Kdor zna najti zadovoljstvo v majhnih stvareh in drobnih trenutkih, bo redko razočaran.
11. 9. 22
Maribor - 7. 9. 2022
Na vlak za Ljubljana ob 6.33 se nas vkrca šest od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, v Zidanem Mostu prestopimo in z nekaj zamude smo kmalu po pol deveti uri v Mariboru.
Napotimo se skozi center in pokukamo vfrančiškansko baziliko svete Marije Matere usmiljenja, ki izstopa z veliko zgradbo (zraven je še samostan) in opečnato fasado. Gradili so jo od leta 1892 na temeljih nekdanje kapucinske cerkve, odprli pa leta 1900. Je ena izmed sedmih bazilik v Sloveniji, bila je prva bazilika v Avstro-Ogrski. Ogledamo si bogato urejeno notranjost, glavni oltar je narejen iz 17 vrst marmorja, pozornosti vredni so tudi stranski oltarji, spovednice ... Ob tem se spomnemo zgodbe o kapucinih, ki so od kmeta enkrat dobili v dar kravo, potem pa imeli težave z njo, ker niso imeli vrvi. Od takrat imajo svojo haljo povezano z vrvjo za vsak slučaj tudi še zdaj - smo videli dva kapucina v cerkvi.
Malo naprej od Cerkve se nam ponuja prijetna terasa Moje kavarne, kjer posedimo ob kavi in klepetu.
Odpira se nam pogled na spomenik v spomin padlim v drugi svetovni vojni, ki ga nekateri zaradi oblike imenujejo Kojak. Za njim stoji grad, ki je sestavljen iz dveh delov: utrdba in dvor deželnega kneza, ki so ga zgradili od 1478 do 1481. Grof Khisli ga je leta 1620 spremenil v rezidenćni grad z viteško dvorano in loretsko kapelo. Od leta 1933 je last mestne občine, od leta 1938 v njem domuje Pokrajinski muzej z bogatimi zbirkami.
Pridruži se nam še prijateljica, ki je prišla z vlakom eno uro kasneje, in vseh sedem se nas napoti proti Mestnemu parku, ki obsega okrog pet hektarjev. Začeli so ga urejati leta 1872 na mestu nekdanjih srednjeveških ribnikov za napajanje vodnega kanala ob obzidju. Uporabili so drevored kostanjev v zahodnem delu, vzhodni del pa so morali izsušiti. Po prvi svetovni vojni so postavili čolnarno, garderobo in teraso. Vožnje s čolni in drsanje so leta 1972 opustili, prijeten pa je sprehod po na angleški način urejenem parku z zasaditvami več kot 150 vrst dreves in grmovnic iz celega sveta, travnatimi in vodnimi površinami. Trije ribniki: pogosto slišimo, vendar je ribnikov v bistvu pet. Od leta 1953 lahko obiščemo tudi akvarij z okoli 120 vrstami rib in vterariju vidimo50 vrst plazilcev, dvoživk in insektov.
Na zahodnem delu Mestnega parka se začne tudi Naravoslovna pot Piramida - Kalvarija. Mi krenemo v obratni smeri in načrtujemo en del, drugega pa za naslednjič. Na Kalvarijo se vzpenjamo po široki poti, ki ima tudi nekaj stopnic, mimo kapelic, ki so zanemarjene, le v eni je še ostanek poslikave.
Ustavimo se na razgledišču Pri sedmih hrastih, ki je bila že pred sto leti priljubljena izletniška točka meščanov, predvsem Nemcev, Slovenci pa so raje zahajali na Pekrsko gorco.
Uživamo v razgledu, naprej pa gremo mimo vinogradov Biotehniške šole, ki kažejo lepo letino. Grič Kalvarija ima ravno sto metrov višjo nadmorsko višino kot Maribor (375 metrov), na njem pa stoji Cerkev svete Barbare, ki so jo v zahvalo pred kugo rešeni Mariborčani postavili leta 1683. V letih 1680 - 1681 je od 1000 prebivalcev zaradi nje umrlo kar 360 ljudi.
Pri fotografiranju nam pomaga Američan iz Arizone, ki nas vabi v Grand Canyon.
Skozi gozd se spustimo v dolino, kjer se nameravamo ustaviti v Vinski kleti Brigadir, pa je na žalost odprta samo ob koncu tedna.
Pot nadaljujemo na Mestni vrh, porasel z vinogradi, ob vznožju pa so parcele precej zapuščene.
Še spust k ribnikom in obhod ne preveč čiste vode, vodomet pa vseeno dela. Na žalost je nekdaj znana restavracija Pri treh ribnikih tudi zaprta, zato se mimo Gimnazije in spomenika Rudolfu Maistru, naprej po Gosposki in preko Glavnega trga napotimo preko Drave.
Prej se še ozremo na Mestno hišo iz leta 1515 in Marijino ali kužno znamenje iz 17. stoletja.
V trgovskem središču z najlepšim pogledom na Maribor si privoščimo malico in klepet ob kavi, potem pa še stikanje po trgovinah. Za povratek nam pride prav hitrejši IC vlak ob 15.20 s prestopom na regionalnega v Zidanem Mostu, še pred peto uro popoldne smo v Sevnici.
Maribor je res lepo in zanimivo mesto v zelenem objemu gozdov in vinogradov. Naslednjič pa drugi del Naravoslovne poti s Piramido.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
Ni komentarjev:
Objavite komentar