Volčji Potok - 28. 4. 2023

Ta teden pa Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica izjemoma v petek. Petnajst nas je zbranih na Železniški postaji Sevnica in z vlakom ob 7.39 se zapeljemo do Ljubljane. 

Ker imamo 35 minut zamude, nam vlak za Kamnik ob 9.15 pobegne in do naslednjega ob 10.15 imamo čas za kavico.

Pogovarjamo se o železnici, si ogledujemo postaje, osvežimo podatke o naselju Homec in Arboretumu Volčji Potok. Ob 10.47 izstopimo 

na Železniški postaji Homec pri Kamniku in kljub oblačnosti nas pričaka pogled na Kamniško-Savinjske Alpe. Koračimo skozi naselji Homec in Nožice, potem pa do Kamniške Bistrice, preko nje in po gozdni in poljski poti do Arboretuma (približno pol ure).

Plačamo osem evrov vstopnine za upokojene, 

potem pa se napotimo ob pisanih gredicah tulipanov, narcis, veliko je tudi hijacint. 

V šotoru nas pričakajmo zanimivi aranžmaji, zavijemo pa tudi v prostore z orhidejami in kaktusi. Ob ribnikih se košati mlada praprot, za ozadje vsemu je sveža zelena barva pomladnega gozda. 

Fotografija s fotoaparatom Marte Brežan.

Na lesenih klopcah v krogu pomalicamo, potem pa po gozdu v hrib. 

Ob razvalinah gradu so marca 2023 postavili razgledni stolp: visok je deset metrov in je izdelan iz jeklene konstrukcije. Ima 4 nosilne stebre, 6 podestov in 47 stopnic. Največje dovoljeno število ljudi na razgledni ploščadi je 12. Povzpnemo se nanj in občudujemo razgled.

Nazaj v park se spustimo po strmi bližnjici, tam pa se v paviljonu posvetimo podatkom o družini Souvan. 

Še sprehod ob gredicah spodnjega parka v angleškem stilu, pogled na park, oblikovan na francoski način in dežne kaplje nas preženejo v šotor pred vhodom. Tam se okrepčamo in tri dogovorjene ure so mimo. Ob 14.45 odidemo na Železniško postajo Homec in se ob 15.29 odpeljemo proti Ljubljani.

V Ljubljani imamo na razpolago potniški vlak ob 16.20 in regionalnega ob 16.35. Odločimo se za slednjega, ker ne ustavlja ne vseh postajah. Je pa zato tokrat stal "med postajami" in pred semaforji in v Sevnico pripeljemo s 56 minut zamude. Potniški je pripeljal baje pet minut prej, pet minut za našim pa še en potniški. Prava zmeda na železnici zaradi del na progi in postajah.

Niti dežne kapljice na koncu obiska, niti zamude: nič nam ne more pokvariti razpoloženja; preživeli smo dan, pol uživanja.

Več posnetkov

Nekaj podatkov je pod videom.

Video:

VOLČJI POTOK

Železniška postaja Homec pri Kamniku, 25 kilometrov dolgo progo s 15 postajami in postajališči odprli leta 1891, od leta 1968 do 1978 ni obratovala, trenutno pa 20 parov vlakov na njej ob delavnikih prepelje tudi do 4500 potnikov in potnic na dan.

Vas Homec (okoli 900 prebivalcev) je dobila ime po značilnem holmu ali homcu, ki se svojo storžasto obliko in prijazno cerkvijo na vrhu iznad ravnine ob Kamniški Bistrici dviga do 394 metrov nadmorske višine. Naselje je ob vznožju hriba na bistriški ravni s 334 metri nadmorske višine. Homški grad je nekdaj najbrž stal na hribu, kjer je sedaj cerkev, ali pa v njeni neposredni okolici. Je pa najbrž zvonik homške cerkve, ki je ločen od cerkve, zadnji ostanek protiturške utrdbe na Homcu. Da je bil osrednji del tabora, kaže tudi to, da v pritličju ni imel vhoda. Po nekaterih ugotovitvah naj bi bil vhod 4,75 m nad tlemi. V stolp so prišli po leseni lestvi, ki so jo lahko dvignili, če je grozila nevarnost. Na zahodnem predelu hriba, ki ga domačini imenujejo tudi Pikel, so bili še pred desetletji vidni ostanki kleti nekdanjega Škrpinovega gradu. Homške graščake najdemo tudi v pisanih virih. Homec je prvič omenjen pred 774 leti, kot Chvlniz. Med pričami, ki so podpisale ustanovno listino velesovskega samostana, je Marquardo de Chvniz omenjen kot ministerial ustanoviteljev Kamniških. Malo pred vrhom, boste na levi strani zagledali vodnjak. V njem je vedno voda, saj vodnjak tudi ob najbolj sušnih obdobjih ne presahne, saj je homški hrib izredno vodnat. Gotovo se boste vprašali, zakaj je hrib tako vodnat?  Legenda govori, da je bilo včasih tam, kjer je sedaj mesto Kamnik, jezero. Med Starim gradom in Malim gradom je bil hrib, ki je zapiral to jezero. Nekoč, ko je dolgo deževalo in je bila nato velika povodenj, je ta voda spodjedala ta hrib in ga predrla. Razlila se je po polju in hrib odnesla do Homca. Na vrhu hriba stoji župnijska cerkev Marijinega rojstva s pokopališčem. O nastanku cerkve govori legenda, da naj bi proti večeru leta 1419 ovčji pastir zaspal  na tem hribu, ko je zaslišal angelski glas. Prikazala se mu je v nadzemeljski svetlobi bela Devica z nebeškim detetom. Drugi dan je povedal v vasi, kaj je videl, in začeli zidati majhno kapelo. Stara kapela ali cerkvica je stala na vzhodni strani blizu stare lipe. Ko je s časoma postala premajhna, so se leta 1722 odločili postaviti novo. Leta 1728 je bila cerkev dokončana. Bila je okrašena v baročnem slogu in poslikana z lepimi freskami, najverjetneje slikarja Antona Cebeja.

Pirnatova vila (pasar Alojz Pirnat) pod cerkvijo iz 1957 – eno zadnjih del Jožeta Plečnika.

Jože Gostič, slovenski operni pevec (1900 – 1963) je bil tu rojen.

Vas Nožice (okrog 600 prebivalcev).

Posestvo Volčji Potok so imeli različni lastniki, med njimi je zelo pomemben Ferdinand Souvan I, ki je leta 1885 preuredil dvorec, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike pa zasadil z drevjem in napravil park, ki ga je obdal z zidom. Po njem je posestvo podedoval sin Leon, ki je parku okoli graščine 50 let posvečal hvale vredno skrb. Podrl je obzidje prvotnega parka, ga razširil in uredil.  Vanj je zasadil domače in eksotično drevje, ga ob južni in jugozahodni strani obdal z gabrovo živo mejo in uredil ribnike. Ob koncu druge svetovne vojne so dvorec po nepotrebnem uničili in nanj spominja kulisa.

Arboretum Volčji Potok, tudi Souvanov park, je načrtno urejen park in nasad lesnatih rastlin (dreves in grmovnic, ki služijo v raziskovalno-prosvetne namene). Nahaja se poleg istoimenskega naselja Volčji Potok (400 prebivalcev, res so ga v preteklosti kdaj ogrožali volkovi iz bližnjih gozdov), v bližini Radomelj. Osrednji slovenski arboretum je 1952 kot študijsko središče ustanovila Agronomska fakulteta v Ljubljani. Arboretum Volčji Potok je kulturno-prosvetna ustanova vsesplošnega pomena. Razteza se na 88 hektarih in obsega pet urejenih jezer ter 30 hektarov gozda, v katerem je zlasti pomembna v Sloveniji redka združba jelke in trokrpega mahu. V njem je 5000 dreves, 1000 vrtnic in dva milijona tulipanov (300 vrst).

Razvaline srednjeveškega gradu iz časa okrog leta 1500, ki so ga konec 17. stoletja že opustili.

Vir: Wikipedia.