Čez noč nam ploha osveži ozračje in polni energije začenjamo nov dan.
Najprej sprehod po parku v Banji Koviljači, potem pa zajtrk. Sicer smo razvajeni s samopostrežnimi, vendar nam tudi servirani tekne: kruh, sir za mazanje, salama in izbira med čajem, mlekom ali jogurtom. Skoraj vsi po vrsti si privoščimo še kavico, ki jo servirajo kot po pravilu s kocko sladkorja. Pa je ne damo med zobe, kot je menda predvideno, ampak potopimo v kavo oziroma kafu.
Ob osmih se odpeljemo izpred hotela: le nekaj kilometrov je do mejnega prehoda Trbušnica oziroma Šepak, kjer se preko Drine pripeljemo v Bosno, če smo bolj natančni - v Republiko Srpsko. Takoj opazimo veliko novogradenj, ker so se sem preselili Srbi iz drugih področij Bosne, precej ljudi pa tudi dela v tujini. Čeprav je nedelja, kar precej ljudi dela na poljih, kjer gojijo pšenico, koruzo, ječmen, krompir, zelje, čebulo, česen... Veliko je tudi sadovnjakov in pridelke je mogoče kupiti na stojnicah ob cesti ali pa na veliki "pijaci" - tržnici blizu Bijeljine. V tem mestu se je število prebivalcev v zadnjem času potrojilo in zdaj šteje 150 tisoč ljudi. (http://www.gradbijeljina.com/o-bijeljini.html)
Tudi mi prebrskamo tržnico po dolgem in počez, pa še dva marketa zraven. Tudi Tuševega, kjer prodajajo kar veliko izdelkov s slovenskim poreklom.
Nekaj ljudi tega področja je res bogatih: Nešković, recimo, ima sedem bencinskih črpalk. Med njimi pa prav gotovo izstopa Stanišić, ki je nedaleč od Bijeljine leta 2003 odprl Etno selo Stanišići. V bistvu se je gradnja začela leta 2001 in še vedno traje. (http://www.etno-selo.com/)
Na ravnice je iz osrednje Bosne prenesel mline, kovačnico, mlekarno in hiše iz konca 19. in začetka 20. stoletja, postavil pa je tudi apartmaje, ki od zunaj izgledajo starinsko, opremljeni pa so moderno.
Vmes sta še mali samostan in cerkvica, nekaj gostinskih objektov in prireditveni prostor. Popeljati se je mogoče z vlakcem ali čolni po jezercih, za kar je treba plačati, sicer pa za park ni vstopnine. Po vodi plavajo beli in črni labodi, park krasi veliko rož, vse pa je precej stisnjeno v prostoru. Luksuzni hotel sicer poskuša posnemati zgodovinske zgradbe, vendar je iz čisto druge zgodbe kot leseni objekti. Škoda. Sicer pa je park prijetno sprehajališče za odrasle, predvsem pa za otroke, ki imajo za uživanje tudi čisto svoje prostore. Lahko si omislite tu tudi svatbo za 200 do 1000 gostov, manj kot 200 jih menda v teh krajih sploh ni. :-)
Po želodcih nam že malo kruli, zato se odpravimo v Donjo Bukovico, kjer je bil doma naš Rade.
Tu nas čakajo njegovi gostoljubni sorodniki in sosedi, ki nam pripravijo pravi bosanski piknik z odojki in pečeno ovčetino. Začnemo pa s kruhom, soljo in "rakijo" - žganjem. Komaj se naši trije muzikanti spravijo k delu, že dobijo hudo konkurenco - trubače. Poskusimo se v plesanju kola in glasba traja, dokler "priteka" denar, nazadnje celo skupaj s harmoniko. Sprehodimo se po posestvu, namenimo pozornost govedu in pujskom, občudujemo lepo obdelana polja z žitom in ocenjujemo letošnjo letino sliv, ki so še zelene. Po klepetu z domačini, plesu in veselju, se je treba posloviti. Samo pomahamo si še v pozdrav in...
Že smo spet ob Savi in Brčko je naš mejni prehod za Hrvaško. Do sedaj smo na mejah samo nekaj čakali, pokazali dokumente, enkrat so nam jih celo pobrali, tu pa je drugačen red. Vsi ven iz avtobusa in z dokumenti mimo uradne osebe, ki jih skenira. Tudi Hrvati na drugi strani Save ponovijo ta postopek. Naj jim bo: gibanje je zdravo. Po avtocesti hitro napredujemo proti Sloveniji. Dve harmoniki in mi kot pevski zbor, priden natakar z dobro kapljico - kdo bi se pritoževal nad takim komfortom. Na meji med Hrvaško in Slovenijo nihče nič ne teži: zaradi lepšega malo počakamo, ni treba pokazati dokumentov, potem pa se odpeljemo naprej. Cariniki in policisti verjetno vedo, da so nas njihovi južni kolegi že dosti "zmatrali". Počasi se poslavljamo, si obljubljamo, da kmalu spet kam krenemo, ob pol dvanajstih pa smo že pri Prahu, na končni postaji. Bil je to en lep in doživet krog.
Več posnetkov:
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar