Vlak ob 7.39 proti Celju s prestopanjem v Zidanem Mostu in mi trije na njem: pranečakinja, pranečak in jaz. Treba je primerno zaključiti počitnice - z izletom na Stari grad Celje.
Ob Savinji nas še malo zebe, sonce pa hitro ogreje ozračje na primerno temperaturo.
Po gozdni poti v hrib pa se ogrevamo tudi s hojo, da zajamemo sapo občudujemo cele grede ciklam in vdihavamo njihove opojne vonjave.
Pod vrhom nam pride prav za kratek počitek nenavadna klop s streho, ki pa ima reže. Spustimo se še na razgledni balkon, potem pa naprej proti gradu.
To je bil največji srednjeveški grad v Sloveniji, ki so ga postavili grofje Vovbrški s Koroške v drugi polovici 12. stoletja. Po njihovem izumrtju je prešel v roke žovneške gospode, ki je bila po selitvi v Celje povzdignjena v grofe Celjske. Z dograjevanjem poslopij in obzidja je grad v začetku 16. stoletja postal ena najmogočnejših utrd tistega časa.
Plačamo vstopnino: upokojenci štiri, otroci, ki dobijo še zanimivo zložljivo krono, po dva evra.
Najprej se je treba okrepčati v Kavarni Veronika: kakav in kava, takoj pa pritegne lesen stolp za plezanje in spuščanje po toboganu. Vabijo tudi figure velikega šah, pri katerem igra kar dolgo traja, ker poznamo le osnovne poteze, strategije pa nobene. Ko ostane na polju samo še nekaj figur, se dogovorimo za neodločen rezultat, da smo vsi zadovoljni.
Zdaj pa na ogled: preko obrambnega jarka najprej v stolp nad Pelikanovo potjo, kjer je na treh etažah prikazano življenje na gradu: orožje, oprema.
Med ostanki Romanskega palacija (najstarejši del gradu) in Gotskega Palacija pridemo do čudovitega razgleda na Celje z okolico.
Še lepši pa je razgled s Friderikovega stolpa, kjer si najprej ogledamo strah vzbujajoče mučilne naprave, potem pa nam Friderik II v animirani obliki pove svojo zgodbo, tudi o njegovi ljubezni do Veronike Deseniške. Fotografiramo se z njim in si pošljemo posnetek na elektronski naslov, Veronikin ekran, na katerem sicer pleše, pa ne dela.
Še v viteški tabor pokukamo in k stari trti, potem pa je čas za malico na klopi pod gradom.
Vračamo se po isti poti kot smo prišli, ampak se nam še ne da domov.
Sprehodimo se ob Savinji, izkoristimo otroško igrišče, se malo posladkamo,
potem se pa res odpravimo na vlak za domov.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar