Klekljarska razstava na Gradu Sevnica - 8. 11. 2023

Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: zbiranje na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), potem pa peš skozi Naselje heroja Maroka z ogledi treh možnosti vstopa v blok za telesno prizadete.

Navkreber na Hraste, navzdol do Klavnice in spet v breg pod Gradom Sevnica, kjer našo pozornost vzbudi drevo s koreninami navzgor in utica s prikazom vrste dreves. 

Pri vhodu se fotografiramo in ugotovimo, da nas je osemnajst.

Najprej obnovimo, kaj vemo o Gradu Sevnica: zgradba za obrambo verjetno že v 12. stoletju, prvič pisno omenjen leta 1309. Najprej v lasti Salzburške nadškofije, potem različni lastniki. 

V času hrvaško-slovenskega kmečkega upora leta 1573 je Ilija Gregorič, ki je z okrog šeststo puntarji prodiral po levem bregu reke Save od Vidma proti Radečam in Celju, petega februarja prispel v Sevnico. Zakupnik gradu je bil tedaj baron Boltežar Lamberg, ki je puntarje pogostil s hrano in pijačo. Na ta način je grad obvaroval pred uničenjem.

Inocenc Moscon, katerega grb lahko vidimo nad vhodnimi vrati z napisom Geduld ueberwindet alles (Potrpežljivost vse premaga), je dal s prezidavami med letoma 1595 in 1597 gradu njegovo današnjo poznorenesančno podobo, spremenil ga je v sodobno in udobno bivališče. Njegov lik pooseblja na prireditvah Sinjo Jezernik.

Leta 1778 je nevihta v okolici gradu zanetila požar, grad pa ni bil poškodovan. V zahvalo  je grofica Jožefina Keglevič dala zgraditi kapelo Svetega Frančiška Ksaverija v Cerkvi svetega Lovrenca v Žabjeku (Drožanje) in v njej je naslikan tudi prizor tega požara.

Zadnja lastnica do druge svetovne vojne je bila Matilde Arco Zinneberg, ki se je nekateri tržani spominjajo, kako je ponoči z lučko romala v Lutrovsko klet, kjer sta bila pokopana njen mož in hčerka. Vprašanje je, kje je krsta z mumificiranim truplom hčerke in steklenim pokrovom. Njeno zgodbo je mogoče podoživeti ob nočnih ogledih gradu. 

Po vojni so se v grad naselili družine, dragocenosti so se izgubile, v mrazu so celo kurili parket. Babice so ob obisku dojenčkov znale povedati, kako težko je bilo segreti prostore z visokimi stenami za kopanje otrok. Okrog leta 1972 je bil v zgradbi tudi lokal z dobrimi klobasami in vinom muškatom. Polagoma so grad izpraznili in uredili za muzejske predstavitve. V letih 1977 in 1979 so v grajskem stolpu obnovili freske Štirje letni časi, naslikane pred letom 1700. V grajskem atriju in parku se odvija veliko prireditev, v sami zgradbi pa so na ogled stalne in občasne razstave. Tu je tudi vinoteka, na žalost pa ni stalno odprtega gostinskega lokala. Pod grajsko streho domuje tudi Grajsko lutkovno gledališče, ki je trenutno na gostovanju v Kanadi, bili pa so tudi že v Združenih državah Amerike.

Malo niže na strmini že od 16. stoletja stoji Lutrovska klet, ki jo je občasno obiskoval Jurij Dalmatin. Znana je po freskah (restavrirane v letih 1963 - 1973) in po dobri akustiki, zato je zelo primerna za glasbene prireditve. V nadstropju so v zadnjem času uredili še dodatni razstavni prostor. Včasih je bila tu shramba, nekaj časa skladišče, kjer so imeli delavci težave z rojem čmrljev.

Grad naj bi bil povezan s podzemnim hodnikom s spodnjim gradom (dvorcem), ki je nastal pred letom 1563 kot utrdba, po letu 1595 pa so ga spremenili v rezidenco, danes pa nosi letnico 1613. Marsikaj iz zgodovine izvemo tudi v delu Urške Klakočar Gretin greh.

Povzpnemo se po stopnicah do razstave Klekljarske skupine Bucike, ki vsako leto navduši z novimi izdelki in izvirnimi postavitvami. Neverjetno, kaj vse uspejo narediti spretni prsti mladih in starejših! Vse je v smislu štirih letnih časov. 

Posebno je letos veliko kombinacij čipke z lesom, navdušujejo jaslice, pri drobnih mojstrovinah v obliki slik kar ne moreš verjeti, da je to klekljano.

Po ogledu se razgubimo: nekateri domov, drugi na kavo, šest pa si nas privošči malico, pijačo in kavo. Potem pa sončnem nasipu ob Savi domov.

Prijetno dopoldne in paša za oči.

Več posnetkov