Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Otok La Gomera

Običajno jutro z vadbo in zajtrkom (na voljo je tudi ohlajena penina), le na pot se odpravimo že ob pol devetih.

Na trajekt za na otok La Gomera čaka množica ljudi, uslužbenci pa nas lepo razvrstijo in ni pretirane gneče. Vkrcamo se z osebnim dokumentom kot karto in po stopnicah vzpnemo v prostore za potnike. Ti so prostorni, udobni, lepo urejeni, prijetnih barv in dekoracij. Trajekt sprejme 1292 potnikov in potnic ter 340 avtomobilov. Na obeh vožnjah ni bila zasedena niti polovica kapacitet. Večina nas zavzame prvo vrsto sedežev in uživa v mirni in prijetni vožnji preko 30 kilometra širokim prelivom. Sprehodim se mimo šanka, trgovinice s spominki, igrišča za otroke na zunanji del palube in se zazrem v brazdo,

ki jo delamo ob odhodu ob 9.30 in v pristanišče, ki ostaja za nami. Tu zunaj so tudi kletke za živali, vendar izgleda, da nobena ne potuje z nami.

Po 50 minutah pristanemo v pristanišču in glavnem mestu San Sebastian de La Gomera z okoli devet tisoč prebivalci (skoraj polovica otoškega prebivalstva), ki se je začel razvijati v 15. stoletju. Nad mestom je kip Jezusa, ki ga varuje. Čaka nas avtobus z lokalno vodičko in kar takoj se začnemo vzpenjati po slikovitih cestah z lepimi razgledi proti Narodnemu parku Garajonay, najstarejšemu na Kanarskih otokih in pod zaščito Unesca, ki obsega 3.900 hektarov površine. Zanimiv je izvor imena:

Vrh in park sta poimenovana po nesrečnih ljubimcih Gara in Jonay. Njuna romanca spominja na romanco Romeo in Julija ter Hero in Leander. Gara je bila princesa Agula na La Gomeri. Med praznikom Beñesmén je bilo običajno, da so neporočena dekleta iz Agula strmela v svoje odseve v vodah Chorros del Epina. Če bi bila voda bistra, bi našli moža; če je bilo oblačno, jih bo doletela kakšna nesreča. Ko je Gara pogledala v vodo, je jasno videla svoj odsev. Vendar je gledala predolgo in odsev sonca jo je začasno zaslepil. Modrec po imenu Gerián ji je rekel, da to pomeni, da se mora izogibati vsem ognjem, sicer jo bo požrl. Jonay je bil sin gvanškega menceja ali kralja Adejeja na Tenerifu, ki je prispel na otok, da bi proslavil te slovesnosti. Jonayeva udeležba v igrah, ki so sledile, je pritegnila pozornost Gare in sta se zaljubila. Na žalost je ob razglasitvi zaroke vulkan Teide, viden iz La Gomere, začel bruhati kot v neodobravanju. To so razlagali kot slab znak in starša para sta prekinila zaroko. Jonay se je moral vrniti na Tenerife, a neke noči je preplaval kanal, ki je ločeval oba otoka in se ponovno pridružil svoji ljubljeni. Njuna očeta sta ukazala, naj ju najdejo. Zaljubljenca sta bila kmalu ujeta na gori, kjer sta se odločila vzeti si življenje. (Wikipedia)

Opazimo veliko opuščenih teras, kjer so včasih gojili sladkorni trs, zdaj gojijo predvsem banane, na severu pa točijo palmin sok ("palmin med") za slajenje slaščic, ima pa tudi zdravilne lastnosti. Vinska trta daje predvsem belo vino. Sicer pa otok poskuša biti samooskrben glede hrane: sadje, zelenjava, kozjereja ... Namesto masovnega razvijajo "zeleni turizem".

Vreme je lepo, sončno, pri skali Roque de Agando pa naletimo na meglo in veter. Ta skalna oblika je ena najbolj presenetljivih značilnosti La Gomere in se pogosto uporablja kot simbol otoka. Je najvidnejša v skupini vulkanskih stožcev osamelcev, imenovanih preprosto Los Roques, blizu središča otoka. Najdemo ga na nadmorski višini 1.250 m, sega 180 metrov v višino, plezanje po njem pa ni dovoljeno.

Naš cilj je doseči najvišjo točko na otoku: Alto de Garajonay z nadmorsko višino 1.487 metrov. Avtobus ustavi na parkirišču Pajarito, nadaljujemo po lepi stezi med zelenim rastjem in cvetjem, je pa veliko stopnic, ker je treba premagati 119 višinskih metrov.

V 40 minutah smo na vrhu s čudovitimi razgledi po celem otoku, vidna je tudi značilna plast megle. Gvanči so imeli to goro za sveto, v gorah so imeli svoja svetišča: arheologi so našli obredne kamnite konstrukcije.

Otok La Gomera je s površino 370,03 km² tretji najmanjši od osmih glavnih otokov arhipelaga. Je tudi tretji najmanj naseljeni izmed teh otokov z okoli 23 tisoč prebivalci (včasih jih je bilo več, potem izseljevanje). Otok je vulkanskega izvora (vulkani ustvarili pred več kot 12 milijoni let, najmlajši izbruhi stari več kot dva milijona let) in približno okrogel; ima približno 22 km v premeru. Je zelo gorat in strm, njegova oblika pa je podobna pomaranči, ki je bila prerezana na pol in nato razdeljena na segmente, ki so med njimi pustili globoke grape ali barrancos.

Avtor: Thorsten Bachner.

Najvišja pobočja teh barrancov pokriva deževni lovorjev gozd (laurisilva), kjer vsako leto pade do 50 centimetrov padavin. Zgornji del te gozdnate regije je skoraj stalno zavit v oblake in meglice, posledično pokrit z bujno in raznoliko vegetacijo. To območje tvori zaščiteno okolje španskega narodnega parka Garajonay, ki je bil leta 1986 razglašen za svetovno dediščino Unesca. Pobočja so prepredena s potmi različnih težavnosti, ki ponujajo razgled na okolico. Osrednje gore zadržujejo vlago iz pasatnih oblakov in ustvarjajo zmerno oblačno gozdno podnebje, ki je v nasprotju s toplejšimi, s soncem obsijanimi obalami, kamor je treba speljevati vode za namakanje vinogradov, sadovnjakov in nasadov banan.

Prebivalci La Gomere imajo starodaven način komuniciranja po globokih soteskah z žvižgajočim govorom, imenovanim Silbo Gomero, ki ga je mogoče slišati tri kilometre daleč. Ta piskajoči jezik je avtohton na otoku, njegov obstoj pa je dokumentiran že od rimskih časov. Silbo Gomero, ki so ga izumili prvotni prebivalci otoka Gvanči, so španski naseljenci sprejeli v 16. stoletju in je preživel potem, ko so bili Gvanči popolnoma asimilirani. Ko mu je na začetku 21. stoletja grozilo izumrtje, je lokalna vlada od vseh otrok zahtevala, da se ga učijo v šoli. Marcial Morera, jezikoslovec na Univerzi La Laguna, je dejal, da lahko preučevanje silba pomaga razumeti, kako nastajajo jeziki. (Vir: Wikipedia) Leta 2009 je Unesco zaščitil to posebnost.

Na vrhu počivamo in se okrepčamo, potem pa spuščamo na drugo stran: najprej po široki cesti, potem pa po ozki potki, na kateri nas masira in pika visoko rastje, v veselje pa so nam roza cvetovi slaka. Približno 40 minut rabimo do platoja s kapelo Frančiška Asiškega na razgledišču Mirador de Igualero in parkirnim prostorom (na nadmorski višini 1.321). Tu stoji tudi spomenik svojskemu žvižgajočemu govoru domačinov.

V vasici Chipude (manj kot 200 prebivalcev) z znano cerkvijo (eno prvih na otoku) si privoščimo pijačo, potem pa se začnemo spuščati po slikovit doline Valle Gran Rey z neštetimi terasami, redkimi hišami, ki pa jih je proti morju vse več, posestvi, ki so jih kupili tujci, med njimi veliko Nemcev. Slovenec Primož Pušnik je direktor Hotela Jardín Tecina, golf igrišča, vodi tudi pridelavo zelenjave in sadja. Med njegovimi slavnimi gosti je pogosto Angela Merkl. Vozimo se tudi skozi vas El Cercado, ki je znana po lončarstvu - izdelava brez vretena po starih postopkih Gvančev.

Uro in pol imamo časa za kosilo v kraju La Calera, ki se hvali z najboljšo kilometer dolgo plažo za otroke na otoku. Nas zanima predvsem hrana: okrepimo se s kruhom z maslom in zelenjavno juho, ki jo zgostimo s praženim žitom gofio (s pivom skupaj 14 evrov). Na obali je tudi spomenik voditelju Gvančev (Hautacuperche) v boju proti Špancem.

Vračamo se po trasi prihoda in naše oči počivajo ob pogledih na lovorikovce, ovite z lišaji, in visoko reso. Na otoku je tudi nekaj cedrovih gozdov.

V pristanišču se sprehodimo mimo spomenika Krištofu Kolumbu, ki je tu bival po nekaj dni pred tremi plovbami v Ameriko. Od tam je prinašal tudi nove rastline in živali, tja pa je zanesel sadike sladkornega trsa, ki se je tam razvil kot huda konkurenca Kanarskim otokom.

Dne 6. septembra 1492 je Krištof Kolumb, potem ko je obnovil svoje zaloge in opravil popravila, odšel iz San Sebastiána de La Gomera na svojo prvo odpravo v Ameriki. Doña Beatriz de Bobadilla, vdova grofa Hernána Peraze, mu je pomagala pri popravilu njegove najhitrejše ladje Pinta. V stari carinarnici La Aguada še vedno stoji vodnjak, iz katerega je Kolumb dobil vodo za prehod in »krst Amerike«. (Wikipedia)

V mestu stoji tudi stolp Torre del Conde v istoimenskem parku - trdnjava iz 15. stoletja za obrambo pred lokalnimiprebivalci Gvanči. V poznogotskem stilu ga je dal zgraditi prvi voditelj tega otoka Hernán Peraza Starejši: belo pobarvan stolp z rdečimi kamni na robovih je visok 15 metrov, njegov obseg je 40 metrov, zidovi so debeli dva metra. Na otoku, ki je bil v lasti plemiških družin, je bilo še več takih, ohranil pa se je samo ta. Hernán Peraza Mlajši je bil poročen z vplivno špansko plemkinjo Beatriz de Bobadilla (ona prisilno), bil je ubit v boju z Gvanči, vdova ter otroci so se zatekli v ta stolp. V zgodovini je znana predvsem po svoji odločilni vlogi med odpravami Krištofa Kolumba, s katerim so se spletle tudi romantične vezi.

Vožnja nazaj na otok Tenerife ob pol šestih je spet udobna, preživeli smo spet enega najlepših dni na potovanju.