Zgodnje vstajanje, saj vlak za Ljubljano odpelje iz Sevnice ob 4.52, z njim pa trije popotniki, namenjeni na Tenerife, četrta potnica je že na vlaku iz Krškega. V Ljubljani smo okrog pol sedmih, pripeljemo se na glavno postajo, kar pa ni najbolj ugodno: kovčke je treba vlačiti po stopnicah. Imamo pa dovolj časa, da sedemo h kavi in pecivu.
Ob 7.25 moramo biti na zbornem mestu: prvi peron Avtobusne postaje v Ljubljani. Nekam malo nas je, samo štirinajst in vodnik David Pele, ki nas prijazno pozdravi in razporedi v dva kombija za prevoz na letališče Treviso (Benetke). Nisem preveč navdušena: sedim spredaj, kjer je med voznico in sopotnikom malo prostora, kolena ves čas tiščim ob armaturno ploščo.
Napravimo kratek postanek za nujne potrebe in po več kot treh urah smo na letališču. Postopki so običajni: oddaja prtljage, kontrolni pregledi, vozovnice pa imamo kar v obliki QR kode (Quick Response - hiter odziv). Večina jo pokaže kar na mobilnem telefonu, mi, manj zaupljivi do tehnologije, pa jo za vsak slučaj tudi stiskamo. V obeh primerih stvar deluje, le prevelika koda v stiskani obliki ne sme biti. Letališče je prenapolnjeno, težko najdeš kakšen sedež, najdemo pa okusne velike kose pice s šunko in gobami za šest evrov. Pa stranišče je treba najti: dobro je označeno, pri vhodu pa je celo tloris teh nujnih prostorčkov. Vkrcavajo se najprej tisti s kabinsko prtljago, potem pa mi, ki smo prtljago (do 20 kg) oddali, oboji imamo lahko še ročno prtljago za pod sedež (40x30x20 cm). Na letališču stojijo letala samo dveh nizkocenovnih družb: Ryanair in Wizzair, naše je od Ryanair in sicer Boeing 737-8200 za 197 potnikov in potnic. Do njega se napotimo peš in hitro ugotovim, da so sedeži precej na gosto, vendar na mestu ob oknu je dovolj prostora tudi za moje dolge noge. Odletimo z nekaj minut zamude, med poletom, ki traja več kot štiri ure, ne postrežejo nič zastonj.
Pogledi skozi okno so res slikoviti: polja, gore, reke, jezera, morje, tu in tam malo oblačkov; polet pa miren in udoben. Čas si krajšam tudi z brisanjem odvečnih posnetkov na mobitelu in z igranjem igric na njem. Na koncu preletimo otok Gran Canario in se močno približamo otoku La Gomera.
Na letališču Tenerife Sud, v puščavskem območju, območju večnega poletja, pristanemo v sončnem vremenu ob slikovitih pogledih na pokrajino, premaknemo čas za eno uro nazaj, hitro dobimo prtljago in najdemo avtobus za prevoz v hotel.
Radovedno si ogledujemo okolico, ki še vedno spominja na davne izbruhe vulkanov, zelene oaze so v glavnem nasadi banan, veliko je palm, ob cesti cvetijo oleandri, veliko površin je oblikovanih s peskom in kamni v dekorativne vzorce. Že ob pristanku se nam je odprl tudi pogled na El Teide, vulkan, katerega vrh (na 3.715 m) je najvišja točka v Španiji in najvišja točka nad morsko gladino na otokih v Atlantiku, je pa tudi tretji najvišji vulkan na svetu. Področje z zelo veliko obiskovalci in obiskovalkami je zaščiteno kot narodni park od leta 1954, UNESCO ga je 28. junija 2007 uvrstil na seznam svetovne dediščine. Otok Tenerife so oblikovali prvotni trije vulkani (Anaga pred petnajst milijoni let, El Teide in Teno) vsaj pred desetimi milijoni let, ki so se združili z dodatnim vulkanskim delovanjem. Vulkanske kamnine so zelo raznolike, vidimo sklade tufa - vulkanskega pepela, ki se je odlagal v 15., 16., 17. stoletju med izbruhi. Danes meri otok nekaj več kot dva tisoč kvadratnih kilometrov, je pa največji med osmimi Kanarskimi otoki in otoki v Makroneziji. Otoki spadajo k Španiji, ker so jih Španci osvojili, čeprav so od nje oddaljeni več kot 1.200 kilometrov, od afriške obale pa samo nekaj več od sto kilometrov. Trenutno uživajo precejšnjo mero avtonomije s svojim parlamentom, davčnim (samo minimalna sedem procentna davčna stopnja) in finančnim sistemom. So pa slabo razviti: brez industrije, z malo kmetijstva, razvit je samo turizem. Množični turizem pa povzroča veliko težav in protestov. Pri enem milijonu prebivalcev pride na leto sem sedem milijonov obiskovalcev in obiskovalk. Veliko je bilo izseljevanja na Kubo in druge južnoameriške države: vpliv teh se kaže v navadah, glasbi, jeziku - bolj kot iz matično Španije. Prvotni prebivalci so bili Berberi, ki so pripluli sem iz Afrike in so se ukvarjali s poljedelstvom. Izraz Mencey (množina menceyes) je izvirno poimenovanje za kralja ali vrhovnega vladarja pri staroselcih Gvančih, ki so živeli v patriarhalni in strogo hierarhični družbi. Otok Tenerife je bil pred španskim osvajanjem razdeljen na 9 samostojnih kraljestev (menceyatos). Kralj (mencey) je imel absolutno oblast. Lastil si je vso zemljo in živino ter jo vsako leto znova pravično razdelil med plemiče in prebivalce. Španci so začeli širiti sladkorni trs, kasneje se razvije vinogradništvo, danes so glavna kultura banane v rastlinjakih, na severu tudi na prostem, ker sta primerna temperatura in vlažnost zraka. Zaradi cenejšega sladkornega trsa iz Južne Amerike, je na otoku njegova pridelava propadla, terase pogosto zaraščajo sekulente, visoka resa in opuncije. Prvotno glavno mesto je bilo La Laguna, od 1927 je glavno mesto otoka Tenerife in eno izmed glavnih mest Kanarskih otokov (poleg mesta Las Palmas) Santa Cruz de Tenerife. 3. maja 1494 so se kastiljske čete pod nadzorom osvajalca Alonsa Fernándeza de Luga izkrcale na plažah sedanjega mesta in Alonso je tu postavil križ, zato tako ime mesta - Sveti križ Tenerifov. Začelo se je osvajanje in pokristjanjevanje še zadnjega od Kanarskih otokov. Prvotni prebivalci so imeli pogansko, anemistično vero, povezano z naravo; nekaj te kulture se je ohranilo še do danes, tudi imena nekaterih krajev. Ob poti proti severu vidimo veliko vetrnic, ki so pomemben vir električne energije, področje pa je zanimivo tudi za surfarje. Severni del je bolj zelen, s številnimi nasadi, nanj vpliva hladen kanarski tok, ki stalno nariva megle in oblake. Dele otoka povezuje dobra avtocesta.
Za štiri noči bivamo v hotelu
Checkin Concordia Playa v kraju
Puerto de la Cruz. Hotel s prostornimi sobami, restavracijami in zunanjim bazenom stoji med drugimi hoteli in le dobrih sto metrov od morja.
S Tončko dobiva kotno sobo z velikim balkonom in krasnim razgledom na dve strani, pa se ne zadržujemo v njej predolgo, saj gremo na sprehod po mestu. Lepo je urejeno, vidimo veliko zelenja in cvetja, največ je živopisanih in dišečih petunij. Na ulicah vlada veselo vrvenje, vendar ni pretirane gneče. V starejšem delu gremo mimo dveh cerkva, veliko hiš se baha z lepimi lesenimi balkoni, zanimivo je tudi staro pristanišče, iz katerega so vozili sladkorni trs in vino, predvsem Britancem. Konec 19. stoletja so sem začeli prihajati prvi turisti, Britanci so iskali toplejše kraje med zimo; v osemdesetih, devetdesetih letih pa so kraj zasenčila druga mesta z več sonca in toplote. Veliko je različnih lokalov in nekateri se odločijo za večerjo, manjša skupina pa se odloči za povratek v hotel. Ob poti odkrijemo samopostrežno trgovino, kjer nakupimo vodo v steklenicah (tiste iz pipe nam ne priporočajo), najdemo pa tudi okusno pecivo in odličen jogurt s koščki manga in nič dodanega sladkorja.
Ob enajstih končno nastopi čas za posteljo.
V Benetke zdaj gremo in potlej naprej, vesela
je družba naša, juhej!
Na nebu je sonce in veter v laseh, v srcih pa naših
radost in smeh.
Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine.
V Benetke in kam drugam, hitro se odloči kam.
Letališče je polno, letalo še bolj, razgledi pa
lepi vse na okol'.
David v začetku pove nam skor' vse, zvečer pa na sprehod
prav prima se gre.
Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine.
Kanarci in
kam drugam, hitro se odloči kam.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar