44 članov in članic Društva upokojencev Sevnica se nas je odpravilo na izlet v Radovljico in Begunje na Gorenjskem.
Tokrat smo potovali z vlakom, saj je vožnja z njim za starostnike zastonj, mednarodni vlak pa je imel nalašč za nas v Radovljici postanek. To je mesto z okrog šest tisoč prebivalci na naravnem pomolu nad Savo (blizu je sotočje obeh Sav) s pogledom na Jelovico in proti Karavankam.
Tam nas je že čakala vodička, ki nas je popeljala po mestu. Spregovorila nam je o zgodovini, pokazala ostanke obzidja in razgled na okolico. Mesto se je začelo razvijati v 13., 14. stoletju okrog cerkve. V 11. stoletju je sicer bila cerkvica v Rodinah, pet kilometrov iz Radovljice, ki je bila sedež prafare. Z večanjem cerkve svetega Petra v Radovljici so sedež prenesli sem. Plemiška družina Ortenburg, ki je sicer imela blizu Pusti grad (danes v ruševinah), je zaradi pomena Radovljice v mestu poleg cerkve zgradila grad. Radovljica se je širila, bila je idealno mesto za trgovanje: stičišče fužinarstva in kmetijstva. Konec 15. in v začetku 16. stoletja je grozila nevarnost Turkov in zgradili so obrambni zid s 16 obrambnimi stolpi in obrambnim jarkom z dvižnim mostom. Dobili so tudi mestne pravice.
Ustavili smo se pri triladijski gotski Cerkvi svetega Petra iz 13., 14. stoletja, prej je imela romansko obliko. Pokukali smo v notranjost in izvedeli, da je bila na tem mestu kapelica že v 11. stoletju. Rebra stropa tvorijo zvezdo, oprema je povezana z znano družino Vurnik, glavni oltar pa je iz 18. stoletja. V 19. stoletju so obnovili zunanjost, v 20. stoletju še streho. Obiskali pa smo tudi nenavadno Kapelico svete Edith Stein v nekdanjem nemškem bunkerju. Edith Stein je bila Judinja, ki je prestopila v katoliško vero in skupaj s sestro stopila v red karmeličank. Iz samostana na Nizozemskem so jo odpeljali v koncentracijsko taborišče, kjer je v plinski celici izgubila življenje. V bunkerju je prikazana njena življenjska pot: iz slabega spomina je nastalo nekaj dobrega po ideji doktorja Mencingerja.
Vredno je obiskati župnijski dvorec, ki ima lepo ohranjeno arkadno dvorišče iz 16. stoletja, v 15. stoletju pa je vključeval tudi taverno (pivnico). Okrašen je z lepimi rožami in mi smo prostor izkoristili za skupinski posnetek.
Dež nas ni preveč motil, ko smo se pod dežniki sprehodili po Linhartovem trgu. Največje znamenitosti v tem starem mestnem jedru so rojstna hiša dramatika in zgodovinarja Antona Tomaža Linharta, Šivčeva hiša s fresko Usmiljenega samaritana in šivanimi robovi iz 16. stoletja (najstarejša hiša, primer poznogotske arhitekture, zdaj spodaj galerija, zgoraj originalna oprema stanovanja z lesenim stropom, prostor tudi za poroke), Malijeva hiša iz 17. stoletja z značilnimi pomoli in s sramotilno klopjo (včasih usnjarna), Vidičev dvorec iz 17. stoletja z renesančno poslikavo in okrasnim pomolčkom (včasih mestna hiša, potem tovarna tekstila, danes slaščičarna), 500 let stara Lectarjeva hiša z lectarijo in gostilno, Magušarjeva hiša z lončarsko delavnico in gotskim arkadnim dvoriščem
ter mogočna Radovljiška graščina. V 14. stoletju so jo postavili Ortenburžani, takrat je bila veliko manjša, je pa povezana s cerkvijo. Lastniki so se menjavali. med njimi so bili tudi Celjski grofi, v 17. stoletju dobi sedanjo baročno obliko z maskami na fasadi. Okviri vrat so kot tudi pri večini drugih zgradb iz svetlozelenega tufa iz kamnoloma na Brezjah. V tej stavbi smo si ogledali veličastno stopnišče in pokriti atrij, priložnostno razstavo, sicer pa sta v njej še Baročna in Plesna dvorana, Čebelarski in Mestni muzej ter Glasbena šola. Ustavili smo se tudi pri Josipininem vodnjaku: na vrhu vodnjaka je kip šolarja, ki se naslanja na medaljon s podobo Josipine Hočevar, rojene v Radovljici, v drugi roki pa drži šolske knjige. Ta spomenik je eden redkih, posvečenih ženskam v zahvalo za njihova dobra dela. Prispevala je sredstva za mestni vodovod v Radovljici, skupaj s sestro pa je darovala hišo za učitelje in radovljiškim učencem namenila sklad za podporo in darila, zaradi česar je postala častna meščanka Radovljice.
Skoraj eno uro smo imeli časa za kavico in oglede po svoji želji, jaz sem jo izkoristila tudi za ogled obeh muzejev z zanimivimi postavitvami:
Mestni muzej je posvečen življenju in delu Antona Tomaž Linharta,
Čebelarski ponuja vse o čebelah in čebelarjenju.
V veznem hodniku med Graščino in Cerkvijo svetega Petra si je mogoče ogledati prikaz razvoja Tovarne čokolade Gorenjka ob njeni stoletnici.
Dež je ponehal in ob parku smo se sprehodili do Avtobusne postaje Radovljica ter se z avtobusom odpeljali v Begunje na Gorenjskem.
Obiskali smo Avsenikov muzej in spoznali življenje in delo te znane glasbene družine v 18 minutnem filmu in ogledu slikovnih in tekstovnih materialov.
Kosilo nas je čakalo zraven v Gostilni pri Jožovcu. Okrepčali smo se ob zvokih harmonikarja, Avsenikove skladbe pa tudi zapeli in ob njih zaplesali.
Bilo je dovolj časa, da smo se se kateri mimo Psihiatrične bolnišnice in Cerkve svetega Urha sprehodili do Grobišča talcev, Muzej talcev pa je bil že zaprt. Cerkev svetega Petra nad Begunjami in ostale hribe so začeli zagrinjati oblaki, zagrozile so nam strele in oglasil se je grom. Obisk razvalin Grada Kamen smo prihranili za kdaj drugič, raje smo se umaknili pod streho.
Pred dežjem nas je rešil avtobus, ki nas je zapeljal na Železniško postajo Lesce – Bled. Kljub veliki zamudi vlaka smo se v Sevnico vrnili z lepimi občutki po zanimivem dnevu in prijetnem druženju.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar