Vstajanje ob šestih, zajtrk od sedmih do osmih: juice, sadje, maslo, marmelada, jajca, fižol v omaki, sir, toast, kava, čaj, omanski kruh kot palačinka, posuta s cimetom. Natakarji se želijo fotografirati z nami.
Spakiramo kovčke, jih postavimo pred vrata sob ter se poslovimo od hotela.
Najprej se odpeljemo na ogled sultanove mošeje: ženske se moramo pokriti do zapestij in gležnjev ter po glavi, vsi pa tudi sezuti. Včasih je lahko prava umetnost najti omarico, v kateri si pustil obuvala. Obisk nemuslimanov je mogoč samo v tej mošeji in še to samo določene ure dopoldne, da ne bi motili molitev. Islam v Omanu je tako imenovani ibadi islam, znan po toleranci: verniki raje rešujejo nasprotja z dostojanstvom in razumom kot konfrontacijo.
Mošeja je druga največja na svetu, začeli so jo graditi leta 1994 in končali so jo po nekaj manj kot sedmih letih. Porabili so 300 tisoč ton peščenjaka iz Indije in veliko marmorja, delalo je 20 tisoč delavcev. Najvišji minaret je visok 91,5 metra, štirje nižji 45,5, glavna kupola sega 50 metrov od tal. Notranji in zunanji prostori lahko sprejmejo okrog 20 tisoč vernikov.
Najprej si ogledamo molilnico za ženske, kjer je zanimiv lesen strop iz cedrovine, lepo dekorirana so vrata in vse naokrog napisi iz korana. Muslimani molijo petkrat na dan, ni nujno, da vedno v mošeji. Doma ali na delovnem mestu imajo lahko majhno preprogo, na kateri potem molijo najprej stoje, potem kleče, nazadnje pa se čelom dotikakajo tal. Vedno pa so obrnjeni proti Meki. Vsi prostori v mošeji so akustično opremljeni, da se lahko povsod sliši molitev, v nekaterih pa je prenos tudi na ekranih.
Tla v molilnici za moške so pokrita z drugo največjo preprogo na svetu. Meri 60 krat 70 metrov, sestavlja jo 1.700 milijonov vozlov, tehta 21 ton, delali so jo štiri leta.
Druga znamenitost tega prostora je najvešji lestenec na svetu, ki je visok 14 metrov, tehta 8,5 ton, v njem je 600 tisoč kristalov Swarowski in 1.122 halogenskih žarnic.V sredini ima stopnice za vzdrževanje, po drugih delih stavbe pa je še 34 manjših lestencev enakih oblik.
Mihrab - molilna niša ali neke vrste oltar ima na sebi bešteto zvezdic, ki predstavljajo vernike in vernice, ki se dvigujejo k soncu - bogu Alahu. Virtualni ogled.
Sprehodimo se po lepo urejeni okolici mošeje: drevesa, cvetje, vodometi, kanalčki z vodo ...
V verskem centru je gneča, zato nam kar v parku pred njim postrežejo z dateljni, kavo in vodo.
Posnetek Sonje Kostevc.
Starejša uslužbenka nam zavzeto deklamira molitev iz korana v angleščini in arabščini, dobimo pa lahko tudi koran in brošure o islamu v tujih jezikih.
V avtobusu se dezinficiramo z vse mogočimi sredstvi, potem pa zapeljemo do sultanove operne hiše.
To je ogromna stavba z čudovito okolico: vodometi, greda z rožami v obliki velikega cveta. Lahko sprejme do 1.100 obiskovalcev in obiskovalk, poleg koncertne dvorane pa so tu še avditorij, center za glasbeno, gledališko in operno produkcijo ter luksuzne restavracije. Ob njej ravno pripravljajo prizorišče za predstavo na prostem. Sultan je velik ljubitelj klasične glasbe, zato je dal zgraditi to opero iz materiala, ki je ostal pri gradnji mošeje. Od ideje leta 2001 do otvoritve leta 2011 je preteklo kar nekaj časa, od takrat pa so tu gostovali vsi, ki v tej zvrsti glasbe kaj pomenijo, tudi Slovenska filharmonija. Imajo poseben sistem akustike z zvočniki za sedeži in prikaze s podnapisi v šestih jezikih na hrbtni strani sedežev. In kdo je bil njihov programski menedžer? Slovenec Aleš Drenik je delal 5 let kot programski vodja v kraljevi operi v Muscatu (od januarja 2013 do marca 2018). Pogovor z njim.
Foto: Vinko Šeško.
Še fotografiranje pred operno hišo in zapuščamo Muscat.
Med vožnjo proti jugu Nejc prizadevno niza podatke o tej državi na jugovzhodnem delu Arabskega polotoka, ki po kopnem meji na Saudsko Arabijo, Združene Arabske emirate in Jemen. Na jugu in vzhodu ima dolgo obalo ob Arabskem morju, na severovzhodu pa ob Omanskem zalivu (celotne obale je 3.100 kilometrov). Mejo po morju si Oman deli z Iranom in Pakistanom. Omanu pripadata še eksklavi Madha v Združenih arabskih emiratih in Musandam ob Hormuški ožini v Omanskem morju. Približno 15 krat je Oman večji od Slovenije, ima pa samo 4,5 milijonov prebivalcev, od tega 800 tisoč priseljencev, največ iz Indije in Pakistana. 82 procentov površine pokrivajo puščave in wadiji (soteske), 15 procentov gorovja, 3 procente pa je obalne ravnine. Podnebje je puščavsko z malo padavinami in vročim poletjem (do 50 stopinj celzija), pozimi so temperature okrog 30 stopinj. Njihova naravna bogastva so nafta (nacionalizirana), plin, baker, azbest, krom ... Imajo predvsem termoelektrarne, vse bolj pa razvijajo tudi solarne sisteme. Od živali gojijo koze, kamele, ovce, manjše govedo, lovijo ribe. Pogosti imajo ljudje po dve službi: voznik in ribič. Turizem postaja vse pomembnejša gospodarska panoga. Pestijo jih tudi naravne nesreče: udori, peščeni viharji, ciklon leta 2007 je povzročil velike hudourniške poplave. Problem je tudi zasoljevanje prsti in pomanjkanje vode, ki jo zdaj vse več pridobivajo iz morja. Na obali smo videli en tak obrat, ki je izgledal kot naftna ploščad.
Mimo nas drsi pusta pokrajina kot na Luni z manjšimi grički in višjimi hribi v ozadju, nekaj redkih hiš, posamezni grmički in nizko drevje, tu in tam kakšna koza. Vozimo po štiripasovni avtocesti, dovoljena hirost je 120 kilometrov na uro. Ni veliko vozil, zaenkrat če ni cestnin, jih pa nameravajo uvesti. Ob morju je nekaj ribiški vasic, prostorov za počitnikovanje, vrstijo se bele in črne plaže z lepo barvo vode.
Okrog 600 metrov od morja je tudi udornina Bimmah Sinkhole, okrog katere so uredili park s paviljončki, stopnicami do jezerca, v katerega vdira tudi morska voda, ne jamčijo pa za varnost. Nekoč je bila to kraška jama, pod težo vode hudournika s hribov se je strop udrl. Domačini sicer trdijo, da je jamo napravil meteroit in od tod ime "Padla zvezda". Jezero turkizne barve meri 50 krat 70 metrov, je okrog 20 metrov globoko, ob času našega obiska je v njem uživalo kar veliko kopalcev.
Še nekaj časa se vozimo po avtocesti, potem pa zavijemo z nje in pod mostom smo na vhodu v sotesko Wadi Shab.
Koze nas pričakajo kot sprejemni odbor. S čolni se prepeljemo preko vode pod mostom, kasneje vidimo, da je vodo ob takem vodostaju mogoče malo više tudi prebresti.
Hodimo po shojeni stezi med kamni, namakanimi gredami, ki imajo zvišane robove, da čim dlje ohranijo vodo, s katero namakajo, opazujejo nas tudi trije oslički. Mi pa njih. Soteska se vijuga med visokimi stenami divjih oblik z zagozdenimi skalami v razpokah, globokimi zarezami. Više razpeljujejo vodo za namakanje po kanalih, niže pa je ponekod prava mreža cevi in grdih črpalk.
Približno 15 minut hodimo do prvih tolmunov, z Ljubo prebredeva nizko vodo in iščeva dostop do globje za plavanje, pa nama na začetku ne uspe, kasneje pa se ona le okopa,
jaz pa krenem še naprej po soteski in se pri oazi s palmami srečam še z dvema sopotnicama. Prileže se malica, potem pa počasi nazaj.
Foto: Marko Šeško.
Večina skupine je pohitela do višjih tolmunov, prečkala dvojne kaskade, zaplavala skozi ožino v jamo in uživala tam ob slapu.
Še naprej se vozimo ob morju, mimo mesta Sur, namestimo pa se v kraju Ras Al Hadd v penzionu z istim imenom. V bistvu sredi ničesar. Ponudijo nam kavo in dateljne za dobrodošlico, sobe so velike z visokimi stropi in bolj špartansko opremljene. Imajo pa televizor, klimo, hladilnik, v kopalnici je tuš s poglobljenim bazenčkom. Na dvorišču je tudi plavalni bazen, nedaleč stran tudi mošeja, nekaj razstresenih hiš in to je vse. Z avtobusom se odpeljemo v središče kraja, kjer najprej poiščemo sadje (kilogram mandarin: 500 baisov - evro petindvajset, štiri banane: 300 baisov - 75 centov), potem pa restavracijo za večerjo. Kar dolgo se dogovarjamo, potem pa naročimo piščanca z grila ali pa ribe. Moja četrtina piščanca - perutnička s širšo okolico stane 1 rial (2,5 evra), zraven pojem še humus (namaz iz čičerike) in popijem oranžni sok.
Večina je za mizo, Romana in Drago pa po domače - na preprogi. Kar malo smo že živčni, ker se večerja vleče, nam pa se mudi v Ras Al Jinz, rezervat, kje na obali ležejo jajca ogrožene zelene želve in še nekatere druge. Rezervat na skrajni vzhodni točki Omana so odprli leta 1996 in je edino uradno mesto, kjer si turisti lahko ogledajo želve, ko ležejo jajca.
Sprejemni center se ob devetih zvečer sveti od lučk v obliki želv; ko se prijaviš, dobiš številko, mi smo skupina deset. Čakamo v lepo urejenih prostorih s projekcijo o želvah, razstavo fotografij, restavracijo in sanitarijami. Na obalo krenemo z lokalnim vodičem in lahko uporabljamo lučke le tu in tam. Svetloba bi lahko zmedla mlade želvice, ki so se že izlegle, da bi krenile v napačno smer - stran od morja.
Gornji posnetek je delo Sonje Kostevc.
Nekaj takih poberemo in jih odnesemo v morje. Vodič kmalu izsledi želvo, ki je že izlegla jajca, obsveti jo s posebno svetlobo in spremljamo jo do vode. Okrog 20 tisoč želv letno tu odloži jačeca. Kasneje najdemo še želvo, ki ravno zakopava gnezdo. 80 do 120 jajčec je izlegla pol metra globoko, zraven napravi varovalno jamo, da zmede lisico in druge plenilce. Mlade želvice se izležejo čez skoraj dva meseca (55 dni), preživijo pa le dve od stotih. Želve dosežejo težo 200 kilogramov in starost 100 let.
Polni vtisov se ob polnoči vrnemo v penzion.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar