Zbudim se ob pol petih, pred zajtrkom ob pol osmih imamo še čas za jutranjo vadbo v lepem okolju hotela. Ob pol devetih pa spet na pot: ob devetih termometer kaže dvajset stopinj in obeta se lep sončen dan -
ravno prav za potepanje z ladjico okrog otoka Kekova (štiri in pol kvadratne kilometre obsega), največjega turškega otoka v Sredozemskem morju, ki ni naseljen od leta 1850. Ta je bil nekaj časa pod italijansko okupacijo, leta 1932 pa je pripadel Turčiji. Na severni strani so delno potopljene ruševine starodavnega mesta Dolchiste/Dolikisthe, ki ga je uničil potres v drugem stoletju našega štetja. Svoj vzpon je doživelo v bizantinskem obdobju, dokončno pa so ga uničili Arabci.
Na ladjico se vkrcamo v pristanišču ribiške vasi Üçağız in kmalu na njej zavlada pravo počitniško vzdušje:
mogoče se je sončiti na vrhu, občudovati manjše otočke, oglasi se pesem, spodaj igramo karte, napravimo pa tudi več postankov za kopanje. Kupimo si lahko kavo po 80 lir, kozarec vina po 150, brezalkoholne pijače ... Svojo porabo pišemo na list, na koncu plačamo.
Kar na ladjici nam za kosilo spečejo ribe ali piščanca, zraven pa so štiri "meze": neke vrsta rižote, makaroni, zelenjava, solata. Za poobedek pa Marko kupi sladko dinjo.
Popoldne se izkrcamo na celini - v vasi Kaleköy ("vas s trdnjavo"), ki je dostopna samo z morja ali peš. V bližini so ostanki delno potopljene naselbine Simena iz četrtega stoletja pred našim štetjem. Povzpnemo se na trdnjavo iz bizantinskega obdobja, ki je prebivalce branila pred pirati.
Uživamo v lepih razgledih, pa tudi med bujnim cvetjem bugenvilij in oleandrov. Marko pa nam trenutke zasladi še s kepico značilnega kozjega sladoleda.
Vračamo se v pristanišče, ki je bilo naše izhodišče in se zapeljemo v naselje Çıralı, kjer so ob glavni ulici med številnimi manjšimi trgovinami in restavracijami tudi nastanitve. Naša skupina je razdeljena na dve mesti, Posavke spadamo v Motel Orange,
ki je skupina bungalovov med pomarančevci in granatnimi jabolkami, pod njimi pa mreže in omizja za uživanje. Osebje nas vzpodbuja, naj si privoščimo zrele sadeže po mili volji. Dobimo lepo, z lesom opaženo sobo, prijazno osebje takoj poskrbi za manjkajoče stvari in zamenja lučko, ki ne sveti ..., skratka obetata se nam dve prijetni nočitvi in dan vmes. Z oskrbo ni problemov: trgovine so odprte od osmih zjutraj do desetih zvečer, izbira je bogata, dovolj je tudi sadja, pijač (vino od 450 do tisoč lir, pivo od 50 do 80). Ob desetih se odpravimo k počitku po prijetno preživetem dnevu.
Uživanje
danes: sonce in to, brcanja v morju veliko je b'lo;
kosilo prav
slastno, potem pa še vzpon, sladoled kozji je bolš' kot bonbon. Gremo ...
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar