Da ne bi bilo v Ljubljani treba preveč razganjati megle se skupina Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje danes izjemoma odpravlja na pot šele z vlakom ob 9.40 z Železniške postaje Sevnica. Deset nas je, sedem jih je že na vlaku, dve se nam pridružita na Bregu.
Dogovorimo se za nadaljevanje poti z lokalnim avtobusom na liniji 27 ob 12.03, do takrat pa opravimo nujne stvari, se posladkamo s kavo in rogljički ... Ko čakamo na avtobus, ki solidarno z vlakom tudi zamuja, z začudenjem gledamo naletavanje redkih snežink, ki pa kmalu preneha. Kar veliko se nas gnete na avtobusu, ki vozi skozi središče mesta, potem pa proti Rudniku. Zaradi obvoza na Jurčkovi cesti imamo možnost izstopa na Dolenjski cesti, lahko pa bi tudi na Peruzzijevi ulici. Drugače je primerna linija 3 (Litostroj - Rudnik), vendar ne vozi z Železniške postaje Ljubljana, ampak z Ajdovščine.
Foto: Sebastijan Kostanjšek.Pred vzponom na desno si ogledamo zemljevid poti, potem pa krenemo po dobro utrjeni cik cak poti v breg. To je edini malo večji vzpon, sicer pa po grebenu, le malo dol in malo gor. V glavnem je pot dobro označena, le na nekaterih ključnih mestih je treba malo pomisliti, katera od poti je prava.
Zdaj sledimo oznakam za Gostilnico Orle: napisi na prijaznih klopcah nas obveščajo, koliko minut je še do tja. Ko stopimo na asfaltirano cesto, vemo, da ni več daleč. Uporabimo mehkejšo pot skozi gozd in po dveh urah zmerne hoje stojimo na velikem parkirišču nad oboro, v kateri pa ni videti divjadi. Verjetno se skriva kje na toplem.
potem pa po asfaltirani cesti.
Ko pešačimo z Ajdovščine na Železniško postajo Ljubljana, nas veter dobro prezrači in segrejemo se šele na regionalnem vlaku z odhodom ob 17.35. Ko urejamo vtise, smo si edini, da spomladi pohod še ponovimo, mogoče po celem Golovcu. Okrog pol osmih smo že vsi doma.
Orle (nekdaj Orlje) je zaselek z 260 prebivalci v Občini
Škofljica. Mnogi imenujejo omenjeni kraj tudi Češnjevo naselje. Tu naj bi
uspevalo in bilo doma najboljše češnjevo žganje v Sloveniji. V srednjem veku
sta zaselek sestavljali dve kmetiji, sodili sta v čemšeniško župo; kasneje je
pripadlo komendi nemškega viteškega reda. 7.- 8. maja 1945 je tu med osvajanjem
utrjene nemške postojanke padlo 77 borcev, katerim je pod vasjo postavljen
spomenik iz rezanega monolita.
Zaradi svoje lege med Mazovnikom in Molnikom blizu
prestolnice so Orle priljubljena izletniška točka, ki ponuja razgled tako na
severovzhodni del Ljubljane z BTC-jem kot na Barje. Leta 2022 je bil na strehi
Gostilnice Orle zgrajen 22 metrov visok razgledni stolp, v katerem je mogoče
tudi prespati. Vstop je brezplačen.
GOLOVEC
Golovec je gozdnata vzpetina jugovzhodno od centra Ljubljane
(298 n.v). Njegov najvišji vrh je Mazovnik (450 m), nekoliko nižji Črni hrib
(440/442 m), vrh Golovca najbližje Ljubljani (tudi Luknje, med Štepanjo vasjo,
Rakovnikom in Observatorijem - 431/438 m), vrh Golovec (413 m) nad Galjevico
med Rakovnikom in Rudnikom, Zeleni hrib (354 m) nad Rakovnikom oz. streliščem,
Hruševski hrib (408 m) nad Hrušico, Bizoviški hrib (363 m) nad Bizovikom itd. Golovec
predstavlja nadaljevanje Rožnika in Grajskega griča, ter je sestavni del
litijske antiklinale oz. Posavskega hribovja, ki se v grebenu proti vzhodu
nadaljuje z vasjo Orle oz. hribom Hrastovec (408 m) južno od nje, Molnikom (582
m) in Pugledom (615 m), severneje pa ležijo Dobrunjski hrib (429 m), Breznik
(384 m) ter Sveti Urh (342 m) in Zadvorski hrib (401 m) ter v dolini manjši, a
relativno strm grič Marenček (415 m).
Golovec se razprostira na 650 hektarjih, od tega jih 635 (oz.
675) prekriva gozd (rdeči bor in smreka, v osrednjem delu še bukev), ki se
razteza od Grubarjevega prekopa do mesta, ki ga zaznamuje avtocestni obroč
okoli Ljubljane. Zaščiten je kot območje gozdov s posebnim namenom. Velja za
rekreacijsko in sprehajalno območje Ljubljančanov - Mestni gozd Golovec, ni pa
razglašen za krajinski park. V ravninskem delu Ljubljanskega polja je gozdov
zaradi urbanizacije in kmetijstva malo. Po njem je dobila ime ljubljanska
Četrtna skupnost Golovec. Skozenj poteka dvocevni tripasovni avtocestni predor
Golovec, odprt leta 1999. Na Golovcu stoji Astronomsko-geofizikalni
observatorij Golovec (AGO), ki je bil dograjen leta 1959.
Geološke in geografske značilnosti
Matično kamnino Golovca sestavljajo kremenov peščenjak, črni in glinasti skrilavec in lapor ter zelo malo apnenca (5%). Na takšni podlagi so se razvila distrična rjava tla, ki so močno zakisana (pH med 4 in 5), na kar poleg podlage vpliva tudi razkroj iglic. Na njem izvira več potokov. Največja, Bizoviški in Dolgi potok, se izlivata v Ljubljanico. Na Rakovniku sta Veliki in Mali bajer. Golovec z Rožnikom tvori ljubljanska vrata in je tako vplival na poselitev. Skupaj z grajskim gričem (oba del Posavskega hribovja) in Polhograjskim hribovjem deli obsežno ravnino na Ljubljansko polje in Ljubljansko barje. Pobočni vetrovi z Golovca, ki se pojavljajo zlasti ponoči, so usmerjeni proti nižjim legam in so pomembni za obnovo zraka v mestu.
Vodovod in kanalizacija
V 3. stoletju n. št. je bil od Golovca speljan vodovod, ki je
napajal predmestje Emone ob vznožju grajskega griča. V poznih tridesetih letih
dvajsetega stoletja so ob Hradeckega cesti pot na Golovec razširili in
kanalizirali. Leta 2013 je JP Vodovod-Kanalizacija obnovil vodovod in
kanalizacijo po Poti na Golovec.
Vojna zgodovina in vojaškogeografske značilnosti
Francoska vojska je leta 1808 utrdila grajski grič in
Golovec. Žiga Zois je v pismu decembra tega leta poročal, da je tam vse polno
bastij, redut, baterij in magacinov. Leta 1813 naj bi Avstrijci v napadu na
Francoze z Golovca streljali na ljubljanski grad in podrli stolp piskačev, ki
je stal na skrajnem južnem vogalu bastije pod palacijem. Po drugih, enako
verjetnih razlagah, so ga podrli Francozi med zasedbo gradu ali preurejanjem le
tega v vojašnico in vojaško bolnišnico. Med 2. svetovno vojno, februarja 1942,
je bila tudi čez Golovec speljana bodeča žica, na katero spominja Pot spominov
in tovarištva. Golovec je zemljišče IV. kategorije, oklepno neprehoden in
omogoča premik oklepnih enot le po obstoječih komunikacijah. Na neoglejenih in
srednje oglejenih prsteh ob strugah potokov in hudournikov je zaradi večje
vlažnosti nosilnost tal majhna in s tem prehodnost zmanjšana. Tla so ob večji
vlažnosti lepljiva, drugače pa trda. Talna voda in podtalnica se pojavljata
blizu ali na površju. Globina vkopavanja je več kot 2 metra. Na kislih rjavih
tleh ni vpliva na premike vozil, talna voda in podtalnica nista prisotni,
globina vkopavanja pa je med 50 in 60 centimetri. V gozdu bukve in rebrenjače
so maskirne razmere ugodne od aprila do novembra, drugače pa se delno poveča
vidljivost in možnost opazovanja, ter s tem možnost nadzora območja iz zraka in
zemlje. Izven obstoječih poti so premiki vozil onemogočeni. Razdalje med
krošnjami niso večje od njihovih premerov, ponekod se prepletajo. V večslojnem
gozdu krošnje tvorijo dva ali več višinskih slojev, kar otežuje preglednost in
prehodnost, vključno za pehoto. V enoslojnem gozdu so drevesne krošnje iste
višine. Maskirne razmere so slabše, kot v večslojnem gozdu, boljše pa so
razmere za prehodnost in preglednost. V gozdu rdečega bora in borovnice je gozd
mešan, vendar prevladujejo iglavci, ki nudijo maskirne razmere vse leto. Premik
vozil je omejen na obstoječe poti.
Flora in favna
Živalstvo: Golovec je bil eno izmed območij lova na šoje,
vrane, kavke, krokarje, srake in kragulje, ki je zamrl po letu 1941. Med
kongresom Svete alianse leta 1821 v Ljubljani je cesar Franc I. na Golovec
hodil lovit ptice. Leta 1925 je ljubljansko mestno lovišče obsegalo precejšen
del Golovca. Populacija divjega petelina je izumrla na začetku 20. stoletja,
gozdni jereb pa se je ohranil do konca 20. stoletja. Skobec verjetno gnezdi
tudi na Golovcu, kjer se je že bila invazija krivokljuna, ki se zgodi, ko se
ptice iz severnih gnezdišč po letih obilnega obroda smeke, ki mu sledi leto
slabega obroda, v velikem številu pojavijo na jugu. Živali so na Golovcu vedno
živele, jih pa to območje privlači, ker se njihovo življenjsko območje zunaj
mest krči, v mestih pa je veliko hrane. Dostopa jim ljubljanska obvoznica ne
omejuje, saj je npr. predor Golovec pri razcepu Malence precej širok. Leta 2007
so na Golovcu opazili medvede, ki v gozdove znotraj obvoznice zelo redko
zaidejo. Leta 2008 je na Golovcu stalno živelo okoli 30 divjih prašičev (sedem
vodečih svinj s 15 mladiči in še vsaj eno skupina lanščakov, živali v drugem
letu starosti), kar je glede na rekreativne aktivnosti in okoliško poseljenost
veliko. Po besedah lovcev ta vrsta poleg sivih vran in šoj predstavlja problem
zaradi povzročanja škode in nesreč. Po odloku iz leta 2004 znotraj avtocestnega
obroča niso smeli opravljati odstrela. Danes se na Golovcu lahko strelja le v
določeni meri in pod posebnimi pogoji in sicer divjega prašiča zaradi škode,
srnjad zaradi povozov in lisice zaradi vdorov v kurnike. Na Golovcu biva tudi
jazbec.
Rastlinstvo: Golovec sodi med t.i. zelene kline Ljubljane, ki
so osnovni gradniki zelenega sistema in nosilci cele vrste ekoloških, socialnih
in estetskih funkcij v mestu. Njegovi gozdovi varujejo pitno vodo, ščitijo pred
poplavami z zadrževanjem vode in zmanjšujejo erozijo tal na strmih pobočjih. Na
pobočju pri naselju Bizovik, vzdolž bizoviškega potoka, prevladuje združba
rdečega bora in borovnice (rdeči bor, navadna smreka, pravi kostanj, graden,
navadna breza), mešan gozd večinoma srednje rasti (premer debel: 20-30 cm,
višina 18-20 cm), ki je gost, večslojen na spodnjih pobočjih, drugače pa
večinoma enoslojen. Drugje prevladuje združba bukve in rebrenjače (bukev,
graden, pravi kostanj, navadna smreka, rdeči bor, bela jelka, navadna breza),
mešan gozd večinoma srednje rasti (premer debel: 20-40 cm, višina 18-25 cm), ki
je gost, večslojen na spodnjih pobočjih, drugače pa večinoma enoslojen. V
žledolomu leta 2014 so bili golovški gozdovi nekoliko manj poškodovani, kot
tisti v Tivoliju, na Šišenskem hribu in grajskem griču. Na delu, ki je bil še
posebej uničen, so izvedli vedutno sečnjo in obiskovalcem odprli pogled na
Ljubljansko barje in Krim.
Pogozdovanje in pozivi k zaščiti
Sredi devetnajstega stoletja je bil Golovec gol in neobdelan
(mogoče od tod ime). Na nekem predelu v lasti mesta so lončarji pridobivali
pesek. Leta 1859 je mestni magistrat kmetijski družbi odgovoril, da se
pogozdovanje utegne kmalu začeti. Leta 1884 je J. Hribar, načelnik odseka za
olepšavo mesta, podal predlog za ozelenitev Golovca. Strokovnjaki so računali
so na to, da bi lahko z delom zaključili v treh letih. Na začetku 20. stoletja
je neki posestnik opravil golosek in bila je izražena bojazen, da Golovec vrne
v prejšnje stanje. Med drvarji na črno
so bili večinoma ženske in otroci. Leta 1906 so pripadniki 17. pešpolka na
zasebnem zemljišču brez dovoljenja pulili mlada drevesa za nasade pri
vojašnici. Leta 1920 je Slovenski narod opozoril na slabo stanje privatnih
gozdov na Golovcu in Rožniku, ki sta jih uničevala nelegalna sečnja in
pretirana izraba stelje s strani lastnikov samih. Leta 1938 je Slovenski narod
ob gradnji novih hiš in širjenju ceste na Golovec ob Hradeckega cesti opozoril,
da ni jasne meje, do kam se mesto lahko širi, kar lahko pomeni počasno uničenje
gozda. Po letu 1941 so bili nekateri gozdovi močno izsekani, posebej na
Golovcu, Rožniku na Bokalcah. Občinski svet je leta 1933 sklenil, da se izvaja
načelo nezazidljivosti Golovca, grajskega griča in Rožnika. Leta 1934 je na
predlog prof. Plečnika mestna občina v sporazumu z bansko upravo zaščitila
Golovec, grajski grič in Rožnik pred gradnjo in nedovoljenim sekanjem z izjemo
del mestne vrtnarije, ki je delovala po Plečnikovih navodilih. Leta 1939 je bil
Golovec zaščiten pred gradnjo razen vznožja vzdolž Hradeckega ceste, Dolenjske
ceste, odobrene parcelacije v Rakovniku, ob cesti na Orle in že zazidanih
parcel.
Onesnaževanje
V osemdesetih letih dvajsetega stoletja je bil omenjen
problem velikega števila divjih smetišč. Civilna iniciativa je leta 2008
nasprotovala načrtom gradnje ceste med Štepanjo vasjo in Rudnikom, ki bi z
obliko črke Y obkolila naselje Na gmajni in presekala zelene površine na
Golovcu. V ta namen je vzpostavila spletno stran in zbirala podpise podpore
predlogu ceste, ki bi potekala skozi predor od križišča Kajuhove z Litijsko
cesto do Rudnika. Pohodniki se v izogib gneči odločajo za brezpotja, s čimer
prispevajo k t. i. pótni eroziji, načeta pot pa privabi še več ljudi. Zaradi
tega je na Golovcu veliko poti, ki so si tudi zelo blizu. Problem predstavlja
tudi spuščanje psov, saj si tudi ti radi izberejo neokrnjen teren in tako
prispevajo k uničevanju vegetacije in sekanju življenjskega prostora živali, ki
si želijo imeti mir in se zato umikajo v bolj oddaljene dele gozda. Okolje je
torej tam, kjer se ljudje rekreirajo, bolj okrnjeno. Golovec je v primerjavi z
Rožnikom in grajskim gričem videti manj onesnažen zaradi večje površine, manjše
gostote rekreativcev na vsakem delu vzpetine in večje oddaljenosti od centra
Ljubljane. Ob obnovi opreme leta 2021 je ljubljanska občina izrazila željo, da
obiskovalci na novih klopeh in mizah, ki stojijo na Poti spominov in tovarištva
ter drugod, ne bi izvajali športnih aktivnosti, ker povzročajo umazanijo in
tako odvračajo ljudi od uporabe.
Lastništvo in upravljanje zemljišč
Leta 1858 je Ljubljana s prodajo Golovca po delih skušala
rešiti finančne težave. Na to so se pritožili nekateri posestniki iz Poljan in
Štepanove vasi. Mestni ekonomist Podkrajšek jim je oporekal z dokumentom s
podpisom Karla VI. z 29. novembra 1725. Danes imata 14 odstotkov v lasti Mestna
občina Ljubljana in država, ostalo pa 450 lastnikov in solastnikov (po drugih
podatkih 361 lastnikov in 848 solastnikov). Zaradi majhnih parcel in
nepovezanosti je gospodarjenje oteženo in premalo učinkovito.
Aktivnosti na prostem
Golovec po občinski anketi iz leta 2018 obiskujejo tekači,
pohodniki, sprehajalci psov, družine, kolesarji in kolesarji z downhill kolesi
ter vrtčevski otroci. Ob vznožju je fitnes na prostem. Kolesarjenje po
golovškem odseku Poti spominov in tovarištva je prepovedano. Na Golovcu sta dva
gorskokolesarska poligona. Urejanje poti za gorske kolesarje ovirata neustrezna
zakonodaja in razdrobljeno lastništvo. V bližini odcepa za observatorij je
pitnik. Leta 2014 so postavili novega. Leta 2021 je Mestna občina Ljubljana v
okviru evropskega projekta URBforDAN na Golovcu, ki je bil testno območje,
postavila informativne, označevalne in usmerjevalne table, lesene klopi, mize
in podesta ter več učnih točk (med njimi sta vitrina za predstavitev avtohtonih
drevesnih vrst na Golovcu in gozdni planetarij). Projekt je vreden 690.522
evrov, Evropska unija je prispevala 586.943,86 evrov.
Gozdna učna pot Golovec
Krožna pot je dolga približno kilometer in pol ter ima 10
stojišč. Logotip veverice je bil izbran na natečaju. Najbližje izhodišče so
Poljane. Pripravili so jo učenci in učitelji Osnovne šole Poljane v sodelovanju
z Zavodom za gozdove, ljubljansko občino in Ministrstvom za šolstvo, znanost in
šport (pridobitev dovoljenj in materiala za postavitev označevalnih in začetne
panoramske table, načrtovanje poti). Izdelali so spletno stran, delovni zvezek
in zgibanko. Vsebinski del je pripravil biološki krožek, nekaj gradiva pa so
pripravili tudi pri pouku geografije. Pri tehničnem pouku so izdelali
označevalne table z logotipom poti. Pri izdelavi spletne strani so preizkušali
učni načrt pouka računalništva za devetletko.
Zimski športi
Teren do Orel je bil označen kot primeren za smučarje
začetnike. Leta 1924 je Turistovski klub Skala na Golovcu organiziral smučarsko
tekmo za najmlajše. Smučarski klub Športnega društva Krim z Rudnika je prvi
smuk organiziral leta 1935. Smučanje je bilo dovoljeno le izven urejenih
sprehajališč in pod pogojem, da se ne uničuje rastlinja. Pred 2. svetovno vojno je SK Korotan večkrat
organiziral smuk z vrha Golovca proti rakovniškim jezercem. Proga je bila dolga
približno 1 km. Pred 2. svetovno vojno sta bili pod Golovcem zgrajeni dve
skakalnici. Prvo od njih je leta 1931 postavila »Ljubljana« na Rakovniku in je
dovoljevala skoke do 25 metrov. Za Žerjavcovim bajerjem je leta 1994 še stala
ena. Na zaton zimskih dejavnosti so vplivale suhe in mile zime.
Poti, ceste in obeležja
V smeri sever - jugozahod, preko Črnega hriba (443 m), sta
speljana Pot spominov in tovarištva ter vozna makadamska cesta London - Spodnja
Hrušica. V smeri zahod - vzhod, preko Mazovnika in Črnega hriba, potekata
Jakobova pot in Slovenska turnokolesarska pot. Med Rakovnikom in Zgornjo
Hrušico poteka Srčna pot. Preko Mazovnika se je mogoče po pešpoti ali gozdni
cesti podati vzhodno, do vasi Orle. Leta 1935 so salezijanci z donatorji
postavili drugi evharistični križ, ki je bil visok 15 metrov in je stal nad rakovniško
cerkvijo. Blagoslovil ga je ravnatelj salezijanskega zavoda. Oba sta bila
razsvetljena z žarnicami.
Dostop
Na Golovec vodi veliko poti. S severne strani se lahko nanj
odpravimo iz Štepanjskega naselja (mestne avtobusne linije št. 5, 9, 13),
Hrušice ali Bizovika (mestna avtobusna linija št. 24), z južne strani pa iz
Rakovnika ali Rudnika (mestne avtobusne linije št. 3, N3, 3B, N3B in
integrirana linija 3G). Najbližje izhodišče iz centra mesta so Poljane na
zahodni strani vzpetine. Tu Golovec ločita od mesta Gruberjev kanal, preko
katerega vodijo dva mostova in Hradeckega cesta. Od nje se odcepi Pot na
Golovec, ki po slabem kilometru konča pri observatoriju. Ljubljanska občina je
postavila zapornici na Rakovniku ob Poti k ribniku ter na začetku gozdne ceste
v dolino Konjščica, ki se nahaja med Zadvorskim in Dobrunjskim hribom.
Obiskovalce želi odvrniti od prihoda z avtomobilom, saj meni, da je Golovec
primerno dostopen z mestnimi avtobusi in kolesi.
V medijih
Ljubljanski župan in poslovnež Zoran Janković v svojih
nastopih rad ponavlja zgodbe o sprehodih po Golovcu.
POT SPOMINOV IN TOVARIŠTVA
Pot spominov in tovarištva (kratica PST ali POT), tudi Pot ob
žici, je 32,5 km dolga pot okrog Ljubljane. Speljana je po trasi bodeče žice,
ki je med 2. svetovno vojno (med 23. februarjem 1942 in 26. majem 1945
omejevala mesto.
Potek poti
Pot poteka skozi mestne četrti, ki obkrožajo središče
Ljubljane. Začetek poti je prepuščen individualni odločitvi. Če začnemo na
kontrolni točki št.1 (četrtna skupnost Vič) in v smeri urinega kazalca
obkrožimo mesto, nas pot najprej pelje okrog hriba Rožnik, skozi Koseze in
Šiško, Bežigrad, mimo Gramozne jame skozi pokopališče Žale, med stanovanjskimi
bloki v Novih Jaršah, vzdolž Ljubljanske obvoznice do reke Ljubljanice (Polje),
ob robu Fužin in Bizovika in čez hrib Golovec na Ljubljansko barje, kjer preko
mestnih predelov Galjevica, Ilovica, Murgle in Mestni log sklenemo pot na Viču.
Ob poti stojita 102 spominska kamna, katerih postavitev so
financirala različna ljubljanska podjetja, delovne organizacije, šole. Na
krajih, kjer pot sekajo mestne vpadnice, stoji 6 večjih spomenikov. V času
vojne je bil obseg mesta manjši, zato zdaj del poti poteka skozi stanovanjska
naselja. Izven naseljenih področij je peščena pot speljana skozi drevorede,
prečka pa tudi hrib Golovec. Na več mestih so zasajene skupine 88-ih dreves, ki
nosijo ime »Drevored v spomin na tovariša Tita« (Tito je živel 88 let). Pot
spominov in tovarištva je izjemna mestna infrastruktura, ki omogoča prebivalcem
letno in zimsko rekreacijo, saj so v času snežne odeje na nenaseljenih
področjih urejene tekaške steze.
Zgodovina
Okupacija Ljubljane zaseda v zgodovini evropskih prestolnic
posebno mesto, saj je bilo le malo naselij popolnoma okupiranih in tako rekoč
spremenjenih v koncentracijsko taborišče. Žico je napeljala Italijanska
kopenska vojska, mesto pa je ločevala od zaledja 1171 dni. Navkljub temu so po
skrivnih prehodih pod žico prehajali ranjenci, partizani oziroma prebivalci, ki
niso imeli dovoljenja za prehod te meje. Zato je po vojni postala simbol
kljubovanja in upora okupatorju.
Fortifikacija
Samo utrjevanje Ljubljane se je začelo 22. februarja 1942
zvečer na ukaz Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino Emilia Graziola in
poveljnika 11. armadnega korpusa generala Maria Robottija. Prvotna gradnja, ki
je bila začasna (bodeča žica, koli,...), je bila končana naslednjega dne ob
14.00 uri. Tega dne, 23. februarja, je Grazioli izdal še Prepoved izhoda iz
mesta Ljubljane; s tem ukazom je omejil prihod in izhod na 11 cestnih prehodov
(t. i. blokov), katere so lahko prečkale le osebe z dovoljenjem Komisariata.
24. februarja pa so sprožili prvo racijo v mestu, ki je trajala do 15. marca
1942 na različnih delih Ljubljane. Zaradi nekaterih porazov v maju 1942 je
general Robotti 11. maja imenoval Posebno komisijo za zgraditev utrjenega zidu
okoli Ljubljane, ki naj bi opravila pregled obstoječe infrastrukture in
predlagala oz. načrtovala izgraditev nove. Ta fortifikacija je imela več
namenov: obramba Ljubljane pred zunanjim napadom, obramba Ljubljane pred
notranjim napadom, osamitev močnega odporniškega gibanja v mestu in prekinitev
stikov med mestom, pomembnim logističnim in rekrutnim centrom ter okolico.
Komisija je tako opravila svoje delo in začeli so se popravki. Na nekaterih
odsekih so povečali obseg obroča, tako da je zajela tudi celotna naselja oz.
območja (npr. Ljubljanske Žale), ki so bila do takrat izven obroča. Začeli so
gradnjo bunkerjev, povečali število bodeče žice, zasedli oz. izselili nekatere
okoliške hiše pri obroču (nekatere zaradi suma sodelovanja pri nelegalnem
prehodu obroča, nekatere pa zaradi potrebe posadk na obroču so tako zasedli 12
hiš). Napeljali so telefonsko in električno omrežje, posekali gozdne površine
ob žici,... Istočasno so 24. junija začeli drugo večjo preiskavo, ki je trajala
do 1. julija (2858 meščanov so zaprli). 19. julija je general Robotti imenoval
novo komisijo in ukazal hitrejše utrjevanje Ljubljane. Popolnoma so izselili še
42 hiš, postavili so španske jezdece, stražnice,... in razglasili policijsko
uro. Septembra 1942 so sprožili še tretje utrjevanje žice, po napadu Tomšičeve
brigade na Vevče. Končni rezultat je bil sledeč: 29.663 m dolgi obroč je bil
širok med 5 in 8 m ter visok do 2 m. V sestavi obroča je bilo 69 večjih
bunkerjev, 11 izpostavljenih, 53 manjših in 73 notranjih bunkerjev; skupaj 206.
Obroč je opravljal svojo funkcijo tudi pod osvoboditveno oblastjo Narodne
vlade, vse do 26. maja 1945, na dan ko je v Ljubljano prišel Josip Broz Tito.
Prireditve
Tradicionalni pohodi po nekdanji trasi žice potekajo od leta
1946 dalje. Ko so leta 1957 v Ljubljani pripravljali prvi slovenski festival
telesne kulture, so okrajni odbori Zveze borcev NOB predlagali, da bi se v
okviru festivala organiziral partizanski pohod ob žici okupirane Ljubljane.
Prvi pohod se je odvil v sklopu festivala telesne kulture 23. junija 1957. Prve
ureditve in oznake poteka trase so nastale že leta 1959, ko so postavili prve
spomenike. Leta 1972 so načrtovali ureditev peščenih poti z drevoredi. Celotna
ureditev te poti se je končala leta 1985 ko je Mestna občina Ljubljana na
40-obletnico osvoboditve, 9. maja, otvorila pešpot. V času Jugoslavije je bila
udeležba vsakoletnega pohoda obvezna za vse ljubljanske šolarje, študente in
delavce, ki so praviloma naredili živi obroč okrog mesta tako, da so se prijeli
za roke. Po nastanku samostojne Republike Slovenije je postala udeležba na
pohodu večinoma neobvezna, kljub temu pa se številni prebivalci odločijo za to
pot, v nekaterih šolah pa je del obveznih športnih vsebin. Nekatere politične
sile predlagajo novo ime Zeleni obroč, ki ima manjšo zgodovinsko konotacijo in
je bolj nevtralno glede na dejstvo, da so nekateri prebivalci mesta sodelovali
z okupatorjem. V času pohoda ob žici poteka tudi tekmovanje Tek trojk oz.
»Trojke« – 29- ali 12,5- kilometrski tek po PST. Nekateri posamezni
zgodovinarji, npr. Jurij Pavel Emeršič, povezuje tek trojk z likvidacijami
varnostno-obveščevalne službe v letih 1941 in 1942, ki so bile organizirane v
trojkah. Namesto osvoboditve naj bi torej trojke poveličevale nasilje
enostrankarskega komunističnega sistema. Zgodba nima realne osnove, saj so
ekipe prvih nekaj let tekle po trasi z nahrbtniki in puškami, kar nima nobene
povezave z ilegalci in njihovo opremo. Kasneje so ekipe tekačev nastopale brez
orožja, kar se nadaljuje do danes.
Prireditev praviloma traja 3 dni, vsakoletne datume pa
določajo dnevi četrtek, petek in sobota pred 9. majem. 1. dan je pohod
organiziran za ljubljanske vrtce, 2. dan za šolarje in 3. dan za občane.
Udeleženci pohoda prejmejo papirnato zloženko, pri obisku vsake od osmih
kontrolnih točk pa nanjo dobijo žig in podatek o času obiska. Prireditev poteka
med 6. in 17. uro, potem se kontrolne točke zaprejo. Kdor prehodi celoten obroč
in zbere vse kontrolne žige, prejme medaljo.
Kontrolne točke
križišče Tržaške ceste pri zgradbi Agrotehnike
Koseški bajer
križišče Dunajske in Tolstojeve ceste (pri AMZS)
Šmartinska cesta pri nakupovalnem središču BTC
Polje; Zaloška cesta
Grad Fužine
Kontrolna točka Golovec
križišče Dolenjske ceste in Peruzzijeve ulice
gostišče Livada ob Ljubljanici (Trnovo)
Kontrolni kartonček PST z žigi in medaljo
Priznanja
za enkratno prehojeno pot: bronasta medalja
za petkratno prehojeno pot: srebrna medalja
za desetkratno prehojeno pot: zlata medalja
Vir: Wikipedia
Ni komentarjev:
Objavite komentar