Zbudim se ob pol sedmih,
ob pol osmih je zajtrk v zanimivo poslikani jedilnici. Jedila nas čakajo servirana v foliji: umešana jajca, štirje toasti, k temu pa še dober sir za mazanje, arašidovo maslo, ananasova in jabolčna marmelada, med, čaj, kava.
S prtljago čakamo pred penzionom na terenska vozila, ki kasnijo. Končno so tu: sedem modernih toyot s klimo in šoferji v snežno belih dišdaših, le eden ima črnega. Naš šofer Wuahid je najstarejši, najbolj suh, ni preveč zgovoren in le malo razume ter govori angleško.
Peljemo se mimo tigra: pobarvane skale v mesto Sur (120 tisoč prebivalcev), ki naj bi bil dom pomorščaka Sinbada, ogrožajo ga pa tudi cikloni (2007, 2010). Mesto je bilo zlasti pomembno za trgovino z vzhodno Afriko in Indijo, pomen je izgubljalo z odpravo trgovine s sužnji in odprtjem Suezkega kanala. Danes ima priznane visokošolske ustanove in še vedno je znan po ročni izdelavi lesenih ladij: dhow, sambuk in gjanjah, zdaj za mogočneže iz Združenih emiratov.
Ogledamo si ladjedelnico, kjer delajo dve veliki ladji in eno manjšo, izdelujejo pa tudi klopi za parke, vrtne paviljone in manjše ladjice za spominke. Sprehodimo se po mostu, po katerem promet za avtobuse in tovornjake ni dovoljen.
Z njega se odpira lep pogled na stari del mesta.
Avtobus nas čaka na bencinski črpalki, do katere pridemo skozi mogočna vrata, črpalka izgleda pa čisto evropsko.
Sledi vožnja pretežno med hribi po ravninskem delu z redkimi grmi in drevesi, ki jih objedajo koze in kamele. Ponekod so predeli, ki jih občasno zalije voda, zato so postavili opozorila, da je cesta neprevozna, če voda sega do rdeče barve na tabli. Tudi avtocesta ima pogosto velike "podhode" za pretok vode. Hiše so videti nove, veliko gradijo: hiše in mošeje.
Wani Bani Khalid - soteska, ki se začne s palmami in vodnim kanalčkom. Ena najbolj znanih v Omanu in ima stalno vodo. Sprehodimo se mimo prvega tolmuna, ki je zarasel z rastlinjem, v višjih pa je mogoče plavati. Table opozarjajo na konzervativni stil oblačenja: za ženske vsaj enodelne kopalke, še bolje majice preko njih za ženske in moške,
domačinke pa so za kopanje pokrite do gležnjev in zapestij ter tudi preko glave. Nihče se ne obregne ob dvodelne kopalke.
Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Tolmuni se širijo in ožijo in pravi užitek je plavati med skalami, ki od sonca ogrete segrevajo vodo - tudi do trideset stopinj. Obe Romani dobiva posebnega vodiča - drobnega fanta temne polti, ki se nama pridruži in naju vodi preko manj spolzkih skal, pomaga po kaskadi in pokaže hladni izvir in podzemno jamo, v katero pa ne greva. Seveda si zasluži napitnino.
Ko ob cesti zaglesamo prve sipine, vemo, da je blizu puščava Wahiba (Wahiba Sands po beduinskem plemenu Wahiba, ki še vedno tu živi, ali Sharqiya Sands). Ta se razprostira na 12.500 kvadratnih kilometrih (180 krat 80 kilometrov), ima pa tudi do sto metrov visoke sipine. Ko veter nanese pesek na cesto, jo morajo splužiti in očistiti. Zapeljemo se do kampa Bidiyah Desert Camp, ki na prvi pogled izgleda kot nekaj nametanih poslopij v pesku, med katerimi so celo igrala za otroke.
Na recepciji nas čakajo banane, jabolka, datelnji, kava, čaj, voda.
Razdelijo nam sobe v betonskih zgradbah, ki pa so znotraj oblečene v dekorativno tkanino, imajo udobne postelje (s Pavlo imava kar tri), hladilnik, klimo, televizor, kopalnico ... Občasno pa so težave z električnim tokom, verjetno smo preveč obremenili napeljavo.
Foto: Milena Jagrič.
Foto: Vinko Šeško.
Pred večerjo se odpeljemo na sipine, kjer uživamo v pesku ob sončnem zahodu kot otroci.
Že v mraku na povratku pa eno od terenskih vozil nasede v pesku in ga morajo z ostalimi izvleči.
Večerja je res razkošna: juha, različne vrste mesa (tudi sproti pečenega na grilu), riž, krompir, humus, najrazličnejše solate, veliko različnega sadja, za posladek neke vrste strnjenke, oranžada, voda, kava, čaj ...
Krasen zaključek dneva za uživanje.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar