Komunala Sevnica in Društvo Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica sta organizirali ekskurzijo za 37 udeležencev in udeleženk v okviru projekta Digivoda, v katerem sodelujejo še Občina Sevnica, Komunala Brežice, Kostak, d. d. in Rokometni klub Sevnica. Poudarek je na pomenu varovanja vodnih virov in spreminjanju navad glede uporabe sveže pitne vode. Osemdeset procentov sredstev prispeva Evropska unija.
Najprej nam je direktor Komunale Sevnica Mitja Udovč predstavil vrtine za vodo na zeleni oazi - občinski parceli pri Stillesu: eno 15 metrov globoko iz leta 1954, sedem do deset litrov na sekundo daje (zdaj v rezervi) in dve novejši iz leta 2000 (110 metrov globoka) in 2004 (107 metrov globoka) s sedemnajst in petnajst litri na sekundo. To je sicer industrijsko območje, vendar kakšnih drugih nadomestnih lokacij za črpanje vode ni v bližini. Vodo črpajo v vodohram na Hrastih, na Sveti Rok in naprej v zelo razpreden sistem. Voda je kontrolirana in kvalitetna, je pa to podtalnica in ne voda iz Save. Cevovodi niso več azbestni od leta 2009. Viri s hribov so manj zanesljivi in bolj občutljivi na sušo, važno je tudi, da je zajetje v območju gozda, ne pod kakšnim travnikom, ki ga lahko gnojijo. Za črpališče imajo za primer izpada električnega toka pripravljen agregat. Poskušajo biti samooskrbni: Na Peclju izkoriščajo padec vode v majhni hidroelektrarni, načrtujejo sončno elektrarno na čistilni napravi. Oskar Zoran Zelič je bolj natančno spregovorili o zgodovini vodovoda: prvi je bil z Brezja (1931 po zaslugi župana Ernesta Kruleja) - drugi v Posavju, takoj za brežiškim; potem prvi vodnjak pri Stillesu z ameriško črpalko, darilo UNRE. Konec 18. stoletja pa je bil že izkopan prvi vodnjak na Glavnem trgu, kasneje še nekaj drugih, zajeli pa so tudi nekja studencev.
V okviru projekta je tudi uvajanje ročnih stiskalnikov za plastenke in pločevinke, postavitev pitnikov in dveh vodnih hišk za brezplačno točenje navadne vode primerne temperature in vode z ogljikovim dioksidom (pri Osnovni šoli Sava Kladnika Sevnica in pri Športnem domu Sevnica), ureditev zaklonišča pod pokopališčem in ureditev pisarne za potrebe projekta.
Na avtobusu je Oskar Zoran Zelič spregovoril o zgodovini železniškega mostu in zaklonišča pod pokopališčem iz druge svetovne vojne, ki so ga gradili trije Nizozemci, z enim od njih se je on pred leti srečal. Eno zaklonišče je tudi pri Glasbeni šoli ob vznožju sevniškega gradu. Omenil je tudi prenovo Železniške postaje Sevnica in obletnico 160 let od takrat, ko je bila zgrajena proga Zidani Most - Zagreb - Sisak (1862). Gradnja je potekala po odsekih, na Orehovem pa so stale velike barake za delavce. Ob trasi so odprli kamnolome, nekateri so aktivni še danes. Drugi tir so položili leta 1944.
Peljali smo se mimo Krakovskega gozda, ki je z 2400 hektarji največji nižinski gozd v Sloveniji: mokrišče s hrastom dobom in ostanek pragozda s stoletnimi hrasti. Iz doba so tudi skulpture Forme Vive. Nato smo se odpeljali v Kostanjevico, najmanjše slovensko mesto in najstarejše na Dolenjskem, ki je nastalo na umetno napravljenem otoku (500 krat 200 metrov) v meandru Krke. Naselbina je nastala v 13. stoletju in že takrat dobila mestne pravice. S kopnim je povezana z dvema mostovoma, ki sta bila včasih dvižna; južnega trenutno obnavljajo. Župnijska cerkev svetega Jakoba je v jedru še romanskega izvora, tu je pa še podružnična cerkev svetega Miklavža. Šolsko poslopje je tudi po zaslugi Lada Smrekarja prava galerija, fasado pa krasi slika iz časa kmećkih uporov 1573. Namenjena je bila sicer za Kulturni dom v Krškem, vendar se tam niso odločili zanjo.
Foto: Nevenka Vahtar.
Kostanjeviško jamo so relativno pozno odkrili: odkrila se je sama leta 1937, ko je nekajdnevni izbruh vode opozoril na vhod vanjo. Za turistični obisk so jo uredili leta 1971, med 1977 in 1980 pa je bila zaprta. Zdaj je odprta preko celega leta in z njo upravlja Klub jamarjev Kostanjevica na Krki, ki ima pri vhodu tudi svoj dom.
Leži kilometer južno od Kostanjevice na Krki in znanih je 1813 metrov rovov, za obisk je urejenih 210 metrov (nekaj več kot desetina celega sistema). Obsega 12 jezer - potopljenih dvoran, prehodi so z njimi oteženi (130 metrov dolga je ena in 30 metrov globoka). V sistem skušajo priti z Gorjancev, kjer je veliko brezen. V Sloveniji je enajst brezen globjih od tisoč metrov, najglobje znano do sedaj je pod Kaninom, globoko je 1505 metrov (sedmo na svetu). Kostanjeviška jama pa je najdaljši dolenjski jamski sistem, bogat s kapniki, življenjski prostor endemnih podzemnih živali; okrog 700 netopirjev tu prezimuje. Jamski vodič nam je spregovoril o bogastvu kraškega sveta, ki obsega kar 44 procentov ozemlja Slovenije, trenutno imamo preko 14 tisoč registriranih jam, vsako leto pa registrirajo okrog 500 novih. Jama registrirajo, če je dolga vsaj deset metrov, ima ime in koordinate vhoda ter načrt. Slovenski jamarji so po svetu zelo znani, imamo pa tudi zelo razvito jamsko reševalno službo.
Pri ogledu je treba malo paziti zaradi ožin, se potruditi po stopnicah gor in dol, ampak se splača odkrivati umetnine, ki jih voda ustvari v tisočletjih. Sto let je treba, da se kapnik poveča za en centimeter (koliko je potem star 12 metrov visok stalagmat - steber?), kljub temu se je dogajalo, da so nekateri kamnike lomili in jih nosili domov. Nekaj pa je počenih zaradi najmočnejšega potresa v Evropi leta 1348. Odvisno od naše domišljije smo videli različne oblike, eno od podzemnih jezer, pa tudi jamski telefon za primer nevarnosti za jamarje, ki so včasih v jami ali breznu en cel teden. Ko je vodič ugasnil luč, seveda nismo videli nič, ko pa jo je spet prižgal, smo videli čuka: Braneta Čuka, jamskega vodiča.
Blizu je pri izviru potoka Studena tudi zajetje Jama, iz katerega priteče deset litrov vode na sekundo in z njo oskrbujejo Kostanjevico in okolico.
Program smo zaključili z ogledom nekdanjega samostana in cerkve ter zbirk Galerije Božidar Jakac in Forme Vive. Galerija na prostem nastaja od leta 1961, nekaj časa so umetniki celega sveta iz lesa doba ustvarjali umetnine vsako leto, zdaj se to dogaja vsaki dve leti.
Cistercijanski samostan v Kostanjevici je z ženo ustanovil koroški vojvoda Bernard Spanheimski leta 1234 in ta je z 220 kmetijami doživel pravi razcvet. Slabili so ga turški vpadi, konec 18. stoletja pa ga je doletela verska reforma cesarja Franca Jožefa I. Ta je zahteval, naj samostan organizira šolo, opat je to zavrnil češ, da nimajo niti toliko prostora, da bi imel kam odložiti klobuk. Samostan je bil ukinjen, menihi so odšli za duhovnike, sem so se preselili nekateri uradi in 25 družin. Cerkev je bila nekaj časa podružnična cerkev, Kostanjevica ni mogla vzdrževati toliko cerkva in leta 1820 so cerkveno opremo oddali in razprodali. Med drugo svetovno vojno so partizani leta 1942 poslopja požgali in začela so propadati. Po vojni se je začela počasna obnova, pri kateri ima velike zasluge Lado Smrekar, ki je prepoznal pomen teh prostorov. Ohranjen je del cerkve in križnega hodnika, drugo je restavrirano in z 234 arkadami se Galerija Božidar Jakac lahko pohvali z največjim arkadnim dvoriščem v Evropi po številu arkad. V galerijske prostore so posamezni umetniki darovali svoje zbirke, prirejajo pa tudi občasne razstave. Mi smo si ogledali eno takih razstav v cerkvenih prostorih in posnetke obnove.
Posebej smo se posvetili zbirkam Toneta Kralja, Božidarja Jakca in Pleterski zbirki evropskih slikarjev.
Po ogledih smo se zapeljali proti Podbočju, se razgledovali po poljih in vinskih goricah nad njimi. Pozdravila nas je mogočna cerkev Svetega križa, pred katerim leži lev, ki je iz najdišča v Bočju. Lakoto in žejo smo si potešili v Gostilni Gadova Peč,
vsak pa je dobil tudi priročno napravo za stiskanje plastenk in pločevink.
Več posnetkov
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar