Foto: Vinko Šeško.
Tudi tokrat po vadbi in zajtrku krenemo preko meje v Italijo, mimo Trbiža, pred Rabeljskim jezerom pa zavijemo na levo in se dvignemo na prelaz Predel. Potem pa skozi Strmec v Log pod Mangartom, mimo trdnjave Kluže in vse do konca doline Lepena. 
Parkiramo pred Domom doktorja Klementa Juga in ta hitri se odpravijo proti Krnskemu jezeru,
Foto: Vinko Šeško.
Vinko s svojo ekipo do bivaka Murka nad Krnskim jezerom, Zmago pa na Mali Šmohor, od tu po brezpotju na sedlo med Malim in Velikim Šmohorjem ter spust po slabo vidni mulatjeri na Planino na Polju, nato do Vinkovega bivaka Murka, kjer se sestanejo in se spustijo do Krnskega jezera in mimo Planinskega doma pri Krnskem jezeru v dolino.Štiri ostanemo v Lepeni in si v Domu najprej privoščimo kavo in presenečenje: postreže nas Sevničanka in oboroži z informacijami. Najprej želimo obiskati izvir Lepenjice, ki je v bistvu slap, do katerega se je treba povzpeti.
Dobrih 15 minut navkreber, njegov šum pa slišimo od vsega začetka.
Potem pa iščemo Šunikov vodni gaj, ki je pravi raj za ljubitelje poskočne vode in slikovitih tolmunov. Od Doma doktorja Klementa Juga je treba nekaj časa po cesti, potem pa nas informativna tabla usmeri v levo. Široka pot, oznake naprej pa niso najboljše: k sreči vidimo podrti kažipot in se usmerimo k najbolj slikovitim delom Lepenjice in potoka Šunik. Pot naj bi bila krožna, me smo jo prehodile v eno smer, verjetno je drugi del bolj po gozdu. Najdemo tudi ostanke mlina,
se ob večjem slapu fotografiramo, potem pa spet pridemo na glavno cesto. V želodcih nam že kruli, zato se utaborimo ob vodi in pomalicamo.
Naprej je treba po cesti, veliko nas hodi peš, večina v nasprotni smeri od naše; so pač pozneje vstali.
Na koncu doline se sprehodimo ob Velikih koritih Soče, potem pa iščemo avtobusno postajališče: dovolj časa imamo, da se zapeljemo še v Bovec. V poletni sezoni kar nekaj avtobusov vozi iz Kranjske Gore v Bovec in nazaj, na oglasni deski je vozni red in avtobus res pripelje točno.
Na prijazni terasi v turističnem središču Bovcu (okoli 1600 prebivalcev) posedimo ob pivu in arašidih, tudi kava nam zadiši, pa opazovanje mimoidočih je tudi zanimivo.
Potem se le sprehodimo do Cerkve svetega Urha, ki ima osnovo iz leta 1192 kot srednjeveška stavba, v letu 1720 je bila razširjena kot baročna in nato je bila v letu 1860 preoblikovana v neoromanskem slogu. Pod cerkvijo je spominska tabla vsem pregnanim in tistim, ki so ohranili rod in dom. Na stebru zraven je zapisana misel: Stojim tukaj, koreninim v upanju, verujem v moč naše krvi.
Posedimo na klopci, se okrepčamo in se oziramo proti Kaninu in Svinjaku.
Na parkirišče pri Avtobusni postaji Bovec nas pridejo iskat ostali iz skupine in po lepo preživetem dnevu se vrnemo spet v Zavetišče Slatna.
Foto: VinkoŠeško.
Seveda se nam večerja spet prileže.Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar