Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Slatna: Mojstrana, Dovje, Kranjska Gora

Foto: Vinko Šeško.

Po vadbi in izdatnem zajtrku se večina odpravi preko meje na Planino Pecol, štirje, ki nimamo PCT pogojev pa ostanemo v Sloveniji. Trije načrtujejo vzpon visoko v gore, jaz pa se odločim za raziskovanje krajev v Zgornjesavski dolini.

Na križišču pri naselju Rateče mu spustijo s kombija in najprej se napotim v ta kraj s približno 650 prebivalci. Ulice so v mrzlem jutru (osem stopinj) še prazne,

le tu in tam kakšen raznašalec ali pridna gospodinja, ki zaliva rože.

Muzej Kajžnkova hiša je zaprt, pa tudi nikjer ne piše, kdaj ga je mogoče obiskati.

Sicer majhnen kraj ima kar dve cerkvi: Cerkev svetega Tomaža s pokopališčem, ki spada me najstarejše v Sloveniji,

na vzhodni strani pa stoji poznogotska Cerkev svetega Duha. Sicer pa se Rateče ponašajo z Rateškim rokopisom, ki je drugi najstarejši na slovenskem ozemlju.

V svet se odpirajo Rateče z zelo prometno cesto, po kateri vsako uro odpelje tudi avtobus v smeri Ljubljane. Jaz ujamem tistega deset minut čez osem in se odpeljem do Mojstrane. V Wikipedii lahko preberemo:

Razvoj naselja z okoli 1200 prebivalci je povezan s fužinarstvom in nahajališči železove rude v bližini, pa tudi s cementarno, ki je propadla po prvi svetovni vojni. Danes se prebivalci ukvarjajo z živinorejo, s poletnim planinskim pašništvom, ter z delom v domači kovinski, lesni in tekstilni industriji in na Jesenicah. V bližini je manjša hidroelektrarna. Pomemben je turizem, tu je osrednje izhodišče za vzpone v Julijce (doline Vrata, Krma in Kot) in Karavanke, poleg naselja je smučišče z vlečnico.

Nekaj časa uživam na klopci pri kapelici ob Savi, potem pa se napotim preko mosta po ponekod zelo ozki cesti med stare hiše

in mimo zanimivo urejenega hostela.

V središču kraja so lepo uredili prireditveni prostor z odrom, ličnimi hišicami in okolju prijaznim straniščem. V njem so se spomnili svojih znanih športnikov: smučarski skakalec Janez Polda, smučarja Jure Košir in Alenka Dovžan in športna plezalka Martina Čufar.

Vredno je obiskati Slovenski planinski muzej s stalnimi in občasnimi razstavami, zanimivimi postavitvami in interaktivnimi nalogami.

Pred zgradbo je postavljen še nekdanji bivak z opremo, kjer zvočni posnetek pričara vzdušje v tem prostorčku.

Zraven pa razstava krasnih posnetkov Moj Triglav.

Moj pogled pa pritegnejo tudi skale nad naseljem s ferato; za plezanje po dveh smereh si veliko ljudi izposoja opremo v Muzeju, meni pa uslužbenka zaupa, da se lahko na razgledišče Grančišče povzpnem po prijetni gozdni poti. Tako tudi napravim: traja sicer več od napovedanih dvajsetih minut, pa nič zato. Kar dobro je označena, le na ključnem odcepu v desno manjka puščica in je treba ravnati po logiki.

To naj bi bila pot, po kateri se tisti s ferate vrnejo nazaj v dolino. Malo čudno se mi zdi, da nikogar ne srečam, v bistvu prve srečam šele na vrhu. Razložijo mi, da je bil pri vzponu zastoj, ker so se v nizozemski družini otroci sredi poti uprli, da bi šli naprej.

Z obiskovalko s klopce občudujeva razgled in poklepetava, potem pa se po isti poti vrnem v dolino.

Na prireditvenem prostoru se malo odpočijem in malicam, potem pa odločim, da obiščem še Cerkev svetega Klemena, ki stoji zunaj naselja. Legenda pravi, da je cerkev nastala na mestu, kjer sta leta 868 prenočevala brata sveta Ciril in Metod, ko sta nesla relikvije papeža Klemena I v Rim. Sveti Ciril jih je našel leta 860 na Krimu. Spada pod dovško faro in je bila prvič omenjena leta 1689, potem pa doživela več dozidav in prenovitev.

Ko gledam Dovje na severu, se odločim, da je tudi vredno ogleda.

Vrnem se mimo smučišča in slikovite Šmercove hiše, potem pa preko Save, glavne ceste, mimo spomenika Jakobu Aljažu

naravnost k Cerkvi svetega Mihaela. Zgradili so jo v začetku 14. stoletja, arhitekturni slog pa je mešan, saj so cerkev skozi zgodovino velikokrat prezidali. Videti je sledi gotike, leta 1829 je bila prezidana v neorenesančnem slogu in pokrita s skodlami.

Na pokopališču poiščem grob Jakoba Aljaža, ki je kot župnik na Dovjem služboval od 1889 do svoje smrti leta 1927. Bil je tudi skladatelj (uglasbil je znan napev 'Oj Triglav moj dom'), pevec, zagret planinski delavec ter pobudnik gradnje številnih planinskih koč in poti. Bil je zagovornik slovenstva, narodni buditelj in je sodeloval pri ustanovitvi Slovenskega planinskega društva. Tu so pokopani tudi alpinist Klement Jug, smučarski skakalec Janez Polda, alpinist Zvone Kofter in mnogi drugi alpinisti (tudi iz tujine), ki so življenje izgubili v naših gorah.

Sprehodim se po kraju s približno 600 prebivalci,

ki me očara z lepo ohranjenimi starimi hišami (skoraj vsaka ima poslikavo in na keramični ploščici, kako se pri njej reče po domače), obnovljeno Ljudsko šolo, starinskim izgledom Gasilskega doma ...

Vrnem se h glavni cesti in na postajališču počakam na avtobus, ki sicer pelje v Rateče, jaz pa izstopim v Kranjski Gori (1500 prebivalcev), turističnem središču tega področja. V Turističnem informativnem centru sprašujem, kako je mogoče z Belce z avtom priti čim više do izhodišča za vzpon na Kepo, pa slabo kaže, ker je cesta močno poškodovana.

Do naslednjega avtobusa imam še toliko časa, da pokukam v Cerkev Marijinega Vnebovzetja iz 16. stoletja, zvonik je pa še romanski. Zelo bogato je opremljena, nekaj posebnega pa so tudi rebrasti oboki s cvetličnimi motivi.

Ulice so polne turistov, na terasah lokalov je kar težko najti kakšen prostor, jaz pa samo še najdem Liznjekovo hišo, za ogled notranjosti pa bo treba priti še kdaj drugič.

Na avtobusni postaji italijanski par ne uspe poleg sebe na avtobus vkrcati še svojega psa, to pač ni dovoljeno. Jaz se brez problema pripeljem spet v Rateče, jo kar preko travnikov mahnem proti Slatni,