezero Lago Amadeo, ob cesti se začnejo pojavljati črede ovac, po železnici pa pripelje vlak, ki je le malce večji od avtobusa.
Ko prispemo v mesto Nuoro z okrog 40 tisoč prebivalci, nas ne zanimajo muzeji, ki jih tu ne manjka, niti to, da se je tu rodilo veliko umetnikov in umetnic, med njimi edina italijanska ženska dobitnica Nobelove nagrade za literaturo, ne, najbolj nam je pomemben nakup kruha in informacije o prevoznosti cest v gore Monti del Gennargentu. Da bi dobili oboje, se z Vinkom izkrcava v mestu, ostali pa se z avtobusom odpravijo iskat nakupovalno središče. Uslužbenka v informativnem središču je sicer prepričljiva, a vse ji le ne kaže verjeti, se izkaže kasneje. Po telefonu izveva, da je avtobus kakšnih pet kilometrov daleč, in odločiva se, da poiščeva taksi.
Najdeva tablo z velikimi osmrtnicami, pa tudi žive ljudi, ki si pa niso enotni, če imajo v mestu taksi ali ne. Ko tako brez miru in uspeha divjava po Nuoru, naletiva na policista, ki nekaj razpravlja z žensko, verjetno sodelavko. Pa še njiju pobarava za taksi. Možakar ni nič preveč prijazen, poskuša pa po mobitelu priklicati kolega, da bi mu povedal telefonsko številko za taksije. Zveza je nekajkrat prekinjena, težave so pri zapisu številke, kakšna bi šele bila, ko bi jo bilo treba poklicati. Po telefonu vendar ne moreš govoriti z rokami! Ženska pa zna angleško in predvsem je bolj praktična: naloži naju v svoj avto in lastoročno zapelje do avtobusa. Vmes nama natrosi še dragocene podatke o cestah, na koncu zavrne kakršnokoli plačilo in celo izjavi, da je že bila v Sloveniji. Za kakšen daljši intervju pa ni bilo časa. Obisk nakupovalnega središča je uspel, tudi midva sva kmalu nahranjena in napojena, lahko nadaljujemo pot.
Vse bolj se dvigamo, cesta je ozka, posebno še skozi vas Fonni (http://en.wikipedia.org/wiki/Fonni), ki je na nadmorski višini okrog tisoč metrov najviše ležeča vas na Sardiniji.
Ob počasni vožnji si uspemo pogledati nekatere zanimive slikarije na hišah, naši cilji pa so še više: Monte Spada (1595m), mogoče Bruncu Spina (1829m - drugi najvišji vrh Sardinije) ali celo najvišji vrh Punta La Marmora (1834m). Prvi dve imeni področja Monti del Gennargentu (http://www.summitpost.org/monti-del-gennargentu/152970) sta znani predvsem tudi smučarjem, ker sta edini smučišči na otoku, če so zimske snežne razmere ugodne.
Avtobus parkiramo v bližini opustelega gradbišča, kasneje pa ugotovimo, da gostišče že obratuje. Napotimo se na najbližji hrib kar na slepo, ker poti ni, in odpirajo se nam vse širši razgledi.
Strmina se prevesi v novo vzpetino in, ko stojimo na vrhu z dvema križema, se nam odpre tudi pogled na oba najvišja vrhova. Dva pohodnika se napotita do smučarskih naprav pod Brunco Spino, pa okolja nič kaj ne hvalita, mi pa se vračamo k avtobusu po malo spremenjeni trasi. Že pri vzponu smo odkrili mnogo drobnega cvetja, pa tudi bahavih kukavic, zdaj so tu še visoki grmi rese, v globeli pa presenečenje: celi vrtovi potonik, ki jim pogosto delajo družbo tudi ciklame. Nič nas ne moti, da moramo plezati pod žično ograjo, okrog nas je kot v raju. Veter je vse močnejši, zato se moramo vrniti in poiskati zavetje v avtobusu. Milka se z ekipo še posebno izkaže: za večerjo je okusna gobova juha in pravi "šmorn" - carski praženec.
Policajka te pelje - v tem je res čar,
juha in šmorn pa Milkin sta dar. Ti hojladrija...
Stisnemo se v spalne vreče, zunaj je le enajst stopinj in še kar naprej piha, okoli treh zjutraj pa začne rahlo deževati. Kar takoj se odpravimo v dolino, v vasi Fonni kljub čudni uri lokalni fantje vabijo k pitju, nekaj je prerekanj glede tega, da menda vozimo po enosmerni cesti v napačno smer, ampak vse se dobro konča in preostanek noči prespimo na parkirišču pred naseljem Cala Gonone.Več posnetkov:
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar