Pred šesto zjutraj se nas na Železniški postaji Sevnica zbere 15 in se z mednarodnim vlakom za Beljak odpravimo na veliki krog Slovenskih železnic. Vlak odpelje točno ob pet minut čez šesto, mi pa iščemo prostore kar po dveh vagonih, oba sta skoraj prazna.
Na Jesenice pripeljemo z več kot enourno zamudo, vlak za Novo Gorico ni počakal, čeprav pri polurni še čaka. Tako imamo dve uri in še nekaj minut časa, da raziščemo mesto.
Vlak ob 11.15 počaka še na vlak iz Ljubljane, potem pa s 15-minutno zamudo le odpelje. Če smo se po gorenjskem odseku proge iz leta 1870 čudili, da še vedno ni drugega tira, se pri progi proti Novi Gorici čudimo, da so ta zahtevni del uspeli zgraditi v šestih letih (1900 - 1906). V virih lahko preberemo:
Proga se ponaša z vrsto presežnikov v slovenskem železniškem omrežju. Med Prvačino in Štanjelom se nahaja najstrmejši odsek (26,7 ‰), teče skozi najdaljši železniški predor, ki je v celoti na slovenskem ozemlju (Bohinjski predor, 6327,3 m), čez Solkanski most, ki se ponaša z največjim kamnitim lokom železniških mostov na svetu, most čez Idrijco pri Mostu na Soči pa je s 30 m najvišji slovenski železniški most. Poleg tega ta proga velja za najslikovitejšo: med Jesenicami in Sežano prečka kar 37 predorov, 27 viaduktov, 39 mostov in 5 galerij.
Z zanimanjem sledimo postajam, se zazremo v Blejski Vintgar pod nami, iščemo pogled na Blejsko jezero med drevjem. Železniški most Vintgar je v celoti ohranjen železniški most s kamnitim lokom v Sloveniji. Zgradili so ga v letih 1904 in 1905 iz rezanega kamna. Dviga se 33 metrov visoko od površja reke Radovne. Je 4,5 metra širok in 65 metrov dolg. Glavni razpon glavnega loka je 41 metrov, na vsaki strani so 3 metre široke reliefne odprtine. Most je oblikoval arhitekt Robert Schonhofer.
Pri Bohinjski Beli se spomnimo Babjega zoba, ki štrli s skrajnega zahodnega dela Jelovice. V okolici kraja je tudi plezališče, slap; ponašajo pa se tudi z ena najstarejših vojašnic, zgrajenih na področju Slovenije, ki deluje še danes. Tudi nekateri fantje iz Sevnice so služili vojsko v njej.
Bohinjska Bistrica je znana predvsem po turizmu, smučišče Kobla je zelo blizu. Zdaj pa v predor, 6327 metrov je dolg.
Na svetlo pridemo v Podbrdu, v Baški grapi, pod prelazom Petrovo Brdo, ki se ga spomnemo kot izhodišča za Porezen, zanimiva so tu tudi korita in slapovi.
Grahovo ob Bači: tu so snemali film Na svoji zemlji.
Most na Soči: zanimivo nam je jezero - zajezitev za hidroelektrarno Doblar iz leta1937. Sicer pa se je včasih kraj imenoval Sveta Lucija in je pomemben tudi zaradi ceste ob Idrijci proti Idriji in Ljubljani. Krasna si bistra hči planin ... se spomnimo Simona Gregorčiča.
Avče: 1908 je tu padel kilogram težek meteroit in povzročil veliko vznemirjenja.
Ti kraji ob Soči so bili naseljeni že v rimski dobi, med njimi tudi Kanal, ki je pozneje v srednjem veku imel obzidje. Znan je po skokih z mosta, od tu so bili slikar Riko Debenjak, dirigent Anton Nanut, mati pisatelja Josipa Ribičiča.
Anhovo poznamo predvsem po tovarni cementa Salonit Anhovo, ki obratuje že od leta 1921. V bistvu bolj po aferi z azbestom in obolenji v zvezi z njim. Od leta 1996 je ukinjena proizvodnja in promet z azbestom.
Nekaj minut čez eno je, ko smo v Novi Gorici.
Mesto ima okoli 13 tisoč prebivalcev (Gorica na italijanski strani okrog 40 tisoč), nastalo je šele po koncu 2. svetovne vojne zaradi delitve ozemlja med Italijo in Jugoslavijo. Z zanosom so jo gradile tudi mladinske delovne brigade, med brigadirkami je delala naša Branka. Pravi razvoj se začne po letu 1965. Je sedež mestne občine Nova Gorica, upravne enote, kakor tudi visokošolskih ustanov. Tu najdemo Goriški muzej (Grad Kromberk, Vila Bartolomei v Solkanu, Muzejska zbirka Kolodvor), gledališče (od 1955), galerije, igralnice (HIT), cerkev Kristusa Odrešenika (1982). Z mestom so povezani: France Bevk, Iztok Mlakar, Gianni Rijavec, Jožica Svete, Mojca Širok, pater Stanislav Škrabec.
Ustavimo se na nenavadno veliki in lepi železniški postaji ter pogledujemo proti Sveti gori in na drugi strani proti Sabotinu z napisom Tito, ki je sestavljen iz kamnov.
Železniška postaja je najstarejša javna stavba v mestu. To je nekdanji severni goriški kolodvor ali svetogorska železniška postaja, zgrajena v secesijskem slogu sočasno z bohinjsko železniško progo (1906). Postaja je ostala ob razmejitvi med Italijo in Jugoslavijo, ki je na nekaterih delih tekla kar po železniški progi. Železnica, speljana med Dunajem in Trstom in je bila strateška pot cesarstva ob novi meji z Italijo. V tedanji Gorici so zgradili razsežno vzdolžno postajno poslopje: postaja prvega reda je bila največja in najlepša na Slovenskem. Načrt zanjo je prispeval dunajski arhitekt Robert Seelig. Od tu so upravljali živahen promet na progi, po kateri so močne parne lokomotive vlekle 70 vlakovnih kompozicij dnevno. Direktni hitri vlaki so vozili na Dunaj, v Prago, München, Ostende, Trst. Goriški bohemi so šli zjutraj na kavo v Trst, popoldne do Koroške na pivo. Slavnostnega odprtja, ki je bilo 19. septembra 1906, se je udeležil sam prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand.
Na zahodni strani poslopja leži Trg Evrope. Mestni upravi občin Gorica in Nova Gorica sta se odločili, da bosta vstop Slovenije v Evropsko unijo obeležili na prav poseben način, ne z običajnim obeležjem ali spomenikom, temveč z novim skupnim mestnim trgom pred železniško postajo v Novi Gorici. Krasi ga mozaik nove Evrope, ki ga je zasnoval Franko Vecchiet, slovenski umetnik iz Trsta. Arhitekturno rešitev je prispeval Goričan Romano Schnabl. Sončna ura je narejena iz pogonskega kolesa parne lokomotive, postavljeni je na italijanskem delu trga, na žalost pa je v senci bližnjega drevesa. Posebnost ure je, da pozimi kaže točen čas na spodnji, poleti pa na zgornji strani kolesa. Skupen Trg Evrope je vsekakor bolje kot bodeča žica sredi trga, ostalo so za zdaj le spomini in sanje. Trg z Mozaikom nove Evrope je nemudoma postal nov simbol somestja dveh Goric, pa tudi simbol odpravljanja razmejevanj in simbol evropskega združevanja.
Stopamo iz Slovenijo v Italijo in nazaj, se fotografiramo, potem pa napotimo proti obema železniškima predoroma.
Zdaj pa na Kostanjevico, na 143 metrov visok grič tik ob slovensko italijanski meji! Kar po cesti naokrog, čeprav je bližnjica po stopnicah, ki jo odkrijemo šele na povratku.
Uživamo v razgledu na italijansko Gorico z okolico,
si ogledamo Cerkev Marijinega oznanjenja, potem pa pozvonimo pri vratih frančiškanskega samostana.
Začetek prve cerkve in samostana sega v leta 1623−25, za najavljene skupine je v njem mogoč ogled Škrabčeve knjižnice, ki ima nad 16.500 knjig. Najstarejše so iz leta 1476, bogate pa so tudi zbirke od 16. do 19. stoletja. Med njimi je pomembnejša slovnica Adama Bohoriča (1520-92), v latinščini napisane Arcticae horulae succisivae (Zimske urice, 1584), ki ji dodatno vrednost daje avtorjevo posvetilo.
Prijazna vodička nam za dva evra vstopnine pokaže grobnico, kjer so pokopani zadnji potomci francoske kraljeve rodbine Bourbonov.
Od leta 2003 krasi samostan zbirka vrtnic bourbonk. Z 49 sortami je to ena najpopolnejših in največjih zbirk vrtnic burbonk na svetu. Da bi jih videli v cvetju, bo treba priti maja.
Vrnemo se na Železniško postajo Nova Gorica in se tam malo okrepčamo z jedačo in pijačo.
Vlak za Sežano odpelje točno po voznem redu ob 15.38. Najprej se peljemo skozi predor pod Kostanjevico, v Šempetru pa vidimo znano bolnico in se spomnimo, da je tu odrašča naš predsednik Borut Pahor.
Volčja Draga ima zanimivo ime: najprej je bila Ovčja Draga zaradi veliko ovac, potem so prišli pa še volkovi.
Prvačina je doživela poplavo leta 2009, znana je pa tudi po prazniku breskev. Po 1. svetovni vojni je veliko prvačkih žena odšlo na delo v Egipt, v Aleksandrijo (Aleksandrinke). Delale so kakor gospodinje ali dojilje. V spomin nanje v kraju delujeta društvo Aleksadrink in muzej.
Proga je v glavnem speljana po robu dolin v zavetju dreves.
Dornberk: središče vinogradništva in breskovih nasadov, ki jih namakajo iz akumulacijskega jezera Vogršček.
Branik: včasih Rihenberk, sem je bil premeščen Simon Gregorčič zaradi prepovedane ljubezni.
Štanjel: značilnost naselja so ozke ulice s kamnitimi hišami, ki vsebujejo raznolike kamnoseške izdelke. Izjemnost vasi dajejo obzidje z vhodnimi stolpi, grad (muzej), gotska cerkev z značilnim zvonikom in Ferrarijev vrt. Poseben pečat kraju je dal Fabianijev tržaški prijatelj in sorodnik zdravnik Enrico Ferrari. Ferrari se je zaljubil v Štanjel. Govoril je dobro slovensko in vsako poletje tu preživel po več mesecev. Leta 1924 sta skupaj s Fabianijem pričela velikopotezno delo, ki je trajalo vse do leta 1942. V tem času sta pod obrambnim zidom na južni strani naselja uredila obsežen park. Ferrari je imel zaposlenega stalnega oskrbnika. Ferrari je v Štanjelu kupil sedem hiš in skoraj vsa prosta zemljišča okoli vasi, tako da je v smeri proti Gornji Branici lahko hodil malone pol ure po svoji lastnini. Fabiani pa je med vojnama pomagal prenoviti tudi grad in številne hiše v vasi in v bližnjem Kobdilju. Znana je zgodba, da naj bi tik pred koncem vojne nemška vojska hotela porušiti grad Štanjel, kar naj bi z intervencijo preprečil arhitekt Maks Fabiani. Ta naj bi se skliceval na znanstvo s Hitlerjem iz obdobja, ko je ta želel postati slikar na Dunaju. Poveljujoči častnik je baje poklical v Berlin in morda dobil odgovor, »naj staremu gnjavežu ustreže«. Zgodba je bolj kot ne le legenda, saj je Fabianijevo znanstvo s Hitlerjem bilo verjetno le bežno, čeprav si je ta želel študirati arhitekturo na Dunaju.
Dutovlje je naselje sredi najrodovitnejšega predela Krasa. Ves ravni svet okoli vasi pokriva jerovica (terra rossa), na kateri v vinogradih uspeva trta refošk, ki daje slovito vino refošk in teran. Poleg rdečih vin pridelujejo tudi malvazijo.
Sežana je gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno ter zdravstveno središče slovenskega Krasa. Imajo knjižnico, kulturni center, galerijo, visokošolsko središče, botanični vrt. Tu se je rodil Srečko Kosovel, ki je umrl star komaj 22 let. Po literarnem večeru v Zagorju je noč je prebil v ledeno mrzli čakalnici in se močno prehladil. Po gripi je dobil vnetje možganske ovojnice in po hudih mukah umrl za meningitisom. Spomnimo se njegovih verzov: Bori, bori, v tihi gori ... in V jesenski tihi čas prileti brinjevka na kras ...
Samo nekaj minut za prestop in že smo v vlaku za Ljubljano ob 16.48. V Trst pa kdaj drugič, sicer pa se je bilo mogoče iz Ljubljane tja peljati že leta 1857, do Postojne pa že leto prej.
Divača: odcep železnice proti Kopru in Puli. Tu se je rodila prva slovenska filmska igralka Ida Kravanja - Ita Rina in vredno si je ogledati Muzej slovenskih filmskih igralcev. V okolici: Škocjanske jame, Kačna in Divaška jama, udornica Risnik.
Pivka: včasih Šentpeter na Krasu. Poznamo Park vojaške zgodovine, Javor Pivka, Pivka perutninarstvo. Tu je tudi odcep železnice za Ilirsko Bistrico, Reko.
V Postojni ne prezremo velike železniške postaje, pozorni smo tudi na Štampetov most, ki je dobil ime po inženirju, ki ga je projektiral.
V Ljubljani smo ravno pravočasno, da pohitimo na vlak ob 18.53 in smo ob 20.17 v Sevnici.
Krasen veliki krog pa progah, škoda le, da smo zaradi zamude na Jesenicah imeli malo časa za raziskovanje Nove Gorice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar