Tržišče in Škovec - 14. 9. 2022

Šest od študijskeg krožka Spoznavanja vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica nas ob 6.44 na Železniški postaji Sevnica vstopi na vlak za smer Trebnje, po progi iz leta 1938 (Trebnje - Krmelj že 1908) se peljemo samo do Tržišča z okrog dvesto prebivalci, kjer se nam pridruži še sedma pohodnica. 

Zvon Cerkve svetega Jurija nam zazvoni za dobrodošlico: sedem je ura. Sicer pa ima Tržišče poleg te cerkve iz 13. stoletja še Cerkev svete Trojice s pokopališčem iz 16. stoletja (obe sta bili med drugo svetovno vojno požgani), včasih pa je bilo pokopališče pri Cerkvi Marije Vnebovzete.

Foto: Marta Brežan.

Mimo kotička z veliko pletenko se sprehodimo do trgovine Urban, kjer si privoščimo kavico. Pot nadaljujemo mimo Osnovne šole Tržišče, katere izgled z lesenimi pregradami preko oken se nam zdi malo čuden. Nad stavbo je pot preko Lanišča, kjer so včasih sejali lan, delno asfaltirana, naprej pod kamnolomom pa še makadamska. Proti Kaplji vasi (poseljena že v prazgodovini) je treba po travi, potem pa skozi strnjeni del naselja više v gozd. 

Po njem je hoja prav prijetna, najdemo pa tudi dve lepi dežnikarici. Ko pridemo iz gozda, smo v bistvu že v Škovcu - zaselek Petelink, do središča vasi pa se je treba še malo povzpeti. 

Prej pa si na lepo urejenem počivališču Trata privoščimo malo počitka in osvežitve in pogled proti Svetemu Vrhu.

Škovec je kraj z okoli 60 prebivalci, ki je znan že iz 15. stoletja kot Šibkovec. Videli nismo v njem niti ene žive duše, vedno znova pa z urejenostjo kraja dokazujejo, kako zasluženo so leta 2010 dobili naslov najlepše vasi v Posavju in dosegli tretje mesto med najlepšimi izletniškimi kraji v Sloveniji. 

Avtorica spodnjega posnetka je Marta Brežan.

Lepo urejen kozolček za prireditve, z deščicami na posušenem drevesu označeni pomembni dogodki v kraju, prijetno otroško igrišče (ga je bilo treba preizkusiti), pitnik vode, klopce, domiselno skrite smeti ..., hiše pa kar tekmujejo z urejenostjo fasad in okolice. 

Ustavimo se pri etnografski zbirki Leopolda Borštnarja, malicamo in naredimo nekaj posnetkov. 

V dolino se spustimo po cesti mimo znamenja in počivališča Rina. Že leta 1919 je izvir vode služil za gospodinjstva in napajanje živine, leta 1940 pa je usahnil in voda se je pojavila na drugi strani hriba, tu pride na dan le ob velikem deževju. V okolici so tudi opuščeni rovi rudnika cinka iz 19. stoletja, rudo so predelovali v topilnici v Krmelju. 

Foto: Marta Brežan.

Pot po cesti si od manjše ribogojnice naprej popestrimo s stezo ob potočku, na katerem najdemo tudi nekdanje perišče.

Prezgodaj je še, da bi šli na Železniško postajo, 

zato se povzpnemo še mimo dveh cerkev na pokopališče in obiščemo grob nekdanjega planinskega prijatelja Radeta. 

Po bližnjici se spustimo do lokala Bar Caffe Mlin, kjer nam prijajo tekoče osvežitve.

Vlak proti Sevnici naj bi imel odhod ob 11.53, pa ima 17 minut zamude. Kljub temu smo še pred pol eno uro na domači postaji.

TUDI KRAJI V BLIŽINI SO VREDNI NAŠEGA OBISKA IN POZORNOSTI!

Več posnetkov

Video: