Vstanemo ob pol šestih in se odpravimo v puščavo. Dobro se oblečemo, ampak sploh ni mrzlo, tudi pesek pod nogami je prijeten.
Foto: Vinko Šeško.
Doseči želimo sipine z dvema drevesoma, od koder posnamemo sončni vzhod.
Kar ne moremo se posloviti od lepih motivov, pogleda na vas v dolini, čebljanja ptic na drevesu, zanimivih vzorcev v pesku, drobnih posameznih trav, živalic, ki se v strahu pred nami zakopavajo v pesek, za sabo pa puščajo slikovite sledi.
V kampu so drugi že tudi pokonci, nekateri celo "zlorabijo" otroška igrala, vse skupaj pa čaka obilni zajtrk.
Zadnja fotografija je posneta s fotoaparatom Borisa Ladišića.
Potem pa prava dogodivščina z divjo vožnjo po sipinah: z vso hitrostjo v breg in počasi navzdol, en avto celo ritensko. Očitno nam šoferji želijo pokazati vse svoje spretnosti.
Foto: Sonja Kostevc.
Srečamo tudi domačina, ki vodi skupino kamel, peljemo se pa še mimo dveh kampov med sipinami.
Potem pa ven iz puščave, spet bolj napolnimi zračnice na vozilih in nadaljujemo vožnjo po precej dolgočasni pokrajini proti mestu Nizwa z okrog 120 tisoč prebivalci.
V njem se ustavimo predvsem za nabavo hrane, ki jo je v velikanskem hipermarketu Lulu res v izobilju. Odkrijemo celo pivo in penino, oboje z nič procenti alkohola.
Na poti proti goram se na kratko ustavimo še v kraju Bahla z okrog 85 tisoč prebivalci, ki je obdan z 12 kilometrov dolgim obzidjem. Znan je po obdelavi gline: nekatera poslopja so stara več sto let. Tu stoji ena prvih ibadi mošej na svetu, mogočna pa je tudi trdnjava iz 12. stoletja (začetki pa so že v osmem stoletju), najstarejša v Omanu.
Vozimo se vse više med hribe in, ko zmanjka asfaltirane ceste, se kmalu ustavimo, ter večina nadaljuje pot peš.
Cesta je prašna, vozila, ki vozijo mimo, prah še bolj dvigajo, mi pa se počasi dvigamo.
Tu in tam je kakšna mlaka, nad cesto za nami oprezajo koze, Nejc pa se zaplete v pogovor s pastirjem.
Oblačno je in sončni žarki silijo izza oblakov. Po dveh urah hoje se prileže, da se nekateri popeljemo do cilja z avtomobilom, ki nam pride nasproti. Cilj je eko turistično naselje Sama Heights Resort na višini 2.100 metrov
s pogledom na najvišji vrh Omana Jebel Shams (Gora sonca - 3.009m), ki ni dostopen za navadne smrtnike, obvladuje ga vojska. Naselje je zelo lepo urejeno z aranžmaji iz kamnov in suhega lesa, napisi o varovanju okolja, nekaj je okrasnih grmov in celo vrtnice so vmes, take dišeče.
Goste lahko namestijo v majhne šotore, gradijo tudi kombinacije šotorov in zidanih stavb, okrog hriba so kot ogrlica nanizane lesene hiše, mi pa prespimo v kamnitih. Vsaka hiška ima okrog še nekaj prostora s klopjo, kakšnim drevesnim panjem,
Foto: Boris Ladišić.
zlasti so lepe tiste za pare: z dodatno leseno teraso, posteljo z baldahimom, kopalnico okrašeno z vzidanimi kamni ...
Na recepciji popišejo potne liste, medtem pa se mi krepčamo s ponujeno kavo v zelo lepih posodah. Prtljago nam fantje od osebja prinesejo v hiško, prižgejo luči, pokažejo, kje se prižge klima ..., seveda pričakujejo tudi napitnino.
Drugi posnetek je delo Vinka Šeška.
Po obilni večerji se z vodičem Nejcem zberemo v recepciji, kjer nam razloži še določene stvari o Omanu in odgovarja na vprašanja. V državi poznajo enoletno obvezno služenje vojaškega roka, v velikih policijskih kompleksih, ki smo jih videli ob poti, pa verjetno poleg policistov vadijo tudi rezervisti. Hiše so velike, saj v njih živi tudi 15 ljudi - tri generacije, pomen družine je zelo velik. Prebivalci se preživljajo s poljedeljstvom, ribištvom, storitvenimi dejavnostmi, vse pomembnejši je tudi turizem. Obvezna je osemletna osnovna šola, srednje šole so dvo- ali triletne, imajo tudi kvalitetne ustanove za visokošolski študij. Šole so tudi privatne, vendar pod nadzorom ministrstva.
Počasi se odpravimo spat, občudujemo diskretno skrite lučke v keramičnih izdelkih, na hribu ugledamo luči še enega turističnega naselja, potem pa v prijetnem hladu na tej višini zaspimo. Tu in tam nas pri tem zmoti glas osla, ki očitno ne more spati.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar