Prebudi nas čudovit sončni vzhod in hitro smo nared za okoli triurno krožno pot, ki nas z rdečimi oznakami dolgo vodi po gozdni cesti, potem pa se zoži v lepo potko med borovci.
Bolj med skalami in malo bolj navkreber se je treba potruditi do "luknje od bombe" (Trou de la Bombe), luknje v skali s premerom osem metrov, ki res izgleda, kot bi jo napravila bomba. Zaokrožimo pa spet po redkem borovem gozdu, kjer občudujemo različne oblike dreves, ki jih je napravil umetnik veter. Na lepi jasi nam Vinko postreže z malico: prepečencem in pijačo, da se ne bi kdo pritoževal, da nismo imeli "all inclusive". Malo se spuščamo, pa spet malce dvignemo in pri cerkvici Svete Device pozvonimo, ter si zaželimo še veliko varnih poti.
Ker nas ta pot ni pretirano utrudila, se odpravimo še v drugo smer po zelenih oznakah. Pa se te na travniku nekam izgubijo, malo iščemo, potem pa le najdemo.
Od luknje do luknje, pa bori so vmes,
po skalah in ketnah mi plezamo zares. Ti hojladrija...
Zdaj gre bolj zares: strmo navzgor med skalami, vendar lepo speljano. Vmes pa pravi vrtički rož, vse lepši razgledi, motivov za slikanje še in še. Kaj hitro se z Nevenko odločiva, da greva v hrib le eno uro, potem pa se na povratku prepustiva fotografski strasti. Ostali gredo naprej, pridruži se nama še Elčka, lepo malicamo, potem pa uživamo pri spustu.
Preval je pod nami kot na dlani, v stenah pa vneti plezalci. Že same skale so dovolj slikovite, potem pa še vse cvetje...
Pri avtobusu je obrok že skuhan, z Milko pripraviva še darilo, ker zvečer slavimo rojstni dan. Pregledujem sporočila na mobitelu in evo Ljube:
Ko se vsi vrnejo iz skal, si privežemo dušo s hrano in pijačo, potem pa se postavi veliko vprašanje, ali je cesta proti kraju Solenzara dovolj dobra za avtobus. Riskiramo in profitiramo: res je vozišče ozko, vožnja pa je zelo slikovita, za nami ostajajo ošiljene igle, okrog nas je vse zeleno od borovcev in niže kostanjevih dreves.
Človek ni tam, kjer je njegovo telo, pač pa tam, kjer so njegove misli.
Danes sem z vami. En širok objem vsem skupaj in vsakemu posebej.
Hvala, Ljuba, da misliš na nas! Tudi mi nate, sploh, ko zapojemo kakšno iz podarjene pesmarice.Ko se vsi vrnejo iz skal, si privežemo dušo s hrano in pijačo, potem pa se postavi veliko vprašanje, ali je cesta proti kraju Solenzara dovolj dobra za avtobus. Riskiramo in profitiramo: res je vozišče ozko, vožnja pa je zelo slikovita, za nami ostajajo ošiljene igle, okrog nas je vse zeleno od borovcev in niže kostanjevih dreves.
Bistra reka šumlja ob poti in oblikuje privlačne tolmune, vse nas vabi k pikniku in počitku. Kar prehitro smo spet v dolini, kjer se od morja do gorskih grebenov širi ravnina s sadovnjaki in vinogradi. Kakšnih 60 kilometrov pred mestom Bastia je ravnica še širša, okrog nas so sami vinogradi, mi pa se začnemo spraševati, ali gremo na trajekt danes ali jutri. Pa se le ustavimo na primernem mestu in utaborimo za čez noč. Pred spanjem pa še čestitamo Pavli za rojstni dan. Seveda nas počasti s prigrizkom, pijača pa je prava sangria s svežim sadjem. Milka že ve, kako se tej reči streže, bolje rečeno, kako jo je treba postreči.
Ko Pavla praznuje, uživamo mi,
sangria in drugo nam dan zasladi. Ti hojladrija...
Več posnetkov:
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar