Ob sedmih zjutraj je celotna osemčlanska Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica v kombiju na parkirišču pri krožišču v Šmarju. Odbrzimo po Mirenski dolini in naprej do Ljubljane, po poti pa nas spremlja megla. Na Voklem si vzamemo čas za osvežitve, potem pa naprej do Radovljice, skozi Lancovo in ob Savi Bohinjki
Avtor zadnjega posnetka: Vinko Šeško.
do mosta s slikovitim razgledom proti Triglavu. Parkiramo in se napotimo proti Lovski koči Talež, do katere nam obetajo 45 minut hoje.
Pot se najprej malo vzpne, potem zravna, pa spet postavi navkreber - ves čas po gozdu, le tu in tam se nam odpre kakšno okno proti severu. Nič nismo veseli štirikolesnika, ki nam zasmradi zrak, veseli pa smo klopce pri spomeniku. Zdaj hodimo spet po ravnem in kmalu pridemo do Lovske koče Talež na razglednem robu Jelovice z nadmorsko višino 725 metrov.
Zadnji posnetek s fotoaparatom Vinka Šeška.
Res lepa stavba s teraso, ki nudi krasen razgled na dolino pod sabo, obrobljeno z gorami: Dobrčo, Begunjščico, Stolom, Golico ... Na levi se svetlika Blejsko jezero, pod nami se razprostira naselje Ribno. Ob ponedeljkih je Dom sicer uradno zaprt, ampak pridemo še ob pravem času, da ulovimo oskrbnika, ki nas oskrbi s pivom. Tako nam malica še bolj tekne, uživamo pa tudi ob pogledu na zajca, ki v kletki brez dna opravlja funkcijo gorenjske kosilnice, in na kozice, ki počivajo v ogradi.
Vračamo se po poti prihoda in srečujemo kar veliko pohodnikov in pohodnic. Pri kombiju nazdravimo s Kraljevim vinom, ki je vedno ob pravem času na pravem mestu.
Pri naselju Lancovo zavijemo k sotočju Save Bohinjke in Save Dolinke, ki je lepo označeno.
Hodimo mimo značilnih dveh rastlin na rečnih obrežjih, na poti pa naletimo tudi na ambrozijo.
Pri sotočju malica češki turist - kolesar,
mi pa se sprehodimo do jeza nekdanje Cajhnove žage, ki je bila včasih tudi elektrarna za Radovljico, leta 2013 pa je poslopje, v katerem je bila takrat mizarska delavnica, pogorelo.
Dovolj časa imamo, da se odločimo še za izlet na Jamnik, kamor se pripeljemo skozi Kamno Gorico in Kropo.
Vas se drži v bregu, nas pa mika cerkev svetih Primoža in Felicijana, ki "nastopa" na neštetih fotografskih posnetkih.
Sprehodimo se mimo dveh konjev in žrebička, kozje črede, in ogovorimo modelarja, ki zavzeto vodi po zraku svoje letalo kot konkurenco veliko spretnejši kanji.
Cerkev je v osnovi srednjeveška z gotskimi freskami iz zadnje četrtine 15. stoletja, prvič je omenjena leta 1501, kasneje pa je bila barokizirana. V času turških vpadov je bila na koncu pomola s cerkvijo neutrjena signalna postaja. Bregovi se na vse strani strmo spuščajo v globače pod nami.
Zamika nas še skok v Dražgoše, kjer večina že dolgo ni bila. Ob spomeniku se spomnemo znane bitke iz druge svetovne vojne, v kateri je bila vas požgana, 40 domačinov pa ubitih. Za marsikoga sporna poteza partizanov, da se tako izpostavili vas uničenju. Na spletu lahko preberemo:
Naselje je znano predvsem po bitki iz druge svetovne vojne med Nemci in partizani iz Cankarjevega bataljona, ki je potekala med 9. in 11. januarjem leta 1942. Nemci so po koncu boja vas požgali, ustrelili talce, ostale pa izgnali. V spomin na ta dogodek so leta 1976 postavili spomenik na mestu, ki ga je videti daleč iz doline. V spodnjem delu spomenika je prostor s spominsko ploščo in z reliefi okrašeno bronasto kostnico s posmrtnimi ostanki dražgoških žrtev. Pri sestopu do spomenika je v polkrogu narejen mozaik Ive Šubica s prizori dražgoške bitke in bitke na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil. V začetku januarja se vsako leto v počastitev bitke odvijajo prireditve Po stezah partizanske Jelovice. V Domu Cankarjevega bataljona v Brunarici ob glavni cesti si je možno ogledati spominsko zbirko dokumentov in predmetov.
Spustimo se v Železnike in ob pijači malo okrepimo, potem pa na pot domov.
Brez postanka pri Kraljevih na Bojniku seveda ne gre: narezek, pecivo, breskve, grozdje, vino, kava ..., gostoljubnost te zidanice ne pozna meja.
Foto: Vinko Šeško.
Krasen dan z bogatim programom!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar