Foto: Vinko Šeško.
Večina gre danes iz Lepene do Krnskega jezera in Vinkovega zavetišča, štiriperesna deteljica pa se odloči za drugačen program: raziskovat gremo dolino Vrata. Jožica nas vešče vozi do Mojstrane, potem pa kar naprej: štejejo sicer, koliko avtomobilov je že na parkirišču (pred nami jih je 260), vendar ceste praviloma ne zaprejo, čeprav je vozil res veliko. Pogovarjajo se tudi o asfaltiranju te ceste, ob tem pa obstaja bojazen, da bo prometa v sezoni in ob koncih tedna še več. Mogoče bi res morali urediti večje parkirišče v Mojstrani, naprej pa organizirati javni prevoz.
Parkirni prostor po plačilu parkirnine najdemo na spodnjem parkirišču, potem pa se naprej odpravimo peš.
Prijetna pot nas pripelje do spomenika padlim partizanom gornikom in še malo dlje. Po drugi poti se vračamo do Aljaževega doma in srečujemo veliko planincev, ki hitijo više proti Triglavu ali kam drugam.
Tudi nam uhajajo pogledi proti Severni steni z udobne terase, kjer uživamo ob kavi, jabolčnih zavitkih, meni pa zadiši ričet s klobaso. Naj malica v nahrbtniku še malo počaka.
Mimo Aljaževe kapele svetih Cirila in Metoda ter Šlajmarjevega doma pešačimo do parkirišča, ki je že skoraj polno in bodo morali odpreti zapornico za parkiranje pri Aljaževem domu. Prava škoda je, ko travnike tam okrog zapolni pločevina.
Pri Slapu Peričnik imamo srečo, da najdemo parkirišče, potem pa krenemo po strmi stezi v hrib. Obiskovalcev je veliko, saj je slap res vreden obiska. Zaščiten je kot naravna dediščina, v preteklosti je bilo kar nekaj idej o izrabi moči njegove vode za pridobivanje električne energije. Slap je pri svojem »rezanju« stene večkrat spreminjal pot. Ob pozornem pogledu na njegov vrh lahko opazimo žlebove v steno. V tridesetih letih dvajsetega stoletja se je struga nad spodnjim Peričnikom zamašila in nekaj časa je Peričnik tekel kot dvopramenski slap. Danes se to zgodi le ob največjih nalivih…
52 metrov visok in bogat vodni curek prši kapljice vse naokoli in moje sopotnice se vrnejo po poti prihoda nazaj na parkirišče,
mene pa zamika pot do zgornjega slapa, pri katerem še nisem bila.
Tudi ta je slikovit, čeprav je visok le 16 metrov, še bolj zanimivo pa je opazovati, kako voda izgine preko skalnega roba in nimaš občutka, kako visok slap je spodaj.
Seveda me pri povratku zamika, da izkoristim še eno zanimivost spodnjega Peričnika: sprehoditi se je mogoče za njim. Malo si moker, pa nič zato.
Potem pa po gozdu do razgledišča in na parkirišče.
Foto: Vinko Šeško.
Popoldne imamo dovolj časa, da pripravimo dobro kočerjo (kosilo-večerjo), potem pa v klepetu in ob kartah preživimo lep večer.Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar