Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Turška nagajivščina

Danes pa res zgodaj vstajamo: ob pol petih, v sobi si pripravimo čaj in se pred odhodom ob sedmih "oborožimo" z lunch paketom za zajtrk, ne pozabimo pa tudi vzeti s sabo toliko pomaranč iz "našega sadovnjaka", kolikor imamo prostora v prtljagi.

Najprej se peljemo skozi mesto Antalya, petega največjega turškega mesta, znanega turističnega središča (16 milijonov turistov na leto) z mnogimi znamenitostmi in slovitimi plažami. V sezoni se število ljudi v njej podvoji - dvigne na pet milijonov. Ima več petzvezdičnih hotelov kot cela Španija, posebno zanimiv pa je stari del. V času križarskih vojn je bilo tu pomembno pristanišče za oskrbo, po prvi svetovni vojni pa so za štiri leta oblast prevzeli Italijani, ker so si sile Antante (koalicija Francije, Velike Britanije, Rusije, Italije, Japonske in ZDA) Turčijo razkosale. Gojijo bombaž, citruse, banane, olive, rezano cvetje ... Zraslo je veliko ladjedelnic, predvsem so znani koz izdelovalci jaht. Velika turistična naselja - na blokih so povsod sodi, v katerih se greje voda. Blizu je Belek - središče golfskega turizma z 297 luknjami.

Pozorni smo tudi na razstavišče EXPA 2016, na katerega spominja razgledni stolp v obliki peturnije.

Vzpenjamo se: obkrožajo nas visoki hribi, preko Taurusa bomo dosegli anatolsko planoto. Ob pol osmih znaša temperatura 16 stopinj. Med vožnjo poslušamo glasbo dervišev in opazujemo pokrajino, ki drsi mimo nas. Med drugim vidimo, da na STOP znaku piše DUR. Za zajtrk imamo 50 minut postanka na počivališču, posedemo po otroškem igrišču, najbolj vneti pa rabutajo pomaranče in granatna jabolka.

Ko se odpeljemo naprej, vodič Marko opazi stojnico ob cesti in za vse nas kupi banane, ki so sicer majhne, ampak zelo sladke. Ozračje se ogreva,

v soncu pa med zelenjem dreves žarijo rdeče in oranžne "packe" - mogoče drevesa marelic ali breskev. Prihajamo pa na področje, kjer bodo dnevne temperature med 14, 15 stopinjami.

Od daleč vidimo veliko vodno površino: Jezero Beyşehir poleg istoimenskega mesta na nadmorski višini 1.123 metrov iz časa pliocenta. To je tretje največje jezero v Turčiji in največje sladkovodno. Meri 650 kvadratnih kilometrov (45 krat 20 kilometrov), njegova globina je odvisna od letnega časa in vremenskih razmer, največja je deset metrov. Spada v narodni park, na njem je 32 otočkov različnih velikosti. Vodo uporabljajo za namakanje, pomembno je tudi kot zatočišče za ptice.

V mestu stoji Taşköprü ("Kamniti most"), ki kot jez regulira višino vode v jezeru.

Mesto Beyşehir v velikosti Kranja (50 tisoč prebivalcev) leži na 1.200 metrih nadmorske višine in ga Turki smatrajo za vas, ima pa bogato zgodovino in veliko znamenitosti:

mi si ogledamo čudovito mošejo Eşrefoğlu (13. stoletje - 1299): zunaj je zidana, notranjost pa je iz cedrovine (42 sedem in pol metra visokih stebrov), ki so jo pred vgradnjo šest mesecev namakali v jezeru. V sredini zgradbe je "snežna jama", katero so do leta 1940 napolnili s snegom za hlajenje v poletni vročini in vzdrževanje potrebne vlage za cedrin les.

Islam, ki je danes najhitreje rastoča vera na svetu in druga najbolj razširjena (1,4 milijarde vernikov - četrtina celotne svetovne populacije), se je najprej pojavil na južnem delu Arabskega polotoka v okolici Jemna, prej so veljala plemenska pravila (čas "nevednosti"). Kot politeisti so že takrat romali v Meko in tam polagali kipce. Največ sta veljala moč ter zvijačnost in razmere so prav klicale po rešitelju. Niti Perzijci niti Rimljani se sem zaradi puščave niso širili, okoli 570 našega štetja se rodi Mohamed. Imel je žalostno otroštvo: starši so mu kot otroku umrli, sprejel ga je stric, bil nekaj časa pastir, kasneje veliko potoval s karavanami. Ker je bil pošten, so ga imenovali "zaupanja vredni". Bil je dober retorik, se poročil s starejšo žensko, kasneje pa se umaknil v gore v bližini Meke, kjer je preživel svojo mladost. V samoti je meditiral in premišljeval, prikazal se mu je nadangel Gabrijel in mu naročil, naj pripoveduje, kar mu bo razodel. Vsa razodetja so bila potem zbrana v muslimansko sveto knjigo Koran. V Meki si je najprej zbral zelo malo privržencev: v prvih treh letih 40 do 50, ker njegovi nauki niso sovpadali z družbenim redom. Vztrajal je in po desetih letih okrog sebe zbral več kot sto družin in za mestne oblasti v Meki je postal prenevaren. Hoteli so ga izločiti iz klana, kar je takrat pomenilo dobesedno smrt; je pa s prijateljem (Abu Bakr) sam pobegnil 350 kilometrov bolj severno na področje Medine "Prerokovo mesto"). Ta pobeg ("hidžra") je zdaj začetek muslimanskega štetja let. Hitro se je politično uveljavil, prevzel mesto sodnika in učitelja, združil plemena (tri so bila judovska), ljudje so se zgrinjali v Medino, da bi se pridružili Mohamedu. Ko se je tako okrepil, se je odločil za vrnitev v Meko, premagal je nekajkrat večjo vojsko leta 630 našega štetja (angeli naj bi bili na njegovi strani), njegov ugled je rastel in pridružili so se mu mestni pomembneži v Meki. Vrnil se je v Medino in dve leti kasneje umrl. Ni imel moških potomcev in ni določil naslednika, nastali so prvi politični spori. Prijatelj Abu Bakr se je oklical za naslednika, sledili so Omar in Otmar ter Ali (kalifi - vodje vseh muslimanov). Islam se je zelo hitro razširil na področje Sirije, Mezopotamije, Egipta, Afrike, do Armenije. Za temi štirimi kalifi se leta 661 začne dinastija Umajadov (ali Omajadov) iz Sirije, v tem času je muslimanski imperij dosegel svoj vrh s predorom v Španijo, pa vse do meja s Kitajsko. Dinastija velja za začetnike monumentalne islamske arhitekture, takrat se pojavi šeriatsko pravo, prestolnica se je preselila v Damask, ki je postalo izredno cvetoče mesto. Medinski krogi so jim nasprotovali, zaradi notranjih sporov glede nasledstvo so oslabeli in nasledila jih je dinastija Abasidi, ki je med leti 750 in 1258 vladala celotnemu islamskemu svetu (razen Španije). Prestolnico so preselili v Bagdad (današnji Irak), znani pa so bil po tem, da so pobili vse svoje nasprotnike in v svoji družini možne naslednike oblasti. Leta 832 so ustanovili prvo univerzo, prevajali so dela rimskih in grških mislecev in jih tako ohranili. Razvile so se medicina, astronomija, matematika, pesništvo (Zgodbe iz 100 in ene noči). Gojili so kaligrafijo, napise v njej še danes vidimo v mošejah. Obredni jezik je še vedno arabščina. Muslimanski svet je bil veliko pred evropskim, ki je živel v temačnem srednjem veku. Notranja nasprotja (Suniti: Šiiti) so privedla do razpada velikega imperija. Suniti so pravoverni, konzervativni (sedaj 90 procentov), Šiiti so zahtevali Alijeve pravice do nasledstva, ker naj bi bil Mohamedove krvi - dedni kalifat, Suniti pa za kalifa izberejo najboljšega. Spore med Bizantinci in Arabci so izkoristili Seldžuki, ki so se umikali pred Mongoli in leta 1071 prišli na anatolski polotok. Bili so dobri konjeniki in lokostrelci, znani po silovitih napadih. Podredili so si Arabce in Bizantince, ustanovili sultanat za manj kot dve stoletji s prestolnico v Konyi, potem so prišli Mongoli. Ti so pod vodstvom Džinkiskana ustanovili enega največjih imperijev tedanjega časa (dvanajsto, trinajsto stoletje). Bili so dobre vojskovodje, ne pa dobri v upravi in diplomaciji, zato so propadali in Seldžuki so ustanovili neke vrste kneževin (bej) - ena od njih je prerasla v Osmansko cesarstvo. Islam ima kar veliko skupnih točk s krščansko in judovsko vero, priznava Staro in Novo zavezo, Koran ("recitiranje") pa naj bi bil njihova nadgradnja. Sestavljen je iz 114 sur - poglavij, ki si sledijo od daljših do vedno krajših, vsebujejo pa 6666 čudežev.

Pet stebrov islama označuje pet glavnih dolžnosti, ki jih morajo izpolnjevati vsi muslimani (razen otrok, bolnikov in starejših). Ti stebri so:

-šahada – izpovedovanje vere v enega Boga, Alaha in njegovega preroka Mohameda

-salat – molitev petkrat na dan – pred sončnim vzhodom, opoldne, popoldne, ob sončnem zahodu in ponoči po 15 minut (nekateri šestkrat), pred tem obredno umivanje

-zekat – dajanje miloščine revnim in bolnim – običajno 2,5 % posameznikovega zaslužka v času ramadana (socialna varovalka)

-saum – popoln post v dnevnih urah ves čas ramadana – od sončnega vzhoda do sončnega zahoda (navajanje na skromnost)

-hadž – romanje v Meko - vsaj enkrat v življenju (kroženje okrog črnega kamna - meteroita? te opere grehov) – oproščeno le bolnim in ljudem brez dohodka.

95 odstotkov Turkov se izrekajo za islam, v zadnjih 30 letih religija med mladimi slabi. Kar se tiče romanja, to opravijo v starosti, ko dovolj prihranijo, ker je to draga zadeva, ki traja en mesec. Ves čas imaš verske obrede, tudi pri hoji okrog Kabe (najsvetejšega mesta islama) je treba izgovarjati molitve iz Korana. Vsi so oblečeni v enako belo haljo, da so enaki, čisti. Metanje kamnov v poseben steber pomeni izganjanje hudiča. Zadnje tri dni žrtvujejo recimo ovco (kot jo je Abraham namesto sina, za kar je pokazal, da je pripravljen), obiščejo goro, kjer je imel Mohamed zadnji govor s priporočili za življenje: bodite vljudni, ne kradite ... Ta daljši obisk poteka decembra, krajši pa lahko kadarkoli. Nemuslimani nimajo pristopa na področje blizu Kabe. V preteklosti, ko je bilo treba zaščititi vdove, je bilo mogoče, da ima moški štiri žene. Zdaj je uradno dovoljena ena žena, na vasi je lahko drugače (vendar neuradno). Seveda pa je treba za vse poskrbeti, prva žena se mora strinjati z naslednjo ... Pred Alahom naj bi bile ženske zakrite (ni pa to zapovedano v Koranu), za časa Atatürka je bilo to v šolah celo prepovedano, zdaj je dovoljeno s pokrivanjem ali brez. Na poroki nevesta dobi od gostov denar in ta je njen - za primer ločitve. Poroka mora biti civilna, verska je zelo enostavna - zgolj izjava pred pričami. Tudi za ločitev je v cerkvi dovolj trikratna izjava, da se ločuješ (pred pričami). Ko razmišljamo o vsem tem, o razlogu in osnovi naših prepričanj, spoznavamo tudi sebe - tudi to je smisel potovanj.

Foto: Stane.

V restavraciji si nekateri privoščimo specialiteto: juho "Kelle paça" iz ovčje glave - oči, možganov, vsega ... Z dolgim kuhanjem se iz kosti izloči kolagen, kar je dobro za sklepe, tudi sicer je to zelo hranljiv obrok. Vodič Marko nam iz previdnosti ne izda sestavin te okusne juhe. Zraven pa osvežujoč ayran - oboje za 160 lir. Dobra so tudi izkoščena piščančja bedra, kebab - tudi İskender Kebab, ki so ga nekateri poskusili že prvi večer v Bursi.

Sprehod po parku ob jezeru dobro de.

Šofer med tem čisti avtobus, obriše tudi kolesa!

Nadaljujemo pot proti Konyi na nadmorski višini 1.016 metrov. Popoldne je temperatura samo 15 stopinj. Vozimo se po gričevnatem svetu, tu gojijo predvsem žitarice (njihova pradomovina, 90 odstotkov turškega pridelka): pšenica, ječmen, oves; pa tudi sladkorno peso in jabolka. Morajo pa namakati, zato ima jezero zdaj malo vode. Pomembni pa so ti kraji tudi zaradi "svilne poti". Mesto Konya je sedmo najbolj naseljeno mesto v Turčiji z več kot dva milijona prebivalci. Tu naj bi umrl Nasreddin Hodža, znan po posebnih satiričnih in poučnih zgodbah, ki so se širile po ustnem izročilu predvsem v čajnicah, kamor je bil vstop ženskam prepovedan. Iz leta 1517 je prvi zapis teh zgodb, leto1996 pa je bilo proglašeno kot njegovo leto (Unesco). Na šaljiv način je želel pokazati ljudem pot do Boga, v zgodbah pa se skrivajo mnoge življenjske resnice. Konya je bila mesto že v grško-rimskih časih, ime ima po ikoni. V njej se je na svojih potovanjih dvakrat ustavil apostol Pavel. Bila je prestolnica Seldžuškega imperija, bila eno najbolj cvetočih mest v celotni Anatoliji (z veliko toleranco do vseh veroizpovedi in kultur), danes center največje turške province v veliki kotlini. Danes je tu tudi največja turška univerza s skoraj 80 tisoč študenti. V okolici stoji tudi največja turška sončna elektrarna, hitro se razvija industrija: deli za avtomobilsko industrijo, kmetijska mehanizacija, barve, plastika, gradbeni material, tekstil, usnje, vojaška industrija. Mesto velja za eno najbolj tradicionalnih v Turčiji z največjim deležem zakritih žensk. Eden od sultanov si je v ravnini zaželel grič za svojopalačo in vzpodbudil prebivalce, naj prinesejo material. Odziv je bil zelo velik in še danes tu stoji vzpetina z mošejo in drugimi javnimi zgradbami, ki so obkrožene z lepim parkom.

Natančno si ogledamo Mevlanov muzej (pomembno turško romarsko središče) in se posvetimo vrtečim se dervišem. Njihov ples je povezava z bogom: z eno roko so usmerjeni proti nebu, z drugo proti zemlji, da dajejo božjo, vesoljsko energijo vsem ljudem na zemlji. Mevlana (Celaleddin Rumi) je bil rojen v Afganistanu okoli leta 1207 priznanemu učitelju. Zaradi vpada Mongolov se je oče z družino umaknil in se na željo takratnega sultana (Alâeddin Keykubad) ustali v Konyi. Tu je do smrti poučeval kot glavni učitelj, potem pa je Mevlana prevzel njegovo mesto. Bil je zelo izobražen: poznal različne literature, govoril več jezikov. Leta 1244 je na cesti srečal potujočega derviša Šemsi Tabrizija, ki je postal njegov navdih. Po njegovi smrti se je umaknil, žaloval, meditiral in v tem času spisal svoje slovito delo Mesnevi. Sistemiziral je ples dervišev kot molitev, meditacijo, vrtenje pomeni smrt telesnega in rojstvo povezave z višjimi silami. Obleka derviša je sestavljena iz črnega pokrivala, ki predstavlja kabur (grob), belega oblačila/krila, ki simbolizirajo bele rjuhe v katere se povijejo umrli ter sikke (prekrivalo za glavo-kapa), ki predstavlja nišan (nagrobnik). Slačenje črnega prekrivala predstavlja ponovno rojstvo in odkrivanje duhovne resnice. Derviši so skromni in svoje življenje posvečajo Bogu in duhovnosti. Mevlana je umrl 17. decembra 1273 in vsako leto ta datum obeležijo s posebnimi obredi pravih plešočih dervišev. Le takrat jim je dovoljeno nastopati, za turiste nastopajo ljubiteljski derviši. Muzej je v prostorih nekdanjega samostana, kjer derviši izvajajo svoje meditacije do leta 1925, ko jih Atatürk razpusti in prepove. Že naslednje leto pa so odprli muzej, ki vsebuje sarkofage Mevlane in njegovih prijateljev v ležečem položaju, le sarkofag njegovega očeta je pokončen kot dokaz njegove veličine. Na dvorišče z vodnjakom za obredno umivanje in simboličnim vodnjakom, ki simbolizira združevanje različnih verovanj, vstopimo skozi vrata dervišev z visečo verigo, da se moramo vsi prikloniti. Ogledamo si prostore s prikazom življenja dervišev, grobnice, razstavo koranov, v posebni stekleni posodi naj bi bila kocina iz Mohamedove brate ...