Tokrat vse pohodniške skupine Planinskega društva Lisca Sevnica delujejo v četrtek. Malo manj kot trideset nas je in z avtobusom brzimo proti Hodošu. Prav na zapuščenem nekdanjem mejnem prehodu se izkrcamo, malicamo in počakamo še na nekaj domačinov iz Murske Sobote in tam okrog ter na razigrano skupino Rukzokerjev z Gorišnice pri Ptuju, ki se pojavijo v enotnih svetlo zelenih majicah.
Pozdravi nas Jože Prah - predsednik komisije, ki skrbi za evropske pešpoti v Sloveniji (http://eupoti.com/), potem pa še župan občine Hodoš (http://www.hodos.si/). Malčki iz domačega vrtca nas s pesmijo in plesom pospremijo na pot. V naselju Hodoš je že prvi postanek - v baru Metuljček nam ponudijo rogljičke in dezinfekcijo z žganimi pijačami. Spet se razvrstimo v kolono: Tone s pohodniško zastavo spredaj, ostali lepo za njim. Preko železniške proge, ki so jo do sem ponovno speljali leta 2001, prikorakamo do Velike Krke. To je bolj potok kot reka in bolj majhna kot velika, v njej pa zajamemo vodo, ki jo bodo v jeseni v Španiji na srečanju pohodnikov po evropskih pešpoteh zlili v skupni vodnjak evropskih voda in s tem poudarili pomen vode. Hodimo mimo kmetij, po cestah, poljskih poteh, najbolj pa nam prijajo mehke gozdne steze. Zeleni grički se dvigajo nad ravnico, zelenju gozdov konkurirajo njive z ječmenom, pšenico, koruzo, krompirjem... Še nikoli nisem videla toliko plavice med žitom, maka pa nobenega. Žal nam je starih hiš, ki propadajo, nekatere pa so še žive in lepo obnovljene. Veliko je tudi novih hiš, lastniki se verjetno vozijo na delo v mesto ali celo Avstrijo. Šalovci so zelo razpotegnjeno naselje (http://www.salovci.si/obcina/index.php), potem pa so tu že Križevci (http://www.slovenia.info/?_ctg_kraji=3919&lng=1).
V lepo urejenem športnem centru nas sprejmejo s pijačo, obloženimi kruhki, pecivom in kavo. Podjetni župan s ponosom niza uspehe občine Gornji Petrovci in verjamemo, da jim bo tudi projekt Ohranjanje vidre na Goričkem uspel. Sprehodimo se mimo ribnika z lokvanji in povpnemo do mogočnega kostanja na Tetajnem. Ta naj bi bil star okoli 700 let, visok je 20 metrov in v premeru se ponaša s tremi metri. Gostoljubna domačinka hiti ponujati pecivo in žganje, mi pa fotografirati zanimivo drevo.
Hoja med klepetom hitreje mineva, oglasi pa se tudi pesem ob zvokih orglic. Panovci, Kukeč: tu nas prvič na poti pozdravijo večje površine vinogradov in sadovnjakov. Na hribčku pa cerkev in Dom duhovnosti Benedikt v kraju Kančevci (http://sl.wikipedia.org/wiki/Kan%C4%8Devci). Po gozdni poti proti cerkvi sledimo lesenim postajam križevega pota, pod lipami pri cerkvi pa si malo odpočijemo in spet se oglasi pesem. Hoji po asfaltirani cesti se izognemo s kratko avtobusno vožnjo, potem pa po makadamski cesti nadaljujemo pot. Že se pred nami odpirajo širna polja pšenice in za njimi zvonik cerkve v Moravcih. S pesmijo si pomagamo pri zadnjem delu pešačenja, novo energijo pa dobimo pred Turistično-informativnem centrom v Moravskih Toplicah, kjer nas pogostijo s pijačo in suhim sadjem, župan pa nam nameni prijazen nagovor. Čaka nas še sok in pecivo v Termah 3000, potem pa pot domov. Hvala, vsi ljudje dobre volje na Goričkem in Pomurju!
Več posnetkov:
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar