Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Turška nagajivščina

Ob pol petih smo že vse tri budne, ker imamo ob pet petinštirideset odhod na polet z balonom. Oblečemo skoraj vse, kar imamo, saj v višini poleta obljubljajo mraz, pa v resnici tokrat ni tako hudo. Z manjšim avtobusom se kar dolgo vozimo po pokrajini, ki je še v jutranjem mraku, in se ustavimo na vzpetini, kjer goreči plin že ogreva zrak v velikem balonu. Vse naokrog, tudi v dolini, je veliko podobnih prizorov.

Foto: Stane.

Dovolj časa imamo za poziranje pri teh pripravah, potem pa po strmi lestvi s težavo zlezemo v košaro, kjer se razporedimo po osmih prostorih. Počasi se dvigamo in kmalu po dobrodošlici našega pilota (Ali Kebapçi) sledi vaja za varno pristajanje: počepnemo in se trdno primemo za zanke na robu košare. Imamo tudi pomočnico pilota, ki skrbi za glasbo: ko se (za nas) nevarno približamo skalnatemu vrhu in poskusimo trčiti ob njega, nam vrti melodijo iz Titanika. Ves čas tudi pridno snema nas in okolico, ker upa, da bo posnetek ob koncu prodala za drage denarce, ampak potem kakšnega posebnega povpraševanja ni. Se zanesemo kar na svoje amaterske posnetke.

Počasi se otresemo strahu po pilotovi izjavi, da absolutne kontrole nad balonom ni, in začnemo uživati nad slikovito pokrajino z najrazličnejšimi tvorbami pod nami.

Posebno romantično je opazovati sončni vzhod in množico okoli sto balonov v zraku. Na kasnejšem poletu jih je navadno pol manj, sončni vzhod ljudi bolj privlači. Nekaj časa imamo pravo zabavo s ploskanjem ob glasbi, za ples pa ni dovolj prostora. Ob koncu poleta vidimo na ploščadi za pristanek množico vozil in firbcev - tudi nekateri naši sopotniki in sopotnice z vodičem Markom nas pridejo pozdravit. Po eni uri narahlo pristanemo na prikolici vozila, posebna ekipa močnih mladcev s tal pomaga z vlečenjem vrvi in uravnavanjem pristanka. Sestop iz košare pa je še težji kot vstop: ali strma lestev ali spust v globino. Mene k sreči prestreže sopotnik in upam, da mu moja teža ni preveč poškodovala hrbtenice.

Pričakajo nas z brezalkoholnim šampanjcem in priznanji za opravljeni polet ter obvezno posodo za napitnino. Slovenci in Slovenke ne bi bili to, kar smo, če ne bi zapeli Kol'kor kapljic, tol'ko let ... Po petju korejski študent ob meni izjavi, da ima ravno tisti dan rojstni dan. Še njemu zapojemo Happy birthday in presrečen je. Ves čas na povratku z avtobusom v hotel se mi zahvaljuje in zatrjuje, da je bil to najlepši dogodek do zdaj na njegovem študijskem potovanju po svetu.

Ob 8.15 imamo zajtrk,

ob devetih pa odhod iz hotela pri ravno devetih stopinjah.

Zapeljemo se pod "trdnjavo" - 60 metrov visoko skalno gmoto Uçhisar na nadmorski višini nekaj čez tisoč metrov. Bila je namenjena obrambnim namenom, v tuf je izdolbenih ogromno prostorov, v katerih je včasih živelo okrog tisoč ljudi, zdaj pa so prazni in v glavnem neprehodni. Globoke jame so obdali z glino in v njih zbirali vodo, ki jo je poleti bore malo, tuf pa je porozen in jo vpija. Z vrha se odpira čudovit razgled na osrednje območje Kapadokije, ki meri okrog sto kvadratnih kilometrov med dvema vulkanoma, ki sta skozi tisočletja bruhala pepel. Ta se je pod morsko gladino strdil in nastala je 80 do 100 metrov globoka plast tufa. Iz tega so voda, veter, človek in mehanska erozija izklesali to čudovito pokrajino. V vasi spodaj je še več skalnih gmot v obliki nekakšnih koničastih stožcev s prostori za bivanje, nekateri so zdaj svojevrstni hoteli. Sredi mesta je pod nekaterimi hišami okrog sto metrov dolg predor, ki je verjetno služil za povezavo s "trdnjavo" in za preskrbo z vodo. Po ogledu se posladkamo s suhim sadjem, ki ga je na pretek na stojnicah.

V slikovitem okolju je čas za skupinski posnetek, potem pa se peš spustimo po strmini. Nekaj jih ostane na avtobusu, ostali se odpravimo na dveurni pohod: najprej po ravnem, potem pa se strmo spustimo v Belo dolino. Da je bila včasih naseljena, vidimo po tem, da je ostalo nekaj trt in dreves; predvsem listje marelic je zelo lepe barve.

Spodnji posnetki: Stane.

Same lepote, kamor pogledaš. Potem pa je tu že Dolina ljubezni, kjer so tvorbe podobne ogromnim penisom.

Prvi posnetek: Stane.

Značilnost Kapadokije je oniks in tudi lončarstvo: obiščemo družinsko podjetje z dvestoletno tradicijo, kjer vidimo način izdelave, tudi sami lahko poskusimo vrteti kolo in oblikovati kaj iz gline. Imajo belo glino iz vulkanskih plasti in rdečo iz Rdeče reke - Kızılırmak (najdaljša turška reka: 1.355 kilometrov). 15 dni jo sušijo, namočijo z vodo in s posebnim strojem izločijo mehurčke. Tako dolgo zdrži, vse izdelke oblikujejo ročno, razen za krožnike s premerom 20 do 100 centimetrov uporabljajo modele. Izdelke dva tedna sušijo, žgejo 16 ur na 1050 stopinjah, sledi nanašanje vzorcev: vzorec, barvanje in na koncu glazura. Spet žgejo 12 ur pri 1050 stopinjah Sicer pa nam pokažejo ogromen izbor svojih umetniško oblikovanih izdelkov v trgovini in galeriji. Posebnost je Abrakadabra - soba magične keramike: ko ugasneš luči, se zasveti dekoracija, ki vsebuje fosfor. V trgovini lahko plačaš z vsemi denarnimi sredstvi, baje tudi z ženo.

Čas je za kosilo: ustavimo se v naselju Avanos pri slikovitem mostu preko Rdeče reke, ki je plitva in se razliva po ravnini, ime pa ima po glini take barve. Tokrat si izjemoma sami iščemo hrano in, ko se na ulici glasno pogovarjamo o "čorbi", takoj ženička v bližini zapusti svojo stojnico in nas zapelje okrog vogala v privlačen lokal,

kjer v lepem okolju prvega nadstropja pojemo solato, juho in popijemo ayran za 160 lir po osebi.

Blizu našega Hotela Suhan nam pripravijo še ogled izdelave preprog v enem največjem takem podjetju v tem okrožju s 100 do 120 zaposlenimi (za njih delajo tudi družine kooperantke): od kosma volne in kokona za svilene niti do končnega izdelka. Sodelujejo tudi pri izobraževanju, da ohranijo tradicijo izdelave. V delavnici nam pokažejo razliko med enojnim vozlom (iranskim) in dvojnim vozlom (turškim) - z njim izdelek dlje zdrži. V dvorani na tla razprostrejo nešteto preprog različnih velikosti in najrazličnejših vzorcev, spoznamo tudi razliko med čilimom (pleten) in preprogo (vozlana). Poleg svilenih in volnenih preprog izdelujejo tudi take s kombinacijo bombaža, zdaj jih tkejo že tudi strojno. Postrežejo nam s čajem iz granatnih jabolk, veliko kupčije pa ni, čeprav obljubijo, da nam preproge lahko tudi pošljejo domov.

Najbolj neugnani se odpravijo še na pohod po Rdeči dolini, drugi počivamo, ker smo zgodaj vstali. Ob 18.30 imamo večerjo,