Ta dan se je v bistvu začel s pristankom na letališču Muscat, kontroli na njem in prevozu v Al Bahjah Hotel v predelu Muscata, ki se imenuje Seeb. Postelja vabi, oči se kar same zapirajo. Ob štirih zjutraj zapojejo petelini, ob petih se oglasijo mujezini z vsaj treh mošej s pozivom k jutranji molitvi ob svitu. Ne vem, kaj me je zbudilo ob šestih, saj je bilo takrat pri nas šele tri zjutraj, ob osmih mi je dovolj počitka.
Še pred zajtrkom se s Pavlo odpraviva ven. Vinko nama svetuje z balkona, saj se je že sprehodil do morja, nama pa se ne da hoditi preko gradbišča.
Sprehodiva se po ulici, najdeva menjalnico, kjer zamenjava nekaj evrov za riale, s tremi uslužbenci v majhnem prostoru pa izmenjava tudi veliko nasmehov in nekaj vprašanj in odgovorov v angleščini. Veliko je zlatarn, kjer se nakit zelo blešči, saj je iz 21-karatnega zlata. Pri ogledovanju izložbe naju "zaloti" možakar v snežno beli halji - dišdašu in naju povabi v trgovino. Pokaže nama zapestnico, ki pa je nekam dolga. Seveda: dvakrat jo je treba oviti okrog gležnja na nogi. Prodajalcu se pridružita za pultom še dva moška, stehtajo verižico, nekaj nad sto evrov bi stala. Zanima jih, od kod sva, kako nama je všeč v Omanu, spet nasmeški in prijazni odzivi. Izgovoriva se, da sva tu šele prvi dan, da se bova v trgovini kasneje še oglasili (zastonj so naju čakali), ob slovesu pa jih moram še fotografirati in v dar dobiva vsaka steklenico hladne vode.
Pri zajtrku ob enajstih imamo na razpolago vse, kar nam srce poželi: jaz sem najbolj vesela narezanega sadja in pa fižola, ki še najbolj ugodno vpliva na višino sladkorja v moji krvi. Kavo si izboljšamo z Nescafejem, ki smo ga prinesli od doma.
Ob pol dvanajstih se vkrcamo na avtobus, ki je prava ledenica. Omanci pri klimi v vozilih in prostorih res pretiravajo. Vodič Nejc niza podatke o Muscatu, ki je z okrog 800 tisoč prebivalci vsaj dvakrat večji od Ljubljane, širše območje pa šteje milijon in pol ljudi, ker s sosednjimi naselji tvori pravzaprav enotno somestje, ki se razprostira skoraj neprekinjeno v razdalji okrog 300 km ob obali Omanskega zaliva na severu države in predstavlja najgosteje poseljeno območje v državi. Je izobraževalno, kulturno in politično središče države, njeno glavno in največje mesto z veliko bolnico, pristaniščem, mednarodnim letališčem. To je bila že nekdaj pomembna trgovska postojanka za Indijski ocean, naselje pa je znano že v kameni dobi in je preživljalo burne čase nasprotij med različnimi plemeni (Sassanidi, Abbasidi), vpadov Perzijcev, Turkov, stoletnega obdobja vladavine Portugalcev od začetka 16. stoletja. V 18. stoletju pride na oblast dinastija sedanjega sultana, v 19. stoletju Oman obsega precejšen del Afrike, tudi Zanzibar. Še v 20. stoletju prihaja do uporov posameznih plemen, ki jih dokončno zaduši s pomočjo Angležev sedanji sultan, ki prevzame oblast leta 1970.
Ob cesti se vrstijo parki s palmami, bugenvilijami, gredami petunij - vse seveda namakajo. Povsod vihrajo zastave in zastavice v pripravah na 18. november, ko imajo na rojstni dan sultana Qaboosa bin Said Al Saida državni praznik. Sultan vlada že od leta 1970 in je državo popeljal iz srednjega veka v moderno dobo: sam je končal študij ekonomije in vojno akademijo, k sodelovanju pa je povabil tudi strokovnjake iz tujine. Med ljudmi je zelo priljubljen, ker veliko dela za dobrobit naroda.
Oman sicer nima toliko nafte kot sosedne države, vendar še vedno dovolj, v puščavi pa pripravljajo tudi sončne elektrarne. Avtomobili so moderni, močni, veliko je terencev, tudi za vožnjo po mestu (Toyota, Lexus, Kia, Chevrolet, Nissan). Gorivo je sorazmerno poceni. Za volanom smo videli veliko žensk, one in otroci iz avtomobilov veselo mahajo.
Privatna vozila imajo rumene tablice, službeni rdeče. V šolskih avtobusih se posebej vozijo dekleta in posebej fantje. Promet je umirjen, tudi zaradi visokih kazni, ni arabskega kaosa. Kolesarjev skoraj ni videti.
V mestu in na podeželju je veliko novih hiš, ki so značilnih oblik, običajno je parcela ograjena z zidom. Na njej je nekaj zelenja, zunaj zida pa pustinja. Okna imajo zašiljeno obliko. Veliko je tudi mošej in neverjetno velikih kompleksov za policijo, kjer so tudi prostori za šolanje, stanovanja, mošeje ...
Nogomet je šport številka ena, nogometno igrišče je mogoče videti sredi ničesar.
Najprej se zapeljemo v stari del mesta - Muttrah, kjer obiščemo tržnico v bližini pristanišča, kjer sta zasidrani ladji sultana in vojske.
Počasi se navajamo na moške v dolgih belih haljah (nekaj jih je tudi v drugih barvah) in z značilnimi kapicami ali umetelno zvitimi rutami na glavi. Pod haljo imajo še eno krilo ali ruto okrog pasu. Ob vratnem izrezu visi posebna vrvica s čopkom, ki naj bi bil naparfumiran, če so vonjave na kakšnem stranišču ali drugem javnem prostoru le prehude.
Žensk je na ulici zelo malo, v glavnem so oblečene v črne dolge obleke in jim mora biti v vročini zelo vroče. Pokrite so, obraz pa imajo zakrit le nekatere, v glavnem starejše, ki so nenavadne s kljunastimi pokrivali za nos. Bolj evropsko so oblečeni priseljeni Indijci in Pakistanci, ki v Omanu služijo kot poceni delovna sila.
Na tržnici prodajalci včasih kar preveč vsiljivo ponujajo blago. Seveda pa je treba barantati: najprej ponuditi le polovico zahtevane cene, potem pa počasi višati. Včasih "vžge", da pustiš blago, kot bi hotel oditi, in prodajalec še malo zniža ceno.
Poskusimo tudi njihovo kavo s kardamomom, ki pa ni preveč po našem okusu. Tudi črni čaj pijejo s kardamomom in mlekom.
Posnel Vinko Šeško.
Okoli starega dela mesta so vzpetine z nekdanjimi portugalskimi utrdbami, na enem hribčku pa je velik kip v obliki podstavka za zažiganje kadila iz dišeče smole. Z tem dezinficirajo in odišavijo prostore in oblačila.
Naš naslednji cilj je muzej Bait Al Zubair, etnološka zbirka premožne družine, ki so jo odprli leta 1998.
Na ogled so bogate zbirke zakrivljenih nožev handžarjev in drugega orožja, oblačil, pohištva in opreme, posode, kovancev, znamk ...
Zelo zanimivo so uredili tudi okolico z beduinsko hišo, kanalčkom z vodo in pomanjšanim prikazom značilne omanske pokrajine.
Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Sultanova palača (Al Alam - po arabsko "zastava") med mogočnimi vladnimi poslopji izgleda skoraj neznatna, dal pa jo je zgraditi ded sedanjega sultana pred več kot 200 leti. Okolica poslopij je negovana, čista in lepo hortikulturno urejena z drevjem, posebno lepe so grede cvetočih in dišečih petunij. Sultan, absolutni vladar, ki je letos star 78 let in ima raka, nima potomcev in je za čas po svoji smrti predvidel (tako piše tudi v ustavi), da naj družina v določenem času po njegovi smrti izbere naslednika. Če ne bodo uspeli, je v sefu pripravil pismo s svojim predlogom za naslednjega sultana.
Na povratku v hotel zaidemo v prometno gnečo zaradi udeležencev mednarodne konference o prometu, na kateri so tudi slovenski udeleženci. Izkoristimo priliko, da izvemo še kaj o tem, kako v Omanu delajo: od osmih zjutraj do štirih popoldne, prosti so v četrtek popoldne in v petek, nedelja je delovna. Najnižja plača je 1.500 rialov, povprečna 2.000 rialov. Družina je za njih največja vrednota in ta poskrbi tudi za ostarele in pomoči potrebne, v bistvu socialnega skrbstva in domov za ostarele ni. Prašiče in pse imajo za nečiste živali, kot hišne ljubljenčke pa imajo radi mačke.
Po naši vandrovski navadi zapojemo svoje himno in ovrednotimo program s pesmijo po melodiji Jaz pa pojdem na Gorenjsko:
Mi pa uživamo na polno, sedem dni in enga čez.
Zvečer se sprehodimo po živahnih ulicah, kjer je večina trgovin še odprtih. Kupimo kruh in pecivo v dobro založeni pekarni in slaščičarni, potem pa sedemo k večerji.
Posnel Vinko Šeško.
Nekateri si privoščijo okusno juho, jaz poskusim jed "chicken kurma" - koščke perutnine v gosti omaki in humus (namaz iz čičerike). Cena: dva riala, torej pet evrov. Omaka je precej začinjena in k njej bi prijalo kakšno pivo, na voljo pa so samo brezalkoholne pijače. Alkohol je mogoče dobiti samo v nekaterih, običajno hotelskih restavracijah, po kar zasoljeni ceni. Večina gostov sedi za mizami, lahko pa ješ tudi tako, da sediš na preprogi. Ob obali se vračamo v hotel.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar