Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Spoznajmo Novo mesto

Pet udeleženk kot pet prstov na roki na vlaku ob 6.44 za Novo mesto, ne ni res, štiri iz Sevnice in ena se nam pridruži v Tržišču. Z zanimanjem ogledujemo pokrajino, ki beži mimo oken, saj teh koncev ne doživljamo pogosto. Železniška proga od Sevnice do Tržišča je bila zgrajena šele leta 1938, iz Trebnjega do Tržišča že 30 let prej, med Ljubljano in Novim mestom pa celo leta 1894.

Z Železniške postaje Novo mesto Center krenemo proti Novemu trgu, kjer nam zadiši po kavi.

Ker nimamo vse pogojev PCT, si vzamemo kavo za s sabo in jo popijemo na klopeh med vrtnicami.

Novo mesto je sedmo mesto po velikosti v Sloveniji z nekaj nad 24.000 prebivalci, središče zgodovinske pokrajine Dolenjske ter sedež statistične regije Jugovzhodna Slovenija, upravne enote, mestne občine Novo mesto, rimskokatoliške novomeške škofije, novomeške univerze, ene najstarejših gimnazij v Sloveniji, šolskega centra z največjo višjo strokovno šolo v Sloveniji, Dolenjskega muzeja z galerijo Jakčev dom, v mestu pa so med drugim tudi Knjižnica Mirana Jarca, Kulturni center Janeza Trdine z galerijo Kocka, Galerija Simulaker in Anton Podbevšek teater. V Novem mestu izhaja od 1950 tedenski informativni pokrajinski časopis Dolenjski list. Od 1987 oddaja regionalni radio Krka, nekaj kasneje pa se mu je pridružila tudi lokalna televizija. Po svojem kulturnem pomenu in zgodovinskem bogastvu sodi Novo mesto med najimenitnejša slovenska mesta. Znana je tu naselbina že v bronasti dobi, pomembne so najdbe iz železne dobe, sem so vdrli Kelti, več stoletij so vladali Rimljani, v šestem stoletju so prišli Slovani. Leta 1365 postane mesto pod vladovino Habsburžanov z ukazom Rudolfa IV Habsburškega. Mesta niso obšli niti kmečki upori, niti kuga, tudi Francozi so mu vladali. Do leta 1786 so se branili tudi z mestnim obzidjem, manj pa je znano, da je bilo tudi to mesto med drugo svetovno vojno obdano z žico. Predvsem pa ga zdaj poznamo po bolnicah (prva leta 1894), tovarnah Krki in Revozu ...

Napotimo se proti Glavnemu trgu in naletimo na dela z urejanjem pred Knjižnico Mirana Jarca, dohod do trga in trg sam - to pa je že lepo urejeno.

Ustavimo se ob vodnjaku z verzi Dragotina Ketteja (1876 - 1899), ki je bil gimnazijec v Novem mestu: Noč trudna molči, nezamudna beži čez mestni trg luna sanjava ... Postavili so ga leta 1955 na mestu starega litoželeznega nasproti Bergmanove hiše, najimenitnejše hiše na trgu, kjer je živela Angela Smole, pesnikova neuresničena ljubezen.

Pred Mestno hišo iz leta 1905 na mestu starejše stoji poleg spomenika Dragotinu Ketteju še obeležje Janeza Trdine (1830 - 1905), ki ga poznamo predvsem po delu Bajke in povesti o Gorjancih.

Zavijemo na levo in mimo Glasbene šole Marjana Kozine, kjer se je začela Gimnazija Novo mesto, ki jo je ustanovila cesarica Marija Terezija leta 1746 kot drugo najstarejšo šolo z gimnazijskim programom na prostoru današnje Slovenije, to pa je tudi gimnazija z najdaljšim neprekinjenim delovanjem v Sloveniji.

Blizu je lepo obnovljen Frančiškanski samostan s Cerkvijo svetega Lenarta, katerih začetki segajo v leto 1472, po požaru so poslopja obnovili. Med letoma 1746 in 1870 so frančiškani vodili tudi gimnazijo. Knjižnica v samostanu z okoli 12 tisoč knjigami je najstarejša v Novem mestu (15. stoletje).

Prevzame nas notranjost cerkve s poslikanimi oboki, slikovitim križevim potom in prižnico.

Krko prečkamo preko Kandijskega mosta, ki so ga zgradili leta 1898 malo stran od kraja, kjer je stal starejši leseni most. Sedanji železni je dolg 75 metrov in s svojo železno zakovičeno kostrukcijo sodi med redke in najstarejše tovrstne kostrukcije v Sloveniji.

Spustimo se h Krki, pogledamo Kandijski most od spodaj, pred nami pa je značilna slika Novega mesta: Breg s hišami, ki se ogledujejo v Krki, zgoraj pa Kapitelj. Krka je sicer najdaljši desni pritok Save, ki izvira v Suhi krajini, in druga najdaljša povsem slovenska reka (za Savinjo) ter največja reka na Dolenjskem. Prostor izkoristimo za malico in počitek.

Pot naprej nas vodi mimo spomenika Leonu Štuklju, ki je nekam majhen, spet preko Kandijska mosta in na tržnico. Kar veliko stojnic je obljudenih, sploh pritegne veliko drobnih sladkih stvari.

Zdaj pa navzgor do Stolnice svetega Nikolaja ali Kapiteljske cerkve. Kapitelj je skupnost običajno 12 kanonikov, katere predstojnik je prošt. Cerkev, ki je nastajala od leta 1429 dalje, krasi vrh griča nad starim mestnim jedrom in je vidna daleč naokoli. Sestoji se iz dominantnega zvonika na zahodu, visokega gotskega prezbiterija na vzhodu in nižje baročne ladje med njima.

Glavni oltar krasi Tinttoretova slika sv. Nikolaja (1518 - 1594 - italijanski slikar in pomemben predstavnik beneškega slikarstva).

V bližini je še mogočno poslopje Škofije Novo mesto, kjer pokukamo samo na dvorišče.

Mimo zgradbe pa nam seže pogled proti Trški gori, na južni strani cerkve pa vse do Gorjancev.

Spustimo se do Dolenjskega muzeja, ki so ga ustanovili leta 1950 in z arheološkim, etnološkim oddelkom in oddelkom novejše zgodovine predstavlja zgodovino Novega mesta in širše Dolenjske. Posebno dragocenih je 22 situl in veliko steklenih jagod za nakit. Zanimivo je, da v tej ustanovi delata dve strokovnjakinji z Vrhka pri Tržišču. Muzejske zbirke si lahko ogledate od devetih zjutraj do petih popoldne, vstopnina treh evrov za upokojene pa velja tudi za Galerijo Jakčev dom. To je bil včasih hotel s kavarno družine Jakac, danes so v njem razstavljena dela Božidarja Jakca (1899 - 1989). Božidar Jakac je zapustil Novemu mestu svojo bogato zbirko, sestavljeno iz 828 del, risb, slik, grafik, krokijev, skic in fotografij. Celotno zbirko sestavljajo dela iz različnih obdobij njegovega ustvarjanja. Likovno pedagoško zbirko trenutno obnavljajo.

Ohladiti in osvežiti je treba grla in vse ostalo, potem pa na sprehod po Župančičevem sprehajališču ob Krki.

Šele tu prav doživimo Breg s hišami na živi skali, ki je v glavnem obrasla z divjim rastjem, vmes pa so tudi obdelani grede. Hiše so naslonjene na ostanke obzidja, ki je še vedno ohranjeno v delih zidov kleti. Ob Krki so zelenice pokošene, nekaj je klopi, poti peščene in urejene.

Sprehodimo se do obeh mostov: avtomobilskega in železniškega, kjer opazimo tudi splav za prevoze po reki. Pod železniškim mostom so še vedno ostanki kovinske bližnjice za pešce, ki je zaprta. V bližini mostov so športna igrišča in malo naprej še Gostišče Loka z veliko pokrito teraso.

Pešačimo do bližine Železniške postaje Novo mesto in opazimo začetek predora na progi. Malo posedimo na klopci, potem se vrnemo na Železniško postajo Center. Tam na vlak čaka množica dijakov in dijakinj,

večina se vkrca na vlak za Ljubljano, ki je res natrpan. Nekaj jih odide z vlakom za Metliko, v našem direktnem vlaku za Sevnico pa nas je ravno prav, nobene gneče.