Danes je skrajni čas, da se Ponedeljkova skupina odpravi po kakijeve sadeže. Po poti sicer opazujemo poplavljene travnike, na postajališču Lom dežuje, mi pa kar naprej do Črnega Kala, kjer po zibanju kombija že krepko preizkušamo burjo. Skozi Kubed in Gračišče nas vodi pot, potem pa mimo naselja Smokvica in skozi Movraž. Ko na levi uzremo Dvore, se čudimo velikemu jezeru vode pod nami.
Oblečemo vse, kar imamo s sabo, se zavijemo v vetrovke, šale, kape, kapuce..., potem pa, hajd, gremo preizkušat našo stabilnost v močnem vetru. Trava in grmovje se nagibajo, v borovcih burja kar tuli, nam pa včasih prav vzame sapo. K sreči je tako bilo tudi ponoči in manj odporne veje so že na tleh, nobena se ne odloči, da bi pristala na naših glavah. Hodimo proti meji s Hrvaško, na stene Kraškega roba - Veli Badin. Ko se pod nami že začne odpirati pogled na hrvaško stran in mejni prehod, burja začne napadati s sunki po grebenu. Na ovinku pred znanimi spodmoli se je treba prijeti drevesa, počakati, da sunek vetra oddivja mimo, potem pa si ti na vrsti.
Na drugi strani je zatišje, lep razgled na spodmole, naravni most in žareči ruj. Vendar ta sprehod tvegamo le nekateri, drugi se raje obrnejo in sprehodijo v dolino. Tudi mi se odrečemo poti po grebenu proti cerkvi Svetega Kvirika in se vrnemo h kombiju. Pred odhodom opazujemo še zanimiv prizor, ko sunek vetra zajame vodo na jezeru, jo dvigne in razpršene kapljice odnese v meglici.
Ko se vračamo po dolini, vztrajno iščemo mesto za malico, ker pa ni nič primernega, zavijemo še v Hrastovlje, kjer malicamo kar v kombiju in ob njem.
Seveda si od zunaj ogledamo tudi taborsko cerkev Svete Trojice iz 12. in obzidje iz 16. stoletja. Notranjost z znanim mrtvaškim plesom smo vsi že videli, zato ne iščemo oskrbnice. Tudi okolica nudi krasne razglede: grmi raznobarvnega ruja, slikoviti vinogradi, drevesa s kakijevimi sadeži, malo dlje pa trasa proge, ki tu dela svoj znani ovinek.
Ob cesti proti Kopru opazujemo naraslo Rižano, malo pred Žusterno pa nas za fotografski postanek premamijo s snegom pokrite gore na obzorju, razburkano morje in številne ladje na njem. Že smo nad Izolo in Belveder nudi še lepše razglede. Vinko se odpravi po grebenu, nekateri po dolini, preostali po cesti s kombijem, vsem pa je cilj isti: Strunjan. Pohodnice po dolini malo zaidemo in tako na vrtovih odkrijemo marsikaj: dišeči rožmarin, grm limone v cvetju in z zelenimi plodovi, pampaško travo, ki vihra v vetru.
Največji vtis pa še vedno napravi na nas drevored pinij ob cesti, zraven pa velik nasad kakijev. Na drugi strani ceste je dreves kakijev še več, njihovo listje je prava zakladnica barv, odpadli listi oblikujejo krasno obarvano preprogo, katere vzorec veter občasno premeša.
Zavijemo proti Knezu in občudujemo nasad, kjer sadeži še niso obrani, ob povratku pa se kombi kar šibi pod težo oranžnih dobrot.
Posnetek Vinka Šeška.
Če smo že tako blizu, je treba tudi do morja. Pogledujemo proti Piranu, se umikamo valovom, ki pljuskajo na obalo, potem pa uživamo še ob kavici.
Kmalu po Postojni se še pravočasno spomnimo, da smo zjutraj kukali proti Planinskemu polju, zato pri Uncu zavijemo z avtoceste in se usmerimo proti Planini.
Res se izplača: čudoviti pogledi na jezero z otočki trave, drevesi v vodi, naselji nad njim. Ko se popeljemo preko mosta in skozi Planino, pa potem po cesti tik nad dolino, kjer se med manjšimi jezerci in vijugavo vodo še vedno pasejo krave, nad vsem pa zadnji sončni žarki pozlatijo gozd, lahko ugotovimo, da smo spet preživeli en čudovit dan. Pa kaj potem, če piha burja!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar