Dvajset minut do šestih zjutraj je, ko se pred blokom dobiva s prijateljico Tilčko. Pri Prahovih preko ceste teče motor avtobusa. Mogoče je pa naš, za Primorsko? Res je in se lahko kar vkrcava, ostali pa na Avtobusni postaji Sevnica, nekaj še v Šmarju in zadnji v Krmelju. 48 nas je in zaskrbljeno opazujemo sneg, ki naletava. Temperature pa od ene do treh stopinj.
Od Trebnjega naprej je snega vse več, prava zimska pravljica. Vozimo pa vse počasneje in v bližini Grosupljega le še korakoma. Premikamo pa se, čeprav počasi. Pri Ljubljani se prometni zamašek sprosti in naprej gre hitreje. Vodička Mateja vestno razlaga o Ljubljani in Ljubljanskem barju, dezinficira pa nas z domačim borovničevcem. Okrog devetih se na postajališču Lom okrepimo s kavo, potem pa nadaljujemo pot proti Divači.
Divaška jama je naš prvi cilj. Malo ven iz Divače je parkirišče z informativno tablo in umetni vhod v jamo skozi vrtačo poleg luknje - okna, skozi katerega se je 25 metrov globoko spustil Gregor Žiberna leta 1884, dve leti kasneje pa je bila jama že dostopna tudi drugim obiskovalcem. Obiskal jo je tudi prestolonaslednik princ Rudolf in se je po njem nekaj časa imenovala Rudolfova Vilenica, med obiskovalci pa je bil tudi psihoanalitik Sigmund Freud. Jama je dolga 700 metrov, 500 metrov pa je urejenih za turistični ogled. Pri ogledu jame se spustimo do globine 50 metrov. Najprej je treba po stopnicah do Plesne dvorane, potem pa po osvetljeni poti, ki je delno peščena, delno pa kamnita in vklesana, med pravo bogastvo kapnikov, stebrov, zaves ...
Kapniki nastajajo zelo počasi, saj kubični centimeter nastane v sto do sto petdesetih letih. Jama je suha, napravila pa jo je reka Reka, ki teče naprej v Škocjanske jame. Obiščemo Dvorano Kralja Matjaža, Katakombe, pod katerimi je Pekel in pa še Kalvarijo. Veliko kapnikov je poškodovanih: Italijani so jih v času okupacije lomili. Uničili so tudi lesene tablice z imeni kapnikov in stebrov, le križa si niso upali. V jami je veliko drobnih živali, sem prihajajo tudi netopirji. Za sprehod po tem čudovitem svetu smo rabili malo več kot uro časa. Po jami pa se lahko sprehodimo tudi virtualno. Odlično pripravljeno! Zunaj nas čaka burja in lepo se je zateči v toplo zavetje avtobusa.
Na drugi strani predora pred odcepom za Osp ni več snega. Zaradi zastojev na avtocesti nimamo časa za ogled Socerba in se kar takoj odpeljemo skozi Koper v Marezige na Turistično kmetijo Štok.
Odpre se nam čudovit razgled na Koper in Trst,
mladi gostitelj, vinar, oljkar in gostinec nam predstavi kmetijo, ki že 27 let prireja osmice - prodajo svojih pridelkov v določenem obdobju. Tak način je uvedla Marija Terezija, takrat so prodajali brez davka, danes je prodaja obdavčena. Vas je znana po upornosti prebivalcev in številčnem pihalnem orkestru. Včasih so se ukvarjali s prirejo mleka, potem pa so ugotovili, da ljudje popijejo več vina kot mleka, in so zasadili vinsko trto, za katero je lega res ugodna. Največ je refoška - ena trta rodi 3 do 4 kilograme grozdja, včasih tudi 6. Zadnja leta Štokovi kot turistična kmetija pripravljajo tudi domačo hrano ob koncih tedna in za najavljene skupine, uredili pa bodo tudi nekaj sob za goste. Klet je pod zemjo, kamnita. Letno pridelajo 15 do 20 tisoč litrov vina: malvazijo, refošk in rumeni muškat po klasični metodi, nekaj je tudi barika. To zahteva predvsem ameriški trg, kjer so navajeni okusa po viskiju. Njihova vina dosegajo visoka priznanja, imajo pa tudi oljke.
Ob narezku iz pršuta, klobas, slanine, sira, jajčevcev in vejice rožmarina degustiramo vse tri vrste vina: malvazija in refošk se mi zdita zelo sveža in pitna, rumeni muškat pa je zame preveč sladek. Ob vsaki sorti izvemo način pridelave.
Prostori so zelo lepo in okusno urejeni. Sledijo še nakupi in slovo od prijaznih gostitejev.
Kmalu po odhodu nekaj na avtobusu zadaj zaropota. Šofer preverja, vendar se peljemo naprej. Vodička razlaga, kako je Koper peto največje mesto v Sloveniji. ki ima veliko pristanišče, pristajajo tudi križarke. Pomembna panoga je solinarstvo, pa tudi ribištvo. Značilna je dvojezičnost zaradi italijanske manjšine. Včasih je bil otok in je preživljal burne čase pod Rimljani, Benečani, Oglejskimi patriarhi. Avtobus še kar nekaj nagaja in v bližini arene Bonifika dokončno odpove. V bližnji lokal gremo na kavo, potem pa na avtobusno postajališče, kjer nas pobere nadomestni avtobus podjetja Nomago s šoferjem Miljanom.
Hitimo proti Vrhniki in Tehniškemu muzeju v Bistri, ki je odprt samo do petih popoldne. Ta nekdanji kartuzijanski samostan ima pod streho veliko zbirk,
mi pa si v slabi uri uspemo pogledati zbirko starih avtomobilov in Titove avtomobile.
Čas za kosilo je že zdavnaj mimo, zdaj bo na vrsti že večerja, ki jo dobimo v Gostilni Pri Štefki na Otočcu. Dve vrsti juhe, dve vrsti mesa in priloge, kuhana zelenjava, solata in sladica, pa še kaj tekočega zraven - in smo pripravljeni za pot domov.
Kljub zastojem in okvari avtobusa je bil dan zanimiv in bogat. Hvala organizatorki Ani, vodički Mateji in šoferjoma Toniju in Miljanu!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar