Divaški Kras - 23. 10. 2024

Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje ima zbor za vlak ob 7.32 proti Ljubljani na Železniški postaji Sevnica. Peljemo pa se samo do  Zidanega Mosta, kjer prestopimo na IC vlak za Koper. Točno dvajset nas je in med vožnjo opazujemo naravo, ki drsi mimo nas, komentiramo kraje ter klepetamo.

Foto: Marta Brežan.

Z nekaj minut zamude izstopimo v Divači, ki je pomembno prometno križišče. Kraj ima okrog 1.700 prebivalcev in je sedež občine. 

Napotimo se proti Gostišču Risnik, kjer smo že prej naročili malico. Zaposleni kar ne vedo, kam bi nas posadili, pa sami najdemo dovolj veliko posebno sobo in jim malo pomagamo pri naročilih. Hrana je okusna, vsem postrežejo tudi s sladico, čeprav sicer ni pri vsaki malici. Zunaj pa nam dežne kapljice osvežijo ozračje.

Zvedrilo se je in gremo na pohod po Krasoslovni naravoslovni učni poti Divaški Kras. Okrog pet kilometrov je dolga, predvideni sta dve uri hoje ali največ tri. Smer je prava, oznak pa ravno pri krožišču ni. Vseeno najdemo pravo stezo za vstop na pot, 

ki se vije med grmičevjem in nizkim drevjem, ponekod je gladka, drugod je treba paziti na korenine in kamne. 

Foto: Marta Brežan.

Kmalu smo na robu udornice Risnik, ki je nastala z vdrtjem stropa nekdanje jamske dvorane. Njen nastanek je povezan z nekdanjim podzemnim tokom reke Reke, ki je spremenil smer in danes teče precej globlje. Povprečen premer udornice je 220 metrov, njena povprečna globina pa 72 metrov. 

V skalovju nasproti se nam dobrika ruj živahnih barv. 

Napredujemo naprej do Pečine Triglavca, pod katero vidimo globoko jamo. Pri gradbišču drugega tira železnice je nekaj zmede z oznakami, ki so sicer dobre, ampak najdemo pravo smer. Rahlo začne deževati, zato se ne spustimo v dolini Gorenjski Radvanj in Divaški Radvanj, ampak nadaljujemo pot nazaj do udorne doline Risnik. 

Tu nas razveselijo žareči grmi ruja od blizu. Ob udornici zaključimo krog pohoda in iščemo možnost proti Divači. Iz gozda pridemo malo prenizko, 

potem pa po cesti mimo prikaza gradnje drugega tira spet v središče Divače.

Ker imamo še dovolj časa, se nekateri želimo ogledati Muzej slovenskih filmskih igralcev v Škrateljevi hiši, pa je bila zaprta zaradi malice. Spomnimo se igralk Ide Kravanje - Ite Rine in Metke Bučar, ki sta se rodili v Divači, pa tudi matematika Alojzija Vadnala. 

Še pogled na Župnijsko cerkev svetega Antona Puščavnika z začetki v letu 1603, potem pa nazaj na Železniško postajo Divača. Malo osvežitve v bližnjem lokalu, zatem pa na vlak nekaj minut čez štiri.

Okrog pol osmih smo v Sevnici. Kljub rahlemu dežju smo uživali na Krasu.

Več posnetkov

Video:

Šentjur - 22. 10. 2024

Ob osmih imamo z Avtobusne postaje Sevnica člani in članice Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje odhod na strokovno ekskurzijo v Šentjur pri Celju. 42 se nas zbere in z vodičem Zoranom Zeličem se popeljemo ob Sevnični proti Planini pri Sevnici. Zoran podrobno razlaga zanimivosti krajev, skozi katere se peljemo.

V bližini Železniške postaje Šentjur najdemo slaščičarno in se okrepimo s kavo. 

V Muzeju južne železnice nas pričaka Mihael Bučar, upokojeni postajonačelnik in častni občan Šentjurja, ki nam z obilo znanja in zavzetosti razloži zgodovino. Muzej še vedno dopolnjujejo, zlasti s postavitvami na prostem. Namesto starega drevesa pagodovca  iz časa otvoritve železnice, ki ga je podrlo neurje, so posadili novega.

Zapeljemo se do Ipavčeve hiše na Zgornjem trgu, ki je bil leta 2015 razglašen za najlepšega v Sloveniji. Tu nas vodička najprej popelje po dvorišču in vrtu, potem pa po hiši z natančno razlago o članih družine Ipavec. 

Obiščemo tudi Galerijo Zgornji trg in smo navdušeni nad raznolikostjo razstavljenih slik Društva likovnih ustvarjalcev Rifnik Šentjur.

V mogočni hiši nasproti farne cerkve je na ogled bogata razstava Rifnik in njegovi zakladi. 

Poleg turistično informativnega centra je v tej stavbi še spominska soba New Swing Quarteta.

Sprehodimo se še do Cerkve svetega Jurija, pokukamo vanjo in se razgledujemo po slikoviti okolici Šentjurja. Samo še en kratek sprehod in že smo v Gostišču Bohorč, 

kjer nam postrežejo z okusnim kosilom.

Domov se vračamo z lepimi vtisi in smo v Sevnici v poznih popoldanskih urah.

Več posnetkov

Video:

ŠENTJUR

Mesto 11 kilometrov vzhodno od Celja z okrog 5 tisoč prebivalci. Gornji trg omenjen 1340, leta 2015 razglašen za najlepše trško jedro v Sloveniji. Spodnji trg po letu 1846 – razvoj zaradi železnice. Osnovna šola Franca Malgaja (častnik, pesnik in borec za severno mejo, rojen v okolici Šentjurja) iz 1908.

Mihael Bučar v Muzeju Južne železnice. S takim žarom in ljubeznijo lahko predstavlja stvari samo človek, ki že celo življenje živi z železnico: služboval je na različnih postajah v Sloveniji, tudi v Sevnici, 23 let je bil postajenačelnik v Šentjurju, 40 let pa je zbiral material in ga s strokovno pomočjo oblikoval v edinstveno zbirko. Najprej se ustavimo v muzejskem prometnem uradu, zraven je razstavljen muzejski brzojavni urad, tretji del - personalna fotografska soba pa daje muzeju poseben čar, ker je namenjen ljudem na železnici. Izvemo veliko zanimivega: da so 587 kilometrov (288,8 po slovenskem ozemlju) dolgo progo po zelo zahtevnem terenu od Dunaja do Trsta gradili samo 16 let (1841 - 1857), na otvoritev v Trst pa se je po tej Južni državni železnici pripeljal tudi cesar Franc Jožef z ženo. Ta je že leta 1883 potoval po njej do Ljubljane in se ob tem ustavil tudi v Šentjurju. Tamkajšni župan, zdravnik in skladatelj Gustav Ipavec, ga je pozdravil v slovenščini, zbor pa mu je zapel njegovo pesem Slovenec sem. Baje se je cesar kar hitro odpeljal naprej, znal pa je ceniti Ipavčevo pokončno držo, ga kasneje odlikoval in imenoval za dvornega svetnika. Mihaelu ne zmanjka zanimivosti ob razstavljenih predmetih, marsikomu je bil nov tudi podatek, da je mimo Sevnice do druge svetovne vojne peljala samo enotirna proga, drugi tir je bil zgrajen šele proti koncu vojne. Pod muzejem so v kleti še lepo urejeni obokani prostori Vinogradniškega društva Šentjur (Vinogradnikova učna klet) in Old Timer kluba Večno mladi Šentjur. K muzeju spadajo še kretniška postavljalnica, signalne in progovne naprave, parna lokomotiva z vodnim napajalnikom in strojno lopo, drevesa pagodovca, ki so ga posadili leta 1846 ob otvoritvi proge Gradec - Celje, pa ni več: leta 2023 ga je podrlo neurje. Posadili pa so že novega. Nas pa bodo na obisk muzeja spominjale starinske vozne karte z datumom in podpisom Mihaela Bučarja, ki je za svoje prizadevno delo prejel veliko priznanj in je tudi častni občan Občine Šentjur.

Za Cerkev Svetega Jurija iz leta 1721 je oltarje izdelal Ivan Šubic, križev pot pa je delo slikarja Janeza Šubica. Pred cerkvijo lahko vidimo doprsne kipe treh Ipavcev: Benjamina, Gustava in Josipa - zdravnikov in skladateljev.

Malo naprej je Ipavčeva hiša (obnovljena po Plečnikovih skicah), v kateri sta se rodila Benjamin in Gustav, in je zdaj muzej, preko ceste pa žalostno propada hiša Gustava, ki je tudi rojstna hiša Josipa Ipavca.

Še nekdo se je rodil v bližini: Dušan Kveder Tomaž (9. aprila 1915), komandant NOV in narodni heroj, ki je kot komandant Brežiške čete 12. 11. 1941 iz sevniških zaporov rešil pet političnih ujetnikov. Sevnica praznuje ta dan kot občinski praznik. Malo naprej je še lepo urejena Glasbena šola skladateljev Ipavcev Šentjur in zraven otroško igrišče s svojskimi igrali.

Ipavčeva hiša - slavna družina zdravnikov in skladateljev. Z zdravniško prakso v Šentjurju je začel Franc Ipavec (1776 - 1858), ki je zdravil tudi viteza na gradu Blagovna, sloves pa si je pridobil z operacijami sive mrene ob glasbeni spremljavi svoje žene na klavirju. V njunem zakonu so se rodili trije sinovi in štiri hčere. Benjamin Ipavec (1829 - 1908) je študiral medicino na Dunaju in v Gradcu, kjer je tudi služboval. Velja za osrednjo skladateljsko osebnosti ob koncu 19. stoletja na slovenskem. Napisal je štiri obsežne kantate, prvo slovensko opereto Tičnik, vrsto domoljubnih pesmi za zbore, številne samospeve. Uglasbil je pesmi velikih slovenskih pesnikov Franceta Prešerna (Nezakonska mati), Antona Aškerca (Ciganka Marija), Otona Župančiča, Josipa Murna Aleksandrova, Cvetka Golarja in mnogih drugih. Svoji ženi je Benjamin Ipavec menda posvetil tudi svoje najpomembnejše in najobsežnejše delo Teharski plemiči, ki velja za prvo slovensko zgodovinsko opero. Njegov brat Gustav Ipavec (1831 - 1908) se je posvetil zdravniški praksi v Šentjurju, nasproti očetove hiše zgradil svojo vilo, ki je danes naprodaj in v slabem stanju. Od leta 1869 do konca 19. stoletja je bil tudi župan Šentjurja in si zelo prizadeval za kmetijsko šolo in sploh napredek šolstva. Z glasbo je budil narodno zavest, njegova je pesem Slovenec sem, ki je bila tudi med predlogi za himno samostojne Slovenije. Ob obisku cesarja Franca Jožefa ga je kot župan pozdravil v slovenščini, zbor pa je zapel Slovenec sem. Cesar je znal spoštovati to njegovo pokončno držo in ga je celo odlikoval in ponudil mesto na dvoru. Benjaminu in Gustavu sta v muzeju posvečeni dve sobi s prikazom življenja in dela, ogled pa spremljajo tudi zvoki njune glasbe. 

V zakonu Gustava in njegove žene se je rodilo deset otrok, med njimi je najbolj znan Josip Ipavec (1873 - 1921), ki je kot zdravnik delal v Šentjurju, skomponiral baletno pantomimo Možiček, opereto Princesa Vrtoglavka, samospeve in orgelske skladbe. Tudi njegova dva sinova sta svoje delo posvetila umetnosti: Jože Ipavec (1910 - 1998) je bil slikar, scenarist v mariborskem in drugih gledališčih, tudi v Hrvatskem narodnem kazalištu v Zagrebu, komponist in zagrizen šahist. Nekaj njegovih del je razstavljenih v Ipavčevi hiši, v prostoru, kjer s koncerti ohranjajo spomin na te znane skladatelje. Njegov mlajši brat Teodor Ipavec (1912 - 2009) je živel in delal predvsem v Združenih državah Amerike kot restavrator in ves čas gojil tudi ljubezen do glasbe.

V Ipavčevi hiši je tudi lepo urejena poročna dvorana, vrt, ki so ga skupaj s hišo uredili po Plečnikovih načrtih, v sosednji stavbi so prostori glasbene šole, vmes pa je prijeten prostor za prireditve na prostem.

Dokaz, da v Šentjurju še živi glasbena tradicija, niso samo prireditve, ampak tudi dejstvo, da v občini deluje kar 14 pevskih skupin poleg številnih cerkvenih.

V mogočni hiši nasproti farne cerkve je na ogled bogata razstava Rifnik in njegovi zakladi. Poleg turistično informativnega centra je v stavbi še spominska soba New Swing Quarteta, ki prikazuje pot te, nekdaj tako priljubljene pevske skupine doma in po svetu. Ta pot se je začela ravno v Šentjurju, saj trije ustanovni člani izhajajo od tu.

V bližini Šentjurja je arheološko najdišče Rifnik, kjer so ljudje živeli že v četrtem tisočletju pred našim štetjem. Ostanki poznoantične naselbine iz petega, šestega stoletja, prostor je znan po pozitivnih energijah. Na istem hribu je tudi nekdanji kamnolom za mlinske kamne, ki je sedaj občasni prireditveni prostor. Na severnem pobočju stojijo ostanki gradu iz 14. stoletja, ki so ga imeli v lasti tudi Celjski grofje.

Za planince je zanimiva pot na Resevno.