Dvajset minut do sedmih je in na drugi strani ceste pri Prahu že brni motor avtobusa, torej se bom spet lahko peljala na sobotni izlet Planinskega društva Lisca Sevnica praktično izpred praga. Tokrat gremo v neznano. 22 udeležencev in udeleženk nas od Radeč naprej, ko na avtobus stopijo še zadnji, ugiba, kam gremo. Predlagamo vse mogoče: od Boča do Limbarske gore, uganita pa dva, ki povesta Partizanski Vrh ali Sveta Planina in si s tem pridobita društveni kapi.
Peljemo se do Rimskih Toplic, preko Marnega in Hrastnika do Trbovelj, kjer izstopimo pod podružnično cerkvijo svetega Miklavža.
Začnemo se vzpenjati po strmi poti preko travnika in skozi gozd: lepo je počiščena in ponekod so vsekane stopnice.
Malo po cesti, Bredina stezica nas popelje v gozd, potem pa hodimo spet po cesti do naselja Klek. Nič ni bilo rečeno, da moramo imeti s sabo metle.
Malo moramo počakati, ker Dom Tončke Čeč odpirajo šele ob devetih, potem pa si v lepo urejenem lokalu privoščimo kavo ali čaj.
Hojo nadaljujemo po cesti, kmalu za zavijemo na Pot čez borovce: v strmino, kjer so delovanje hudournikov na nekaterih mestih omilili z jezovi. Nekaj časa hodimo po zelo ozki stezi, kjer nas skozi meglo poskušajo doseči sončni žarki.
Ko stopimo na vrh Tabor, se nam odpre pogled na morje megle med hribi.
Ozek greben je to, mi pa se spustimo do travnikov v bližini Planinske vasi, kjer so še vedno zaplate snega. Na vse strani se nam kažejo hribi, ki pa jih počasi zakriva megla.
Začnemo se spet dvigati med nekaj počitniškimi hišicami, potem pa strmo v hrib mimo zemeljskega plazu in travnika, po katerem so krave na paši shodile nešteto poti.
Pod potjo opazimo spomenik preminulemu prijatelju nogometašu, nad njo pa se nam kmalu pokaže cerkev Imena Marijinega s pokopališčem in z obnovljenim zvonikom, ki je ločen od ostale zgradbe. V virih lahko preberemo:
Župnijska (od leta 1900) in romarska cerkev Imena Marijinega stoji tik pod vrhom Svete Planine. Čas nastanka prvotne srednjeveške stavbe ni znan. Cerkev se v arhivskih virih prvič omenja leta 1433, o njej pa piše tudi Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689). Leta 1706 je stara cerkev pogorela in ker je bila priljubljena božja pot, so jo hitro obnovili in najverjetneje tudi opremili. Leta 1725 je bila posvečena sedanja baročna stavba. Po ustnem izročilu je romanje na Sveto Planino povezano z neko nosečo, a neporočeno in zato od doma pregnano plemkinjo. Ker je bil njen porod zelo težaven in v bližini ni bilo nikogar, ki bi ji pomagal, je prosila za pomoč sveto Ano, zavetnico porodnic. Ker je bila njena priprošnja uslišana, je dala na mestu, kjer je rodila, postaviti kapelico v čast svetnici. Za vse več romarjev so pozidali Marijino cerkev, stranski oltar pa je ostal posvečen sveti Ani.
Na velikem oltarju stoji posebno lep kamnit kip Matere božje z Detetom iz prve polovice 18. stoletja. Leta 1872 je med trboveljskimi rudarji izbruhnila huda epidemija črnih koz in tifusa. Takrat naj bi se obupani rudarji zaobljubili, da bodo na Sveto Planino poromali vsako leto in uveljavilo se je njihovo tradicionalno romanje na binkoštni ponedeljek.
Pod cerkvijo se sprehodimo do Gostišča Planina, izpred katerega uzremo v zamegljeni dolini obrise Trbovelj. Lokal nam nudi zavetje pred dežnimi kapljami, ki so nas spremljale zadnji del poti, pa tudi pred hladnim vetrom. Pojemo toplo malico, okusni segedin golaž pa poplaknemo z različnimi pijačami.
Kljub dežju se odpravimo na kratek vzpon proti vrhu: na višini 1011 metrov stoji lesen oder, s katerega se ob lepem vremenu gotovo ponujajo lepi razgledi, mi pa zremo le v meglo. Okrog nas lahko le slutimo nekaj samotnih kmetij, ki sestavljajo naselje Sveta Planina z okrog 120 prebivalci. Zaradi velikega pomena za narodnoosvobodilni boj so hrib in vas leta 1955 preimenovali v Partizanski Vrh, leta 2002 pa so domačini referendumsko izglasovali sedanje (prvotno) ime. Tako sta na Gostišču Planina kar dve številki: Partizanski Vrh 23 in Sveta Planina 46.
Pod dežniki se po cesti spustimo do križišča s spomenikom revolucionarnim dogodkom pred in med drugo svetovno vojno (Vrhe), kjer nas čaka avtobus. Lepo na toplem kramljamo in uživamo v dobri družbi na povratku v Sevnico.
Hvaležni smo Darinki in Janku za pripravo in izvedbo izleta v upanju na nova srečanja.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar