Zbudim se ob pol šestih in skozi okno opazim, da imamo pri hotelu plavalni bazen, ki ga ne bo čas izkoristiti.
Smo v Hotelu Safari v mestu Nizwa z okrog 75 tisoč prebivalci, ki je eno najstarejših mest v Omanu. Leži na strateškem področju, kjer se križajo poti, ki povezujejo notranjost z glavnim mestom Muscat. Je center gojenja dateljnov in trg zanje. V šestem in sedmem stoletju je bila glavno mesto Omana. Tesno je povezana z islamom in ima več mošej: eno iz devetega, eno iz enajstega ... Od leta 1970 je postala moderno mesto z več izobraževalnimi ustanovami in hoteli. Glavna znamenitost je utrdba iz leta 1668: glavni del so gradili 12 let in to nad podzemnim tokom vode. Spominja na pomen mesta med burnimi časi dolge zgodovine Omana kar se tiče obrambe pred vsiljivci. Zraven utrdbe je tržnica (suk), kjer prodajajo vse: ribe, meso, zelenjavo, sadje, začimbe, dateljne, predvsem pa so znani po halvi. Veliko je izdelkov obrti: nakit iz srebra, izdelki iz bakra, usnja, meči in handžarji (ukrivljeni noži), keramika.
Ob pol sedmih imamo zelo bogat samopostrežni zajtrk, pri katerem ne manjkajo niti polpete in ocvrta zelenjava.
Omanski vodič in šoferji jedo po domače: na tleh na preprogi.
Nizwa je zelo razpotegnjeno mesto in kar nekaj časa se vozimo od hotela do trdnjave in tržnice. Danes je petek - za domačine nedelja, in imamo srečo, ker je na ta dan tudi živinski sejem.
Na parkirišču je velika gneča, nekateri kupci že odvažajo kupljene živali, nam pa Nejc najprej razloži, kje je kaj.
Foto: Sonja Kostevc.
Pri živini se tare ljudi: moški nosijo skoraj vsi bele dišdaše, kape z vzorci ali umetelno zavite rute na glavi; vmes je tudi nekaj starejših žensk v črnini do tal, na obrazu pa imajo nenavadno masko s pokrivalom preko nosu, ki izgleda kot ptičji kljun.
Nekaj suhih kravic je privezanih na sejmu, vmes telički, ki žalostno mukajo.
Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Največ pa je koz, ki jih vodijo v krogu med kupci, ki sedijo na betonskem odru in tistimi, ki stojijo na drugi strani. Tako lahko živali dobro vidijo, jih otipajo in se dogovorijo za ceno.
Lepo je urejen prostor za prodajo dateljnov: v sprejemnem kotičku lahko sedeš, poskusiš sadeže, zraven srkneš kavo in malo poklepetaš. Dateljni so nasuti v velike skrinje, veliko vrst jih je, tudi tu lahko pokušaš in koščice mečeš v zato pripravljene posode. Prodajalec ti jih stehta in neprodušno zapakira za transport. Cena od enega riala (dva in pol evra) do enega riala in 200 bajsov (tri evre) za kilogram - tu ni barantanja.
Še lepše je urejen prostor za prodajo halve, ki naj bi bila v tem mestu najboljša. Kupiti je mogoče različne količine te sladice v najrazličnejših posodah. Jaz se odločim za leseno posodo s pokrovom: pol kilograma halve za pet rialov (12 evrov in pol). Prostor ima več prostorčkov za počitek, molilnico in okusno urejene starinske predmete.
Zanimivo se je sprehoditi med ponudbo zelenjave, najrazličnejših začimb, oreščkov, sadja in suhega sadja.
Velik je tudi izbor keramike in drugih spominkov.
Zatakne pa se pri iskanju stranišča: najdemo žensko in moško - vendar obe zaprti zaradi preurejanja; blizu vhoda pa je samo moško. Ampak turisti, sploh pa turistke, si lahko marsikaj privoščijo, tako ženske "okupiramo" tudi ta kotiček, seveda je "čučavac". Domačini nas malo čudno gledajo, potem pa za nami zavije še domačinka: nuja je pač nuja. Lepo si potem še dvigne tisto masko na obrazu in se osveži z vodo: res mora biti ženskam vroče v teh črnih oblačilih, saj je temperatura preko 30 stopinj. A moški pa lahko nosijo belo?
Poslavljamo se od mesta in krenemo na pot proti Muscatu.
Najprej si s ceste ogledamo še pokopališče, ki je v bistvu skupek razmetanega kamenja, potem pa se začnemo dvigovati v hribe.
Nejc se je pravilno odločil, da za nas, planince, ne bi bil zanimiv povratek po avtocesti.
Kratek oddih imamo na počivališču Al Hoota Resthouse: dateljni in kava za dobrodošlico, čista stranišča, sprehod k zgradbi s sobami, otroško igrišče in prihod velike skupine na motorjih Harley Davidson. Po vročini v Nizwi je tu prijetnih 19 stopinj.
Dvigamo se še više na prelaz z nadmorsko višino 1.900 metrov in hladom 17 stopinj. Vsako drevo ob poti ima družino na pikniku, ponekod so paviljoni s streho za senco.
Odpre se nam pogled na širjave področja Wadi Bani Awl. To je veliko področje z vasicami in soteskami, med njimi sta najbolj znani Snake Canyon in Little Snake Canyon.
Začnemo se spuščati po vratolomni prašni cesti, potem pa se moramo vrniti, ker ima eno od vozil težave s pogonom na vsa štiri kolesa.
Šoferji in Nejc poskušajo stvar urediti, na koncu pa moramo dobiti nadomestno vozilo. Med tem malicamo in radovedno opazujemo skupino, ki ima na prelazu piknik.
Na koncu pridejo k nam s prošnjo, naj jih ne fotografiramo, a so že prepozni: mi smo že vse dokumentirali. To je bila tudi ena redkih prilik, da fotografiranje ni bilo zaželjeno, sicer se domačini radi slikajo, sploh s turisti.
Zdaj gre pa spet navzdol: včasih je cesta tako strma in vozilo na robu prepada, da je bolje zatisniti oči in upati, da ima voznik široko odprte.
Med skalnatimi gmotami se res odpre soteska, ki se vije kot kača, kar ne moremo verjeti, da je prehoden.
Na začetku soteske Little Snake Canyon vidimo tolmun, v katerem se kopajo, ženska pa pere perilo.
Sredi ničesar se pojavi igrišče za nogomet, baje so ga naredili v reklamne namene. Spuščamo se, na drugi strani v strmini si ogledujemo vrtoglavo traso ceste in kar dozdeva se nam, da bomo kmalu na njej.
Res se vzpnemo, izza skal nas opazuje koza, na vetrobransko steklo pa pade nekaj kapelj dežja.
Ko se spet spuščamo, pred sabo zagledamo dolg kanal z vodo - falaj, ki napaja rastje v vasi spodaj.
Ustavimo se na mestu, kjer se izteka Snake Canyon. Nekaj luž je med prodom, prestrašimo žabico in poskušamo priti čim bliže v nebo segajočim stenam.
Po tolmunu pri vhodu v sotesko prebrede skupina precej utrujenih in mokrih pohodnikov, ki so se spuščali po kanjonu tri ure, preplavali nekaj tolmunov, se očitno spuščali tudi ob vrvi in nervozno gledali v nebo. Če bi začelo deževati, bi imeli le kakšnih dvajset minut časa za umik pred naraščajočo vodo. Res začne po malem deževati, domačini so tega zelo veseli.
Na enem mestu moramo zapeljati preko vode, potem pa se dlje časa vozimo ob suhi strugi. Enkratno doživetje, ampak ne za plašljive in občutljive na višino.
Kratek postanek napravimo v kraju Awabi z okrog 11 tisoč prebivalci, kjer se je mogoče sprehoditi po negovanem parku.
Zadnji del poti proti Muscatu vozimo spet po avtocesti in ob šestih smo v nam že znanem hotelu Al Bahjah.
Foto: Sonja Kostevc.
Zahvalimo se lokalnemu vodiču in šoferjem za res bogat program in varno vožnjo, potem pa v sobah lahko prepakiramo in počivamo.
Nekateri izkoristimo čas tudi za druženje v hotelski restavraciji in kozarec piva, ki smo ga ves čas pogrešali.
Z avtobusom se ob enajstih zapeljemo na letališče, poslovimo se tudi od Nejca s simboličnim darilom in željami za vse najboljše ob njegovem rojstnem dnevu, potem pa menjamo preostale riale v evre (imajo celo drobiž) in začnejo se postopki na letališču, pa tudi že nov dan.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar