Zbudim se sicer ob pol petih,
dovolj časa je za ogled Grand hotela in razgled z njega, ker imamo zajtrk z bogato izbiro šele ob sedmih v veliki jedilnici, odhod pa ob osmih. Takrat ima zrak šest stopinj, kar ser občuti kot štiri, čez dan se ogreje do dvanajst, do večera na sedemnajst. Ob naši štiripasovnici je najprej veliko industrije, potem pa precej pusta ravnica z velikimi površinami preoranih polj in koruzo, ki jo uporabljajo za bio plin. Večino njiv namakajo,
gojijo pa tudi sladkorno peso in vidimo veliko silosov in obratov za njeno predelavo. Opazimo tudi veliko zgradbo zapora.
Najprej se ustavimo za ogled karavanskega dvorca Sultanhan iz 13. stoletja (1229), ki so ga v zadnjih treh letih lepo obnovili. V nekdanjem prostoru za tovor z visokimi šilastimi oboki občudujemo zbirko preprog, ženske pa nam pokažejo tudi način tkanja z dvojnimi vozli. S 4.900 kvadratnimi metri je to največji srednjeveški karavanseraj v Turčiji (121 metrov dolg, 40 metrov širok) in eden najlepših primerov arhitekture Seldžukov. Izgleda kot utrdba z enim samim vhodom - mogočnimi vrati, ki jih odprejo ob sončnem vzhodu in zaprejo ob sončnem zahodu. Obokano dvorišče ima vodnjak, okrog so nanizani manjši prostori za trgovce in popotnike, v ozadju so velike obokane zračne shrambe za tovor. Živali so bile navadno na dvorišču, tu pa je bila tudi molilnica ali manjša mošeja, dvignjena od tal. Obzidje je imelo stražne stolpe, Sultanhan jih je imel kar 24, dva ob vhodu sta bolj izpostavljena. Deset minut pred odhodom karavan so preverili, če nič ne manjka. Če je, potem so vrata odprli šele, ko so našli tatu - tega so kar takoj obesili. Karavanseraji so tako veljali za varne, v njih pa si lahko ostal do tri dni. Na meji so trgovci plačali posebni davek in iz tega so potem financirali karavanseraje in oboroženo spremstvo. Večji so imeli hamame, knjižnice in javne hiše. Za dobro oskrbo so bili obvezni kovač, kolar, tudi veterinar, menjalec denarja, čevljar, zdravnik. V interesu vladarjev je bila cvetoča trgovina. Sultanhan je nudil zavetje karavanam ob Svilni poti in dokazoval gostoljubnost Seldžukov, ker so jih gostili zastonj, jim nudili udobje in skrbeli za izmenjavo kultur. Ta mreža poti in povezava med vzhodom in zahodom se je začela že pred našim štetjem iz Kitajske kot izmenjava blaga, znanja in idej. Potekala je po najrazličnejših pokrajinah (puščave, gorovja ...), nekateri odseki so bili bolj varni, drugi manj, zaradi roparjev je bilo pogosto spremstvo vojakov. Originalna pot med nekdanjim glavnim mesto Kitajske in Rimom znaša 6.400 kilometrov. Anatolija je bila nekakšen most, vse poti so se stekale sem. Karavane so opravile del poti, specializirane so bile za določene odseke, 20 do 40 kilometrov na dan. Na takih razdaljah so bili tudi karavanseraji - osem do devet ur kamelje hoje. Uporabili so deset in tudi do tisoč kamel - petkilometrska kolona, vsaka kamela je lahko nosila do 200 kilogramov tovora, kamele dolgo zdržijo brez vode Od tretjega do četrtega stoletja so se začeli pojavljati karavanseraji - pravo majhne utrdbe, samo v Anatoliji jih je bilo več kot 200. S karavanarji so potovali tudi prinašalci novih verstev. V desetem, enajstem stoletju se je pričel zaton Svilne ceste (ime izhaja šele iz 19. stoletja), sploh pa v 15. stoletju, ko je Vasco de Gama obplul Afriko in našel nove poti na vzhod po morju.
Smo že na področju širše Kapadokije (sto krat sto kilometrov), ožje območje meri deset krat deset kilometrov. Ime pomeni "dežela lepih konj" - znana je po svojih žrebcih, pa tudi po posebni pasmi psa - anatolski ovčar z močnim trupom in veliko glavo. Nastala je z izbruhi vulkanov in sesedanjem pepela na morje, ki se strdi v mehko in porozno kamenino tuf. Z izrivanjem se plasti dvignejo iz vode (ostanek te je slano jezero), padavine klešejo tuf, nastanejo doline, iz trše kamnine - bazalta pa se formirajo stožci. Veter s prahom jih brusi, tudi erozija jih oblikuje, človek pa je v njih izklesal svoja bivališča in podzemna mesta. Barva posameznih plasti je odvisna od železa, bakra, kalcija ... Podnebje na celi anatolski planoti je kontinentalno z mrzlimi zimami in vročim poletjem. Glavna reka v Kapadokiji je Rdeča reka (ime po barvi gline), podtalnice je dovolj za kmetijstvo: vinska trta, breskve, marelice, buče, krompir.
. n
Spodnji posnetki: Stane.
Kar naenkrat se na levi odpre pogled na vasico Selime in samostanski kompleks z nekdanjimi bivališči v stožcih. Zapeljemo se do vasice Belisirma in se odpravimo na pohod po slikoviti soteski Ihlara (Dolina angelov), ki nam vzame uro in pol (5,6 kilometrov) nenaporne hoje ob bistri in poskočni rečici. 16 kilometrov dolg kanjon, ki ga je v prazgodovinskem času oblikovala reka Melindiz med vasema Ihlara (400 stopnic v kanjon) na jugovzhodu in vasjo Selime na severozahodu, obkrožajo do sto metrov visoke stene. Reka napravi 26 počasnih okljukov. Soteska je skrita, zato je bila zatočišče in skrivališče skozi stoletja, tu naj bi bilo prostora za okoli 60 tisoč ljudi. V sedmem stoletju našega štetja so kanjon naselili bizantinski menihi, ki so vklesali svoja bivališča (okoli štiri tisoč) in cerkvice v kamen tuf, ki je nastal ob izbruhu vulkana Hasan in še enega vulkana. Takih, do sedaj odkritih cerkvic, je 105, 16 jih je dostopnih za javnost. Začele so nastajati v obdobju zgodnje krščanstva - v drugem, tretjem stoletju našega štetja.
Mi se povzpnemo do cerkvice Yılanlı Kilise ("Kačja cerkev") v skali, verjetno posvečeni materi Konstantina Prvega, ki nas preseneti z živimi barvami fresk iz devetega do dvanajstega stoletja. Zelo zanimiv je prikaz pekla iz devetega stoletja našega štetja s štirimi golimi grešnicam, ki jih stiskajo pošasti v obliki kač (od tod ime cerkvice). Prvo žensko kače grizejo v prsi, ker ni nahranila svojih otrok, drugo v jezik, ker je obrekovala, tretjo v ušesa, ker je bila neposlušna, četrto osem kač grize po celem telesu, ker je zapustila svoje otroke. Z zanimanjem opazujemo tudi drevesa ob rečici in odkrijemo drevo pistacijo.
Ob vodi v Restavraciji Belisirma (ime po vasi) pojemo kosilo (350 lir), meni sta dovolj juha in ayran.
Nadaljujemo pot do starodavnega podzemnega mesta Derinkuyu ("globok vodnjak", ki ga je leta 1963 slučajno odkril domačin: v svoji hiši je ob obnovi za steno odkril skrivnostno sobo. Leta 1969 so najdbo že odprli za obisk turistov, leta 2016 je bilo mogoče videti približno polovico podzemlja. To je največje izkopano podzemno mesto v Turčiji, ki na petih nivojih in dvajset nadstropjih sega v globino 85 metrov in lahko sprejme 20 tisoč ljudi z živino in zalogami hrane za devet mesecev. Mesta niso uporabljali za stalno naselitev, ampak samo ob nevarnostih. Velik, 55 metrov globok jašek, je služil za prezračevanje in dovod vode. Na določenih mestih so imeli nekakšne velike mlinske kamne (300 kg težke), ki so jih uporabili za zaprtje prehoda. V sredini je luknja za morebitno obrambo. Ta je bila mogoča tudi iz sob skozi luknje na hodnik; mesta so bila res obrambno zasnovana. V zgornjih prostorih naj bi bili hlevi za manjše živali z zalogo krme. Tu so bile tudi prostori za vino v amforah, kuhinja z zanimivim dimnikom, ki se razcepi na več manjših cevi in se dim tako porazgubi. Tudi stranišča so bila zgoraj, spodaj pa izbice za spanje, tudi cerkvica v obliki križa. Začetek klesanja v mehko vulkansko skalo sega v osmo in sedmo stoletje pred našim štetjem, znanstveniki pa niso enotnega mnenja o starosti. Kot zatočišče je podzemno mesto služilo vse do dvajsetega stoletja, leta 1923 pa so bili krščanski prebivalci izgnani od tod in mesto so opustili. Sicer pa je takih kompleksov v Kapadokiji še več: okoli 200. Ta je povezan še z enim podobnim podzemnim mestom z devet kilometrov dolgim rovom.
Večina se spusti pod zemljo, nekateri pa raje ostanem nad zemljo, ker so prostori zelo ozki in nizki. Privoščimo si kavo in sprehod ob mošeji in stojnicah.
Za našo nočitev se ustavimo pred pravim dvorcem - Hotel Suhan v naselju Avanos je to in res je nekaj posebnega.
Ta večer nas čaka Derviški večer (doplačilo 30 evrov) v starem karavanseraju, ki je spet nekaj svojskega. Ob pol šestih se odpeljemo do Kulturnega in kongresnega centra Saruhan, ritual vrtenja ob glasbi, ki pomaga pri meditaciji, se začne ob pol sedmih in traja približno 40 minut. To ni nekaj spektakularnega: vse poteka mirno, meditativno in napravi globok vtis. Med vrtenjem ne fotografiramo, da ne zmotimo transa, ta možnost je potem na koncu.
Karavana si
išče svoj varni pristan: sprehod ob reki, da lepši je dan.
V hotelu kot
gradu najde kvartir, ob derviših belih duševni svoj mir. Gremo v daljine...
PowerPoint prezentacija: Jana Kokalj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar