Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Turška nagajivščina

Zbudim se ob 3.40, ob petih imamo zajtrk,

ob šestih odhod, ker nas čaka dolga pot. Po tropasovnici, ob kateri se širi pusta ravna pokrajina s suho travo in zoranimi njivami, hitimo proti Slanemu jezeru (Tuz Gölü). To je drugo največje jezero v Turčiji s površino 1.665 kvadratnih kilometrov (80 krat 50 kilometrov), ki leži v tektonski depresiji v centralni Anatoliji, 150 kilometrov jugovzhodno od Ankare. Lahko, da je ostanek nekdanjega morja po narivanju tektonskih plošč. Vir vode je iz izvirov in od padavin, nima pa odtoka. Zaradi podnebnih sprememb se je jeseni leta 2021 začasno popolnoma posušilo. Obdajajo ga obdelovalna polja, delno pa močvirja in slana stepa. Maksimalna globina meter in pol, povprečno pol metra, večino leta je globoko le 40 centimetrov. Poleti se posuši in nastane 30 centimetrov globoka plast soli, ki pokrije 63 procentov porabe soli v Turčiji. Slanost je 52 odstotna, Jadran le tri odstotke. Od leta 2001 je to posebno varovano območje.

Ustavimo se na obrežju v trgovini z lokalom in sprehodimo proti Jezeru. Pri devetih stopinjah nam prija vroči jabolčni čaj ali tak iz granatnih jabolk. Med raznovrstnimi spominki prodajajo tudi sol in pripravke iz nje ter hvalijo njene zdravilne učinkovine.

Približno uro in pol imamo do Ankare in po našem tradicionalnem ovrednotenju programa preteklega dne s petjem v verzih nam lokalni vodnik Mustafa spregovori o gospodarstvu Turčije. Je zaradi različnih podnebij samozadostna in lahko veliko izvaža. Kar se tiče kmetijstva: na vzhodu živinoreja (krave, ovce), ob Črnem morju vzgajajo čaj (povprečno spijejo osem skodelic čaja na dan, težave so s črnim trgom), prvi na svetu so pri gojenju lešnikov, med petimi največjimi pri olivah. Na določenih področjih dobro uspevajo fige, ko so jih hoteli v Ameriki, to ni uspelo zaradi drugačni pogojev podnebja. Gojijo še pistacije in mandlje, od sadja češnje in višnje (za sok), od zelenjave krompir, kumare, bučke, papriko, paradižnik (tudi v rastlinjakih). Od žitaric so za prehrano zelo pomembne pšenica, ječmen in koruza. Sladkorna pesa za sladkor - tu je problem, ker je vlada zaprla veliko tovarn za predelavo in zdaj sladkor uvažajo. Tudi s tobakom je podobno: ni več turških znamk, samo ameriške; uvažajo tudi papir. 80 procentov semen za zelenjavo uvažajo iz Izraela in to je samo za eno leto. Vlada ne subvencionira tradicionalnega gojenja, le kupovanje uradnih semen. Kmetje so v velikih težavah, opuščajo kmetovanje - kaj bomo jedli, je vprašanje.

Kar se tiče industrije največ izvažajo avtomobile in rezervne dele, pa tudi v Turčiji je transport zelo pomemben, zlasti avtobusni (avtobusi in tovornjaki Mercedes). Važen je izvoz marmorja, pohištva, preprog. 90 procentov nafte kupujejo od zunaj: Irak, Iran; zemeljski plin iz Rusije in Irana je za domačine drag, čeprav gre glavna linija za Evropo skozi Turčijo. Erdogan je obljubil samozadostnost glede zemeljskega plina, to je zdaj jabolko spora med pozicijo in opozicijo, ker se nič ne dogaja. Večino električne energije je iz lastnih virov (hidroelektrarne, solarni sistemi, veterne elektrarne - tuji vlagatelji), nekaj iz Bolgarije. Uspešni so tudi v vojaški industriji in veliko izvažajo: tanki, izstrelki, brezpilotni letalniki, letanosilke zanje.

Turškega vodiča smo spraševali tudi o Recepu Tayyipu Erdoğanu, ki je od leta 2014 predsednik Turčije, prej pa je bil predsednik vlade in župan Istanbula. Najprej je rešil problem naglavne rute: dal ženskam svobodno voljo glede pokrivanja. Zelo se je zavzel za boljše ceste, v Istanbulu je podvodni predor za avtomobilski promet, tretji most, moderno novo letališče. Prodali pa so tovarne, omejili kmetijstvo, na pomembnih mestih so lahko le njegovi podporniki, podjetja dobijo nerazumljive subvencije od države: za zgrajeni most 20 let pobirajo dobiček, če obljubljene višine ni, doda država iz davkoplačevalskega denarja razliko. Od majhnih in srednjih podjetij strogo zahtevajo davek, velikim jih odpisujejo. Sledijo tudi izvoru premoženja posameznikov, da bi jih obdavčili. Veliko je tudi pranja denarja, včasih ima mednarodna mafija prste vmes.

Že od daleč se nam kažejo visoke zgradbe Ankare, glavnega mesta Turčije in drugega največjega za Istanbulom z več kot pet milijoni prebivalcev. To je moderno mesto, pred proglasitvijo za prestolnico leta 1923 je bila zaspana vasica. Potem se je začela razvijati s prihodom vseh vladnih ustanov. Njen stari del je 150 metrov visok skalnat hrib na levem bregu reke Ankara z ruševinami starega gradu. Začetek naselbine sega v bizantinske čase, Osmani so utrdbo še utrdili.

Vodič Marko nam najprej pripravi predavanje o zgodovini s pridihom filozofije, kiga je sestavil, ko ponoči zaradi srbečice nimogel spati. History, Geschichte, storia - vse pomeni "zgodba". Vsaka civilizacija do sedaj je imela svoj mit, ki ga je živela. Veliki pok, oblikovanje vesolja, kasneje Zemlje, pojavi se prvo življenje, prvo orodje, kmetijska revolucija - vse to se najprej odvija v milijardah let, potem milijonih in končno tisočih. Če bi vse to strnili v obdobje enega leta, človek v njem obstaja samo 25 sekund. Mi pa se imamo za "stvarstvo sveta". V bistvu svojo zgodovino lahko sledimo do 6.000 ali 4.000 pred našim štetjem zaradi klinopisov Sumercev na glinenih ploščicah. Na turškem ozemlju je bilo ustanovljeno eno prvih mest v okolici Konye okrog 8.000 pred Kristusom in nekaj takih ploščic je tudi v Muzeju anatolskih civilizacij. Sicer pa zgodovino vedno pišejo zmagovalci.

V starem delu mesta med vožnjo vidimo stari turški parlament iz leta 1920, novi je na drugi lokaciji. Kip Kemala Atatürka stoji z drugimi kipi, ki predstavljajo boj za neodvisnost po prvi svetovni vojni, ko so si velesile Turčijo razkosale.

Nas med mnogimi znamenitostmi Ankare najbolj zanima Muzej anatolskih civilizacij (Anadolu Medeniyetleri Müzesi) z eksponati od leta 6.000 pred našim štetjem do 17. in 19. stoletja: ogledom namenimo dobro uro. Vsebuje najstarejše primere nam znane civilizacije, katere zibelka je prav Turčija. Tu naj bi bilo severno področje Mezopotamije. Muzej stoji pri vhodu v Grad Ankara in je stari pokriti bazar iz 15. stoletja (ali karavanseraj), ki so ga obnovili in zdaj vsebuje zbirke iz paleolitika, neolitika, rimskega obdobja, lidijske zaklade ... Predstavljena so prva mesta, svetišča, orodja, replike starih kamnov (originali so v Berlinskem muzeju in še kje) - predgrški in predrimski čas (v prvem nadstropju), spodnji prostori so posvečeneni Grkom in Rimljanom (prvi kovani denar - najstarejši kovanec na svetu

S parkirišča lovimo razglede na mesto, ko me pokliče moški in pokaže, da je na drugi strani širši pogled. Še en dokaz za prijaznost in uslužnost domačinov, ki so z nasmeškom in dobro voljo takoj, ko kaj iščeš, pripravljeni pomagati.

Naš naslednji cilj je mavzolej Mustafe Kemala Atatürka (1881 -1938), ustanovitelja Republike Turčije, Anitkabir na impozantnem hribu: zelo lepo urejen in skrbno čuvan z do zob oboroženimi vojaki. Končan je bil po devetih letih leta 1953 in je zlitje starodavnih in modernih arhitekturnih stilov (izgleda kot sumerski tempelj). Mustafa Kemal Atatürk ("oče turškega naroda") je bil rojen v grškem Solunu, se izobraževal na srednji vojaški šoli, študiral na vojaški akademiji v Istanbulu, se zaposlil na vojaškem ministrstvu. Izkazal se je kot odličen vojščak, postal general, se izkazal v bitki in obrambi Istanbula. Po prvi svetovni vojni in razkosanju Turčije se je umaknil na področje Ankare in ustanovil gibanje mladoturkov. Z vojsko je pregnal Italijane, Angleže in Francoze, nazadnje še Grke in leta 1923 ustanovil Turčijo. Želel je zgraditi turško identiteto: trdil je, da so sodobni Turki potomci Sumercev - Turki pa niso prevzeli te trditve. Uspel pa je združiti Turke s svojo osebnostjo in je še danes povsod prisoten. Turčija ima 80 milijonov prebivalcev (40 moških), pet milijonov jih nosi ime Mustafa - vsak osmi. Oziral se je proti zahodu, gradil državo po vzoru evropskih, uvedel številne reforme: jezikovna (zamenja arabske pismenke za latinico, očisti jezik arabskih izrazov, le še 15 procentov jih je ostalo), ženskam je prepovedal pokrivanje in zakrivanje (jih dobesedno razgalil), kmetijska reforma. Bil je oboževalec žensk, avtomobilov, cigar ... Umrl je mlad (57 let) v Istanbulu za cirozo jeter in v znak žalovanja so ustavili vse ure v palači.

Foto: Stane.

Po stopnicah se vzpnemo na mogočno ploščad z dvema nepremičnima stražarjema, na ogled muzeja pa se počasi pomikamo v vrsti. V njem so zbrani njegovi dokumenti, pisma, osebne stvari (avtomobili), tu je tudi razstava fotografij pomembnih dogodkov v njegovem življenje.

Zelo prepričljive so velike scene bitk na stenah.

V samo grobnico ni mogoče stopiti, vidiš lahko samo posnetke kamer. Obkrožena je z 81 vazami iz medenine, vsaka je napolnjena z zemljo iz 81 provinc Turčije. Sama grobnica pa vsebuje pa tudi zemljo 67 provinc, ki so obstajala v času, ko je bil Atatürk vodja Republike Turčije, pa tudi nekaterih drugih lokacij: vrta hiše v Solunu, kjer je bil rojen, pokopališča turških vojakov v Južni Koreji, grobnice Süleyman Shaha.

Na eni strani se nam odprejo lepi razgledi na mesto, nestrpno pa čakamo na menjavo straže. Ob enih z gromkim korakom prikorakajo novi stražarji s spremstvom, ob 13.15 se zgodi zamenjava ob zelo glasnih in kar grozljivih ukazih. Stražo menjajo vsako polno uro.

Zdaj pa nas čaka še pot proti Istanbulu: najprej nas tropasovnica vodi skozi gozdove smrek in bora, potem pa doživimo pravo jesensko pravljico, do sedaj še nismo doživeli tako barvite pokrajine.

Vrstijo se gozdovi in kot na paleti se zlivajo zelene, rjave in oranžne barve. Okrog štirih je samo devet stopinj in pade nekaj kapelj dežja. Čas si krajšamo tudi s "papajščino", ko pri govoru vsakemu zlogu dodamo "pa": Sempa ropamapanapa. Za pol ure se ustavimo na postajališču ob avtocesti, potem pa naprej. V Istanbul se pripeljemo zvečer in avtobus ne more pripeljati prav do Hotela Alpinn. Do njega moramo peš, prtljago pa nam pripeljejo z manjšimi vozili.