Zbudim se ob šestih, ob sedmih vadimo na ploščadi ob vhodu v hotel in obenem nadziramo pospravljanje okraskov od sinočnje ohceti. Samopostrežni zajtrk ob pol osmih nudi res veliko izbiro jedi in pijač. Petnajst pred deveto se odpeljemo na oglede. Naš prvi cilj je mestece Budești z okrog tri tisoč prebivalci in leseno cerkvijo svetega Nikolaja iz 17. stoletja. Po pokopališču se povzpnemo do nje in si ogledamo bogato poslikano notranjost. Po lepo urejeni glavni ulici se sprehodimo mimo gimnazije, z rožami okrašenih hiš do novejše pravoslavne cerkve. Nedelja je in ljudje v manjših skupinah odhajajo v cerkev: ženske v širokih pisanih krilih do kolen (tudi mlajše), jopicah in slikovitih rutah, moški pa v oblekah in malimi slamniki na glavah. Molitve in ubrano petje prenašajo po ozvočenju in se slišijo v najmanj pol vasi, verniki in vernice pa prihajajo in odhajajo brez pravega časa in reda. Malo nas blagoslovi nekaj kapelj dežja.
Vozimo se naprej po zeleni pokrajini med manjšimi hribi ob reki Izi. Mimo Samostana Bârsana naj bi se samo peljali, pa se vodnik preudarno odloči za daljši postanek in ogled čudovitega samostanskega kompleksa. Eden najbolj znanih in slikovitih lesenih samostanov v Romuniji je zgrajen v tradicionalnem maramureškem stilu iz hrastovega in smrekovega lesa (brez kovinskih žebljev). Na prvotnem mestu starega samostana iz leta 1390 so leta 1993 začeli graditi popolnoma nov kompleks. Glavna cerkev (Zbor dvanajstih apostolov): z višino stolpa kar 57 metrov je bila dolgo časa ena najvišjih lesenih struktur v Evropi; ločeni zvonik je visok 50 metrov. Kompleks vključuje tudi kapelo, poletni oltar, hiše, delavnice (kjer 60 nun ustvarja ikone na steklu, rezbarije in tekstil) ter muzej. Vmes pa trate in grede s pisanimi nasadi rož. Na poletnem oltarju potekajo molitve, ljudje pa se mirno sprehajajo okrog ali stoje prisluhnejo. V cerkvi se marsikdo pokloni bogu kleče, pred njo pa stoji vrsta mladih v narodnih nošah, s katerimi se tudi slikamo. Ob parkirišču v kioskih ponujajo spominke, pijače in prigrizke. Alenka nas okrepi s kavo in kondenziranim mlekom.
Zdaj se vozimo po višjih hribih, gozdovi imajo vse več iglavcev, ob tem vodnik predstavi problem ilegalnega poseka. Na manjših postajališčih stojijo pokrite utice z mizami in klopmi, na prelazu pa samostan s cerkvijo. Med gozdovi so razložena smučišča. Pri postanku za stranišče se seznanjamo z avtomatom, ki sprejema dva leva (manj kot pol evra) ali reagira na kartico. Potem pa moraš pritisniti na rdeči gumb za vstop, ob izstopu pa zelenega. Kar kompliciran sistem! Preko manjšega prelaza se spustimo v dolino, po kateri poteka dvotirna elektrificirana železnica, sicer pa smo drugod videli veliko opuščenih tirov. Še naprej nas vodi pot med hribčki in skozi vasi s hišami raznolike arhitekture.
Področje Samostana Voroneț je polno lepot: čudovita cerkev iz 15. stoletja, ki je poslikana zunaj in znotraj in z veliko mero okusa urejena okolica z vrtnicami, grmički, umetelno razporejenim peskom. Pred njim pa cela ulica stojnic, kjer smo si napasli oči, tudi kaj kupili, se okrepili s pijačo alikakšno poslastico.
Danes spimo v Hotelu Aldi v mestu Gura Humorului: novejša zgradba, vendar brez dvigala. Soba ima vse, kar potrebujemo, tudi tu je pripravljeno za vsako pol litra vode, raztegnjen pa je tudi kavč, če bi hotele še koga gostiti. Večerja je spet obilna: sirni namaz s feferoni, okusna juha z zelenjavo in jetrnimi cmočki, dva s sirom in salamo nadevana kosa mesa, riž in zelenjava, za posladek pa krof z luknjo, pokrit s smetano in prelivom. Malo pred deseto se prileže postelja.
Video:

Ni komentarjev:
Objavite komentar