1. 09. 19

Baltski trojček s Poljsko - 11. 8. 2019

Pravzaprav sem hotela vstati ob pol šestih, budilko na mobitelu pa sem nastavila na pol peto uro, ker sem mislila, da ima uro še po naše. Ampak ta telefon je tako pameten, da je kar sam prestavil uro in me budil ob pol petih po lokalnem času. Sicer pa: kdo bi preveč spal, čas do šestih izrabim za pisanje dnevnika, potem pa se odpravim v bazen. Dolgi hodniki v dveh vzporednih stavbah hotela Pirita Marina Spa v estonskem glavnem mestu Talin, je treba kar slediti kažipotom, da ne zaideš. Solna soba, pa taka za sproščanje ob glasbi, telovadnica, fitnes ... in končno velik bazen


Vse je razsvetljeno, lepo urejena recepcija pa prazna. Oziram se naokoli in najdem napis, da odpirajo ob šestih, razen ob nedeljah, takrat pa šele ob osmih. In danes je nedelja! Vendar ne obupam: pri recepciji so vrata, ki jih je očitno mogoče odpreti s kartico. Pa to niti ni potrebno, ker so samo priprta. Gremo naprej: prostorna slačilnica z omaricami za garderobo, tuši s toplo vodo. Vse je pri roki in voda v bazenu tudi je, torej plavat! Prijetnih 27 do 28 stopinj. Odplavam svojo rundo, še malo raziskujem in najdem manjši bazen v nadstropju niže, potem pa se stuširam in po praznih hodnikih odidem spet v sobo. Nikjer žive duše, vsi še spijo.
Ob pol osmih se nas deset zbere pred hotelom za jutranjo vadbo, malo prši, zato ostanemo kar pod napuščem. Spustimo začetni tek in hojo na koncu, ni čisto tisoč gibov, razgibamo pa se le. Ko se ob osmih odpravljam na zajtrk, začudeno gledam, kje imam torbico za okrog pasa in fotoaparat. Oboje je ostalo na stopnicah pred hotelom, kamor sem ju odložila pred vadbo. Hitro stečem tja in vse me lepo čaka: naj še kdo reče, da v Talinu niso pošteni. 


Zajtrk je v sedmem nadstropju s pogledom na morje, tudi sicer ima jedilnica nenavadno velike stenske poslikave. Hrana in pijača: ni, da ni. Predvsem mi je všeč sadje, fižol v omaki, kaša; tudi brez kruha in ogljikovih hidratov ne bom lačna.
Ko za odhod ob devetih nosimo prtljago v avtobus, nenadoma pogrešam večji nahrbtnik. Pa menda ni ostal v sobi? Stečem nazaj v recepcijo po kartico (na novo jo morajo urediti), že na poti proti dvigalom pa ugotovim, da je nahrbtnik na varnem mestu - na mojih ramah.
16 stopinj je zjutraj, preko dneva pa se ozračje ogreje na 21 stopinj. Čaka nas slovenski avtobus Avtobusi Mrgole, ki je celo iz sevniške občine - s Telč. Popotnike je z vodičem Brankom peljal v Skandinavijo, ti so se vrnili z letalom, zdaj pa prevzemata nas. 

Foto: Vinko Šeško.
Dobimo pa tudi lokalno vodičko Kajo, ki je imenitna gospa in veliko govori, ker veliko ve, ni pa najbolj organizirana in včasih govori bolj sebi ali pa peščici okrog sebe. Tudi Brankovi nasveti glede tega se je ne dotaknejo pretirano. 


Razlaga nam, kako se Rusi tu imeli umazano industrijo, tudi atomsko bombo so delali na tem področju, zdaj Estonci poskušajo napraviti več za zdravo okolje. Poudarja, da so bili Rusi večji okupatorji kot Nemci, ki so jim pustili vsaj svojo državo.
Med vožnjo se spomnimo naših popotniških pesmi in dodamo novo kitico ovrednotenja programa preteklega dne:

Foto: Nevenka Vahtar.
Hotel je prav velik in Talin bogat; večerja in zajtrk, da imaš ju prav rad. To hojladrija ...


Najprej se ustavimo na grobišču Jõelähtme v rezervatu Rebala s 36 kamnitimi grobovi iz pozne bronaste dobe, ki so jih odkrili leta 1985 pri širitvi ceste in jih zaradi nje malo prestavili. Ostanki iz grobov so v muzeju zraven, v rezervatu pa je še več arheoloških nahajališč. Zemlja je bila tu na tej ravnini borna, ker so ledeniki odnesli bogatejšo, polagoma si je opomogla, naselile so jo živali in precej pozneje kot v ostali Evropi tudi ljudje. Še danes je Estonija redko naseljena, gostota je pol manjša kot v Sloveniji. Skoraj polovica površine je gozd z borovci, brezami, veliko je jerebike, pod drevesi pa prave grede cvetoče rese in lišajev. Vmes vidimo tudi neobdelane površine z rumenimi zaplatami rozge in roza cvetovi zdravilnega vrbovca.



Naslednji postanek napravimo pri slapu Jägala na reki z istim imenom, približno štiri kilometre pred njenim izlivom v Finski zaliv. Bogata je s postrvmi in lososi, slap pa pada okrog osem metrov globoko preko apnenčaste stene in je s 50 metri širine najširši slap v Estoniji. Pravijo, da je še posebno zanimiv pozimi, ko zamrzne. Morje je manj slano kot tista na jugu Evrope in v njem živijo tudi prilagojene sladkovodne ribe.


Narodni park Lahemaa je največji  v državi in je bil ustanovljen leta 1971 kot prvi v tedanji Sovjetski zvezi. Obsega 649 kvadratnih kilometrov, 14 jezer, številne reke in slapove ter posebno zaščitena področja samo za raziskovalce. Ob severni obali Estonije nudi kamnite in peščene obale, slikovita barja, borove gozdove, nenavadne skale in balvane, oblikovane še v ledeni dobi. Zavetje tu najdejo losi, rjavi medvedi, divji prašiči, risi, lisice in drugi sesalci, pa tudi 213 vrst ptic, 24 vrst rib in 838 vrst rastlin. To okolje je idealno za pohodništvo in opazovanje narave. Tudi mi se izkrcamo in najprej iščemo stranišča, najdemo pa tudi borovnice, brusnice, lišaje. Poti so lepo označene, po leseni podlagi prehodimo okrog pet kilometrov in se povzpnemo na razgledni stolp, 

Foto: Nevenka Vahtar.
s katerega je še posebno lep razgled na močvirja. Pogoste so lične informativne table z razlago v estonščini in angleščini. Zelo veliko je grmičkov rastline, ki jo vodička imenuje "labrador tea": zdravilna rastlina, ki je v večjih količinah nevarna zdravju; cvetovi omamno dišijo in lahko povzročajo halucinacije. 




Nekje na sredi poti začne rahlo deževati in na deskah pod nogami je treba paziti, da ti ne zdrsne. Včasih je nerodno tudi srečevanje z ljudmi, ki ne gredo v običajni smeri.
Ob obali so Rusi ohranjali tako imenovane Potemkinove vasi, ki so jih kazali, kako dobro tu ljudje živijo. 


Obiščemo ribiško vas Käsmu, kjer je ravno praznik in imajo hiše odprta vrata: prodajajo doma pripravljeno hrano in druge izdelke. Vas je omenjena že leta 1453, bila je znana po pomorski šoli (1884–1931): vsaka družina je imela kapitana ali krmarja (vas kapitanov). 



Tu je bilo tudi pomembno pristanišče in ladjedelnica za jadrnice, 


v sovjetskih časih obmejna postojanka za kontrolo prometa na morje, kasneje turizem vse bolj pridobiva na pomenu. Imajo kamp, trgovino in muzej. 


Kljub dežju se odvija glasbeni program na improviziranem odru: za trenutek prisluhnemo lepi pesmi, ki na nas tako vpliva, da v avtobusni čakalnici tudi sami zapojemo. Dilemo, ali si lahko privoščimo čas za kakšno juho, kot je bilo zjutraj obljubljeno, pa reši dež, ki nas vztrajno namaka in nimamo posebne volje za iskanje lokalnih specialitet.


Zanimiva je tudi stara hiša, ki je s slamo krita in urejena v starem stilu kot lokal, 



sprehodimo se pa tudi med drugimi letoviščarskimi hišami v vasi Altja. Vsaka je z okolico po svoje urejena, 

Foto: Nevenka Vahtar.
nekaj posebnega pa je tudi velika gugalnica, ki jo je treba preizkusiti. Če bi bila le enojna, bi jo lahko uporabili za posebno vrsto estonskega športa kiiking - vrtenje na veliki gugalnici za 360 stopinj.



Naš naslednji postanek je namenjen dvorcu Palmsee, enemu najmogočnejših baročnih dvorcev v Estoniji. Graditi so ga začeli leta 1697, mu dali današnjo podobo v 18. stoletju, kasneje pa večkrat obnovili. 




Obdan je s parki, vrtovi, rastlinjaki, zgodovinskimi poslopji; ima vinsko klet, destilarno, kavarno, restavracijo z narodnimi jedmi. Prirejajo razstave, delavnice, izobraževanja: v bistvu je to tudi muzej na prostem. Sprehodimo se naokrog in uživamo v vremenu: zjasnilo in otoplilo se je.



Ko se vozimo proti mestu Tartu na jugovzhodu države, opažamo vse več polj ječmena, nekaj je že balirane slame le z mrežo, na pašnikih se pasejo manjše skupine govedi.



Ob šestih prihajamo v Tartu, ki je s sto tisoč prebivalci drugo največje mesto v Estoniji in se je včasih imenovalo Dorpat. 



Tako se imenuje tudi naš hotel, v sovjetskih časih pa kot tujci ne bi smeli prenočiti v tem mestu, ker so bile tu vojaške postojanke, med drugim tudi vojaško letališče in tajna letalska industrija. Zgradbe so preuredili v muzej z zbirkami slik in prozorišče za koncerte. 


Foto: Nevenka Vahtar.
Mi pa v mestu najbolj vidimo čudno moderno zgradbo Tigoturn: spiralasti stolp s 27 nadstropji, v katerem so stanovanja. 



Za večerjo nam v hotelu postrežejo solato z morskimi sadeži, zrezek z zelenjavo, palačinke in kavo. Za pol litra piva plačamo štiri evre.


Foto: Vinko Šeško.
Po večerji nas po mestu zapelje Matej, ki je poročen z Estonko, že deset let živi v Tartuju in se ukvarja z organizacijo kolesarskih pustolovščin po Estoniji. 



Vodi nas po parkih ob reki Emajõgi, pokaže spomenik pesniku, znanemu borcu za estonski jezik in narodnemu buditelju. Johann Voldemar Jannsen je to. On in njegova hčerka pesnica Lydia Koidula sta izdajala časopis v estonščini, ustanovila gledališče in leta 1869 organizirala prvi pevski festival v Estoniji. Med seboj se nista preveč dobro razumela, zato v upodobitvi kot deklica beži od njega. 



Zanimivi so mostovi preko reke: vsak je drugačen, med drugo svetovno vojno pa so vse stare uničili, nekatere Nemci, druge Rusi. 





Vrhunec večera pa je obisk botaničnega vrta pri univerzi. Ustanovljen je bil leta 1803, na sedanjem mestu pa je od leta 1806 in obsega območje 3,5 hektarov. Občudujemo lahko okrog deset tisoč rastlin v velikem rastlinjaku s palmami in na zunanjih površinah, hribček s skalnjakom, jezerce z uto za poroke (tudi Matej se je tu poročil), krasen nasad vrtnic, najrazličnejše dišavnice ... Mrači se in botanični vrt zapirajo.



V hotel se vračamo po drugi strani reke: tudi tu so parki s kipi, nekaj življenja je tudi v lokalčkih, lući mesta se ogledujejo v vodi. V avli hotela se čudim, da sopotnica Branka pri šanku naroča kozarec vina. Že doma pa mi razloži, zakaj se je morala podpreti. V botaničnem vrtu se je zadržala pri fotografiranju informativne tablice in izgubila stik s skupino. Poskušala nas je najti v različnih smereh, vendar neuspešno. Ko je prišla do izhoda, so bila vrata že zaklenjena. K sreči ni bil daleč redar, ki ji je pojasnil, da je skupina zamudila izhod za 15 minut, ona pa še dodatnih pet in bi lahko čez noč ostala zaprta v botaničnem vrtu. Spustil jo je skozi vrata in hitro se je vrnila proti hotelu in prišla v hotel praktično skupaj z nami. Zanimivo pa je to, da je vodič Branko v avtobusu pred vsakim odhodom preštel vsako glavo (bolj enostavno bi bilo prešteti prazne sedeže), tokrat pa števila svojih varovancev ni preveril. 
Hotel sicer ponuja zeliščne kopeli, mi imamo pa pred očmi samo še posteljo, ob pol enajstih se tudi meni prikaže.
Lahemaa park in še nekaj vasi; kosilo, večerja - nam se mudi. Ti hojladrija ...
Vidka Kuselj (Daugul) pa pravi:



Video:











Ni komentarjev: