Drobne dežne kaplje osvežujejo Ponedeljkovo skupino Planinskega društva Lisca Sevnica, ki se ob sedmih zbira pri rondoju. Osem nas je danes in z dvema avtomobiloma se po Mirenski dolini popeljemo do Mokronoga in naprej v Trebelno. Še v avto se ne moremo odločiti, ali zunaj dežuje ali sneži. Tako je potem še skoraj tri ure na poti: dež se meša s snegom, k sreči pa ni vetra in pretiranega mraza.
Parkiramo pri gasilskem domu in se odpravimo na pot, ki nas bo krožno vodila preko Vrha pri Trebelnem nazaj na izhodišče.
Na vrtu ene izmed hiš nas razveselijo rumeni cvetovi krokosov in jaric, pomladi pa se kasneje v gozdu veselita tudi žanjevec in navadni volčin.
Na gozdni jasi se ustavimo pri obeležju v spomin na dogodek 2. 9. 1942, ko je bila tu ustanovljena slovenska narodnoosvobodilna brigada Matije Gubca. V bližini je tudi koča Gubčeve brigade.
Spustimo se v dolino, kjer se stekajo potočki, potem pa spet dvigamo po cesti mimo odcepa do Žegnanega studenca.
Na križiščih nas čudi veliko število smerokazov, saj je na hribčkih in v dolinah okoli Trebelnega res veliko vasi in zaselkov.
Drugo sliko je posnel Vinko Šeško.
Vrh pri Trebelnem nas sprejme z vetrom in verjamemo, da je od tu lep razgled, kadar je lepše vreme, danes pa se naš pogled kaj hitro ustavi ob megli in oblakih. Večini so to neznani kraji, šele pri Gorenjem Zabukovju se spomnimo, da smo tod že hodili na Debenec.
Na robu gozda stoji spomenik Mokronoški partizanski četi. Proti Dolenjemu Zabukovju vodi cesta nekaj časa po ravnem, ob njej stoji kapelica, lovci pa so si tu postavili tudi prežo.
V samem naselju se razveselimo lepo ohranjene stare hiše, ki je še vedno krita s slamo. In že smo nazaj v Trebelnem.
Okrog cerkve Svetega Križa se stiskajo obnovljene hiše, pri katerih so ohranili stare kamnite podboje, pri barvah fasad pa se lastniki niso preveč uskladili.
Župna cerkev izvira iz leta 1780 in veliko srečo imamo, da se ravno pripelje gospod župnik, ki nam omogoči ogled notranjosti.
Pri gasilskem domu je velika gneča traktorjev, ki smo jih že prej videvali na različnih cestah, izgleda, da imajo tehnični pregled. Komaj se z avtomobiloma izvlečemo s parkirišča in tudi v lokalu ni kaj dosti prostora, zato se za kavo in druge osvežilne napitke odločimo v Mokronogu.
Nadihali smo se svežega zraka, pomladili kožo na vlagi, se naklepetali ..., kaj hočemo še več.
Video:
4 komentarji:
zelo zanimivo in vsa čas vam da ste šli v takem vremenu. Ste res od sile. No midva sva šla samo do jezera in nazaj...
Saj smo tudi mi hodili v glavnem po cestah in trdih poteh kakšni dve uri in pol. Važno pa je, da smo vsaj malo hodili, kajne?
Tako je,ni važno kako je vreme, kako daleč se gre samo da se človek razgiblje,
pa da ohrani kondicijo. Midva sva danes šla čez celo mesto in potem okoli mesta nazaj.
Je pa zanimivo, koliko se spreminja naša okolica, če je nekaj časa ne obiščeš. Želim ti lep dan in teden..lp
Ko greš po isti poti iz druge strani, spet kaj novega odkriješ ... Le vztrajajmo pri hoji, dokler lahko! Veliko lepega na vajinih poteh!
Objavite komentar