Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Otok Tenerife

Vstajanje ob šestih, ob sedmih vadba na obali ob butanju valov. Nekam čudno temno je še, ulice skoraj prazne. Ko v hotelu preveriva uro, vidiva, da sva eno uro prezgodnje, kriva pa je moja ura na mobitelu, budilka ni preklopila na novi čas. Kaj pa zdaj? Lahko, da kdo pride na vadbo ob pravem času. In res pride Hilda. Nič, gremo na obalo še enkrat in ponovimo vaje. Saj nama s Tončko dvojna doza ni nič škodila.

Zajtrk ob pol osmih v kletni jedilnici je zelo bogat, prostor pa tako velik, da že pri iskanju hrane izgubiš kakšno kalorijo. Ob osmih odhod: iskat nas pride avtobusek z 20 sedeži, kar je sicer dovolj, ni pa dovolj prostora med sedeži za nas, ki imamo daljše noge in jih moramo moleti na prehod. Pridruži se nam še lokalna vodička, ki nas pozdravi, odgovori na kakšno vprašanje, sicer pa bi naš vodnik David čisto lepo opravil vodenje brez nje.

25. maj je danes, dan mladosti je bil to včasih. Mladi po srcu ga proslavimo s pesmijo Lepo je v naši domovini biti mlad in svojevrstno štafeto: štafetna palica je plastična pollitrska steklenica z viljamovko, zavita v Oskarjevo rutico. Po avtobusu potuje iz rok v roke in vsak ji doda svoje lepe želje za potovanje. Davidu jo predamo s pesmijo:

Dragi Oskar, oj, dragi Oskar, ti obljubo damo,

da se s tabo, oj, da se s tabo še na pot podamo! (po melodiji, ki je bila včasih namenjena Titu)

Zaobljuba velja Agenciji Oskar, od vodnika pa je odvisno, kaj bo napravil z vsebino štafetne palice. Seveda jo odpre in ponudi po avtobusu za dezinfekcijo.

Sopotnike in sopotnice seznanim tudi s sestavljanjem kronike v verzih za vsak dan (melodija Gremo v Kamnik) in dvema prigodnima pesmima:

1. Mi smo mi, Oskarji, mi smo prva liga. Ko divjamo naokrog, napor je ena figa.

Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!

(Melodija: Mi smo mi, fantje vsi ...)

2. Ko Oskarji se na pot podamo, to je to, to ...

Ko Oskarji se na pot podamo, sonce sveti nam toplo.

Če tudi dež je, al' sneg, al' toča, nič zato, nič ...

Če tudi dež je, al' sneg, al' toča, mi sonce v sebi nosimo.

Po cestah ravnih in po ovinkih zdaj na pot, zdaj ...

Po cestah ravnih in po ovinkih naj sreča spremlja nas povsod.

(Melodija: Bella ciao)

Zdaj pa na pot: po že znanih cestah se peljemo do mesta Candelaria, znanega romarskega kraja z Marijino cerkvijo Basilica de Nuestra Señora de Candelaria. Kip Marije so častili že Gvanči, mi ga nismo videli, ker cerkev odpirajo šele popoldne. Trg pred njo obkrožajo kipi mogočnih gvančev - kraljev, zdaj ga renovirajo. Ti prvotno prebivalci so živeli v preprostih bivališčih iz naravnih materialov, votlinah, ukvarjali so se predvsem z živinorejo. Družba je bila zelo hierarhična in se je delila na poglavarje - kralje devetih kraljestev (enakomerno porazdeljenih), potem na neke vrste plemstvo, vojake in duhovnike, kmete in pastirje. Značilen je bil matriarhat: dedovanje in nasledstvo sta se pogosto odvijala prek ženske linije, kraljice in ženske pa so imele pomemben vpliv. Španci so prvi otok (Lanzarote) zavzeli po letu 1402 in potem sledi dolgo stoletje bojev na večini otokov. Gvanči so bili zelo uporni in dolgo je trajalo, da so Španci obvladali otoke, nazadnje otok Tenerife - leta 1496. Španci so intenzivirali kmetijstvo, se začeli ukvarjati s pomorsko trgovino, začela so nastajati prva naselja. Tako je življenje teklo do konca 19. stoletja, ko so Kanarski otoki postali malce bolj turistično zanimivi, prvi so prihajali Britanci. Turizem se je zlasti razmahnil po koncu Frankove diktature. Obiskovalci pa so prihajali že od 18. stoletja dalje: botaniki, geografi, ki jih zanimala posebnost flore in favne.

V bližnji ulici si ogledamo slikovit prikaz Kristusovega življenja.

Vozimo se mimo Arone, ob poti je veliko tematskih parkov, vzpenjamo se med s cvetjem okrašenimi vasicami na južnih pobočjih, ki so vinorodna območja in področja intenzivne pridelave banan (v rastlinjakih več pridelka in bolj kontroliran je). Ustavimo se v kavarni La Paz nad vasjo Vilaflor, ki je najviše ležeča vas z malo manj kot dva tisoč prebivalci na dobrih 1.400 metrih in je obdana z borovimi gozdovi. Lokal je označen kot Churrerio, torej imajo značilne "ocvrtke" churros, ki smo jih lahko jedli pri zajtrku, zdeli so se pa nam preveč mastni. Znani so po celi Španiji, verjetno izhajajo iz goratih pastirskih predelov. Iz revnih močvirnatih delov vzhodne Španije izvira tudi paella: riž z dodatki. Na Kanarskih otokih pa je najbolj znana jed krompir v oblicah, kuhan v zelo slani vodi, ki ga postrežejo z dvema vrstama omake: bolj pekočo rdečo in manj pekočo zeleno na česnovi osnovi. Značilne so jedi s kozjim (kozličkov golaž) in zajčjim mesom v česnovi omaki ter enolončnice iz čičerike, druge zelenjave in mesa. Seveda pa je veliko jedi z morskimi sadeži. Zadiši nam zelenjavna enolončnica, h kateri pridajo še sladko banano, poplaknemo pa vse z belim vinom tega področja - vse za sedem evrov in pol.

Smo pa že med borovimi gozdovi, veliko je bilo pogozdovanja s tem endemitskim kanarskim borom (Pinus canariensis), ki je bolj odporen na sušo, visoke temperature in na požare (spet vzklije, ko v požaru izgubi iglice). Močno so ga izkrčili zaradi ladjedelništva in kmetijstva (plantaže sladkornega trsa) in zdaj na terasah predvsem uspevajo sukulente in opuncije, ki so prilagojene na suhe razmere. Veliko je bilo tudi požarov. Tu pade zelo malo dežja - samo v januarju in februarju, pa še to v obliki nalivov. Na višini med 600 in 1200 metri so uspevali lovorikovci (Laurisilva) zaradi vlage iz oblačnih meglic - tudi ti gozdovi so močno izkrčeni, še največ jih je v parkih Anaga, Teno in na otoku La Gomera. Naši grmi lovorikovca spadajo v drugo rastlinsko vrsto (invazivni in strupeni!). Malo više se sprehodimo do več kot 45 metrov visokega bora (Pino Gordo), ki naj bi bil star 700 do 800 let. Obkrožajo pa ga rumeni cvetovi maka. Nekaj starih borov, vendar mlajših, je še v okolici.

Kar dolgo se vozimo med bori do velike kaldere nekdanjega velikega vulkana (do višine okrog 1.800 metrov, kasneje 2.200 metrov), ki naj bi nastala pred 170 tisoč leti z njegovo zrušitvijo samega vase. Kaldera je elipsaste oblike: 16 krat 9 kilometrov z do 500 metrov visokimi stenami, v sredini pa je v času zadnjih dvesto tisoč let nastal stožec vulkana El Teide, ki je nazadnje bruhal leta 1909, trenutno je aktiven, vendar speč vulkan (iz razpok uhaja para z vonjem po žveplu). Ustavimo se na parkirišču v bližini vulkanskih osamelcev Roques de Garcia pod vulkanom El Teide. Vidimo različne vrste in tipe lave glede na vsebnost silicija in stopnjo viskoznosti: temnejša je mlajša, svetlejša starejša. Pot pod noge: najprej skoraj po ravnem, potem pa se pot vzpenja in so pragovi za prestopanje kar visoki in počasi napredujem, ker si ne upam preveč obremenjevati levega kolena. Poglede privlačijo tvorbe nenavadnih oblik na desni strani, ob poti pa veliko drobnega rumenega in modrega cvetja.

In najlepše od vsega: rastlina rdeča tajinasta - Tajinaste Rojo, Echium Wildpretii. Tudi do dveh metrov je visoka, z visokim ošiljenim stožcem, ki je poln drobnih rdečih cvetov. Endemit, ki raste samo tu, roza različica pa raste na otoku La Gomera, cveti pa smo konec maja. Po drugi strani vulkanskih osamelcev se spustimo do parkirišča s centrom za obiskovalce, od previdene ure in pol smo nekateri rabili za pohod dve uri, in vkrcamo se na avtobus.

Ta nas popelje do spodnje postaje žičnice (2.356 metrov nadmorske višine), ki nas za 43 evrov popelje pod sam vrh vulkana El Teide. Velika kabina za 44 ljudi nas v osmih minutah pripelje do zgornje postaje na višini 3.555 metrov, peš se je mogoče povzpeti še malo više - na skoraj 3.600 metrov. Za sam vrh je potrebno posebno dovoljenje. Zrak je tu že precej redek, mrzlo je (deset stopinj) in piha močan veter. Pogosto zaradi vetra žičnica ne dela. Imam čisto mehke noge, zato sedem in se malo okrepim s hrano, s sopotnicami pa tudi nazdravimo. Kamnine v Nacionalnem paku Teide so različne, cesta vijuga med tokovi lave, ob povratku se ustavimo še na enem značilnem prostoru z drugačnim peskom: svetlim poroznim plovcem in skalami ter svetlikajočim se lavinim steklom zaradi hitrega strjevanja lave. El Teide je strato vulkan (kompozitni vulkan): je visok, simetričen in stožčasto oblikovan ognjenik. Znan je po izjemno eksplozivnih izbruhih. Sestavljen je iz izmenjujočih se plasti strjene lave in pepela - plastovita struktura. Zaradi visoke vsebnosti kremena in plinov je magma zelo viskozna (gosta), kar povzroča visoke pritiske in eksplozivne izbruhe.

V Puerto de la Cruz se vračamo po bolj strmih cestah, v bližini katerih sta tudi še en center za obiskovalce in tudi astronomski ter meteorološki observatorij. Spet se peljemo skozi pas kanarskega bora: iz črnih debel od požara pred leti spet poganjajo sveže veje. Zaradi hitre rasti sadijo tudi evkaliptus, ki pa potrebuje precej vlage. Primož Roglič vsako leto trenira po tej cesti, bivajo pa v mestu Orotava.

V hotelu nama prija tuš, umijem si lase (v kopalnici je tudi fen), za hladno pijačo poskrbi hladilnik, velikega televizorja pa sploh ne prižgeva. Raje zvečer uživava v folklornem večeru raznolikih plesov z različnih Kanarskih otokov. Plesalci, plesalke in godbeniki so približno naših let, pa vendar poskočni in razigrani. Četrt čez enajsto končno zaspiva.

Štafeta uspela za mlade je vse, Marija deluje popoldne šele.

Skoz' borove hoste, mim' rož in kamnin, potem pa po zraku v višine letim.

Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine. Kanarci in kam drugam, hitro se odloči kam.