Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Romunija

Petek večer je in prtljaga za devetdnevno potovanje Velika tura po Romuniji je pripravljena.

Nekaj minut pred deseto krenem proti Avtobusni postaji Sevnica, da z ropotanjem koleščkov na kovčku ne bi budila tistih, ki so v našem naselju že šli spat. Ob pol enajstih naj bi nas avtobus Mirttoursa z Blance pobral v Sevnici. Imamo res srečo, da je prevoznik za agencijo Sajko Turizem iz našega konca in nam ni treba v Celje ali Ljubljano. Tončka iz Krškega je vstopila na avtobus na Blanci, šest nas vstopi v Sevnici, Marija iz Laškega, ki je tudi v naši skupinici "vandrovcev", pa v Celju. Avtobus pa ni kar tako: to je čisto novo Setra, ki so jo kupili pred manj kot štirinajst dnevi. Šofer Dejan Budič me razveseli še z nečim: moj sedež je točno nasproti zadnjih vrat, kar je meni najljubše. Varno in udobno se vozimo do Ljubljane, potnike in potnice poberemo še v Celju, Slovenski Bistrici in Mariboru, pridruži pa se nam še vodnik Dejan Marentič. Za nujne zadeve ustavimo na meji (Pince), potem pa malo dremamo, malo spimo, vmes se na Madžarskem okrog šestih zamenjata šoferja: odslej volan vrti Igor Krevelj.

Sončni žarki nas razveselijo, ko se ustavimo na madžarskem postajališču in ugotovimo, da je v tej državi vse mogoče plačati s kartico - tudi stranišče. Stane 200 forintov (okrog 50 centov), gotovine pa ne jemljejo vsi avtomati. Glede kave ni nobenega problema, šofer jo prijazno kuha ob vsakem postanku, ne vem, kdaj uspe iti na stranišče. Sicer pa se na ekranih pojavi lično oblikovano prijazno opozorilo, naj bi bili na avtobusu privezani, na njem naj ne bi jedli in pili, lahko pa dobimo kavo (en evro), vodo (evro in pol), fanto in coca-colo (dva evra), malo pivo (dva evra in pol) za lepo in prijetno potovanje. Sicer pa so sedeži udobni, zračenje v redu, za vsaka dva sedeža je na voljo tudi vtičnica za polnjenje mobitela. Na prvi šipi je oznaka agencije Sajko Turizem in premikajoči se napis z naslovom potovanja. Svetovno!

Vodnika naprosim, da bi v verzih poročala, kako smo se vozili do njegovega prihoda, dve kitici tudi zapojemo.

S ta novo zdaj Setro gremo na pot, Mirttours nas z Blance vozi povsod.

Spreten šofer naš vrti nam volan, s ta boljšim vodnikom v nov lepi dan.

Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine,

v Romunijo, kam drugam, hitro se odloči, kam. (Melodija: Gremo v Kamnik)

Povprek čez Madžarsko in potlej naprej, vesela je družba naša, juhej!

Na nebu oblaki in veter v laseh, v srcih pa naših radost in smeh. Gremo …

Šoferja zelo skrbi moja varnost: na sedežu naj bi bila privezana, kasneje, ko vodniku povem, da imam še eno kitico, mi pride povedat, da šofer ne dovoli, da prihajam k mikrofonu. Tudi prav, če gre za varnost in je to edini razlog.

Pokrajina, ki drsi mimo nas, nam kaže od suše drevesa in grmovje, koruzo, ki je omagala na pol višine, nekaj njiv je že zoranih, bliže meji opazimo topole, zrele sončnice in sadovnjake jablan. Vodnik nam opiše glavne značilnosti madžarske države, njene znamenitosti in možnosti za turiste. Ob cesti vidimo prodajo sadja in zelenjave, tudi paprike, ki so jo sem konec 15. stoletja prinesli Turki. Malo pred mejo je področje, kjer je nekdaj živelo precej številno judovsko prebivalstvo, okoli 1.500 so jih leta 1944 Nemci odpeljali v Auschwitz. Med njimi je v Mátészalki živel krojač Emanuel Schwarz, ki je z ženo odšel v Združene države Amerike, tam dobil sina Bernarda. Po vojaški karieri v drugi svetovni vojni je ta zaplul v filmske vode in postal Tony Curtis. Njegova hči je financirala izgradnjo sinagoge in spominskega centra v Mátészalki.

Ob pol dvanajstih smo na meji med Madžarsko in Romunijo in čas prestavimo za eno uro naprej. Madžari se nič ne poslovijo od nas, na romunski strani pa dežurata dva uslužbenca v posebnem vozilu, eden pride na avtobus, vsakega dolgo gleda v oči, pobere dokumente (potne liste ali osebne izkaznice) in jih odnese. Čez približno dvajset minut jih dobimo nazaj in lahko nadaljujemo pot. Prej pa še zamenjamo denar: za en evro dobimo okrog pet novih levov.

Vodnik Dejan nam takoj začne predstavljati raznolikost države, po kateri potujemo in poudarja razliko med severom in jugom. Kot država - celota se pojavlja šele od druge polovice 19. stoletja, pred tem so bile tu različne pokrajine: Vlaška, Moldavija, Transilvanija. Danes je to članica Evropske Unije, velika za 12 Slovenij (239 tisoč kvadratnih kilometrov). Meji na Madžarsko, Srbijo, Bolgarijo, Ukrajino, Moldavijo. Na meji Romunije z Madžarsko teče reka Tisa, ki izvira v Ukrajini, potem skozi Madžarsko in se v Srbiji izliva v Donavo. Po ravnini teče počasi cik-cak in je bila v osnovi dolga 1.400 kilometrov, danes le dobrih 960 kilometrov, ker so v 19. stoletju s kasnejšimi popravki zregulirali tok reke s kanali za namakanje in ni več hudih težav s poplavami. Ob tem se spomnemo prekopa Donava - Tisa - Donava v Srbiji. Romuni so več ali manj Slovani, romunski jezik pa ni slovanski, je romanski in teh se tudi lahko hitro naučijo zaradi skupnih osnov.

V Romuniji živijo tudi Romi, ki jih mi srečujemo na naših postajališčih na avtocesti, ampak to ni slika Romunije. Tudi imeni nimata skupne osnove: Romi - Indija, Romunija po Rimljanih. Vozimo se mimo velikega mesta Satu Mare (109 tisoč prebivalcev), vozimo se pa tudi po slikovitih naseljih z vodnimi stolpi, posebnost je napeljava: na vsakem drogu je tudi po 18 žic in najmanj trije zvitki dodatnih žic. Ogledi tradicionalne Romunije v regiji Maramureş ("Kamen v močvirju ali obali") so na razdalji okrog 60 kilometrov. Kot, da se je tu čas ustavil pred 80, 90 leti in to daje poseben pečat, dušo sami pokrajini. Hribi in grički - narava ima kaj ponuditi pohodnikom. Gozdovi (okoli 30 procentov poraslosti, največ na severu) so in še vedno nudijo dosti lesa za gradbeništvo: lesene hiše, cerkve, vrata, ograje ... Za cerkve je razlog tudi ta, da Habsburžani, ki so bili katoliki, niso pravoslavcem dovolili, da bi gradili cerkve iz kamna, zato so uporabili les.

Naš prvi postanek pa je v naselju Negrești-Oaș, kjer obiščemo muzej na prostem (Muzeul satului oșenesc). Ustanovili so ga leta 1963 in ga še dopolnjujejo. Na travniku, ki se rahlo spušča, je nanizanih okrog 20 s travo pokritih stavb s področja Țara Oașului iz 18. in 19. stoletja. V nekaterih so prikazane noše, stari predmeti, žganjekuha za njihovo slivovko (tuică - "tujka", ki nam kasneje ne ostane tujka), lončarstvo, kovaštvo ... Romuni so v svetovnem vrhu po pridelavi sliv (lani 600 tisoč ton). Še posebno zanimiv je posebne vrste mlin, kjer nas prijazno domačin slika samo osemkrat, imajo pa tudi posebno pokrito uto - plesni paviljon, kjer doživimo poroko. Ženin in nevesta sta zelo elegantna, tudi svatje nič ne zaostajajo, prinašajo pa ogromne šopke rož. Seveda ne manjka lesena cerkvica, pokrita s skodlami, katere vhod je ozek (da ne bi kdo s sabo pripeljal vraga) in nizek, da se v ponižnosti prikloniš. Jaz se ne dovolj in imam potem buško na glavi še po potovanju kot zastonjski spominek. Na travniku je tudi veliko sadnih dreves z zrelim sadjem, zlasti slastna so rdeča jabolka (preverjeno!). Vse skupaj je ograjeno s posebno ograjo iz masivnega hrastovega lesa, vstopimo pa skozi značilna lesena vrata tega področja (vraniță cu bo). Čeprav masivna, se z lahkoto odpirajo in zapirajo, celotna konstrukcija pa v ravnovesju počiva na hlodu, zakopanem v zemljo. Imajo vdelane tudi simbole, recimo sonce kot vir toplote, energije in življenja, prepletena vrv kot simbol večnosti. Nekatera vrata pripovedujejo celo družinsko zgodbo.

Romunija ima kar nekaj avtocest, pa tudi regionalne niso slabe. Po njih pot nadaljujemo skozi slikovite vasi v okviru zelenja, preko nižjih hribčkov s sadovnjaki, pogosto smo le okrog kilometer oddaljeni od Ukrajine. Mobitele nastavimo na letalski način, da ne bi lovili njihovega signala, kar bi nas prenos podatkov lahko drago stal. Sicer pa tam namesto alarma predvajajo domoljubne pesmi, nekaj pa je tudi prebegov v Romunijo. Po ovinkih se vzpnemo na prelaz Huta (590 metrov nadmorske višine) v pogorju Oaș, tu so velike površine listnatega gozda, tudi medvedi. Ni se jih treba bati: stečeš stran in se potrudiš, da si hitrejši kot tvoj kolega - pravi naš vodnik. Preko prelaza spomladi pastirji na pašnike pripeljejo ovce, tu se prosto pasejo in jeseni jih spet odpeljejo v dolino. Nadmorska višina pašnikov je okrog 920 metrov. Pred hišami v vaseh vidimo lepo oblikovane lesene vhode, tu in tam kakšno vprego, pa tudi čebelje panje.

Sledi ogled kraja Săpânța z "veselim pokopališčem": Cimitirul Vesel. Ob slikoviti cerkvi so nanizani leseni nagrobniki svetlo modre barve (baje ta odganja mrčes) in poslikavami ter zabavnim opisi pokojnih: Bil je dober človek, ampak slab električar (ubila ga je elektrika). Bog sprejmi mojo ženo s takšnim veseljem, kot sem ti jo jaz oddal. Prosim, bodite tiho: tukaj leži moja tašča, nočem, da jo zbudite in se vrne nazaj. To so lokalne zgodbe, ki so jih domačini poznali. Pokopališče je na listi "Sedem čudes Romunije", ideja o njem pa je stara že skoraj sto let - od leta 1935 naprej. Takrat se je duhovnik s tesarjem (Stan Ion Pătraș) dogovoril za posebne vrste spomenik zanj: meter in pol hrastov spomenik s križem in majhno strešico na vrhu. Uporabil je veliko barv, najbolj pa je izstopala modra barva. Do svoje smrti leta 1977 je izdelal okrog 700 nagrobnikov, zdaj tradicijo nadaljuje njegov vajenec. Cerkev je polna barv in poslikav. V naselju je veliko lokalov, eden ima celo ime Blanca, in cela vrsta stojnic z domačimi pridelki in izdelki. Marija naju s Tončko časti z vinom: želimo rdeče, dobimo pa belo; naročimo en deci, v kozarcu ga je dva deci, je pa zelo dobro (12 levov - dva evra 40 centov stane en kozarec).

Vodnik in šofer se odločita še za dodatek k programu: obiščemo samostan Săpânța-Peri, kjer šest nun še danes prevaja verske knjige v romunščino. Prvotno je samostan iz 14. stoletja stal v Ukrajini, uničen je bil konec 18. stoletja. Samostanski kompleks so v kraju Săpânța končali leta 1997, cerkev leta 1998 in 2003 in v Maramureş stilu so jo prvotno prevlekli z osem in pol kilogrami zlata, sedem metrov visoki križ pa s štirimi kilogrami zlata. 78 metrov visoki stolp je viden pet kilometrov daleč - tudi romunskim področjem, ki so zdaj pod Ukrajino. Cerkev je tretja najvišja med cerkvenimi stavbami v Romuniji. Občudujemo lepo urejeno okolico: iz lesa pletene ograjice in cvetje. V cerkvi pa nas preseneti nuna z lepo zapeto - verjetno molitvijo.

Prespat se zapeljemo v Hotel Iza v kraju Sighetu Marmației, ki je novejša in moderna zgradba; v veliki dvorani za prireditve gosti tudi poroke. Tudi tokrat je vhod svečano okrašen, pa ne zaradi nas. Hitro dobimo kartice za sobe, ki so lepe - z balkonom in bogato opremljene (televizor, hladilnik, tuš, fen ...), WIFI je hiter. Večerjamo ob pol osmih: počakajo nas bogati narezki, ki jih ne moremo pojesti, toliko je vsega. Sledi zrezek z jajcem in pečenim krompirjem s sirom, za sladico pa krof na večjem krofu s smetano in marmelado. Ubijalsko! Za deci vina plačamo 20 levov (štiri evre). Zaslužen počitek ob pol enajstih, natančno 24 ur po odhodu na pot. Sicer pa je kraj, kjer je hotel, znan po nekdanjem zloglasnem zaporu za nasprotnike komunističnega režima, v katerem je zdaj muzej.